Pomen replikacije znanstvenih raziskav: primer minimalne plače

DAMIJAN blog

Zgodba je naslednja: Leta 1995 sta David Card in Alan Krueger v American Economic Review objavila članek o vplivu dviga minimalne plače v New Jerseyu na zaposlenost v restavracijah hitre prehrane. Ugotovila sta, da dvig plače ni imel negativnega učinka na zaposlenost. Leta 2000 sta David Neumark and William Wascher objavila kontra študijo oziroma komentar (na podlagi študije, narejene sicer že leta 1995), ki naj bi na drugačnih podatkih pokazala nasprotno: da je dvig minimalne plače v New Jerseyu vplival na relativno zmanjšanje zaposlenosti v restavracijah hitre prehrane v New Jerseyu glede na Pensilvanijo. No, Card in Krueger sta istega leta (2000) nato objavila odgovor, v katerem sta primerjala obe vrsti podatkov ter pokazala, da so podatki Neumarka in Wascherja nereprezentativni in da sta naredila metodološko napako pri merjenju zaposlenosti (zaradi drugačne periode pri poročanju). Ko sta Neumark-Wascherjeve podatke ustrezno metodološko obdelala, sta še enkrat potrdila ugotovitve svoje prve študije: da…

View original post 962 more words

Vulgarizacija minimalne plače

Prejšnji teden, pred petkovo sejo Ekonomsko-socialnega sveta, ko naj bi vladna stran predlagala, če in za koliko se bo dvignila minimalna plača v letošnjem letu, je potekala velika piarovska ofenziva tako iz sindikalne kot iz delodajalske strani. V skladu z zakonom o minimalni plači, se ta usklajuje vsako leto najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, vlada pa lahko upošteva tudi ostale kazalce, kot so gibanje plač, gospodarske razmere oziroma gospodarska rast in gibanje zaposlenosti. Jasno, sindikati so zahtevali dvig za 5%, delodajalci pa so pristali le za uskladitev z inflacijo (0.5%), vlada pa se je na koncu glede na dobre razmere v gospodarstvu in trgu dela odločila za dvig za 1.8%.

Slednje pomeni, da bo okrog 30,000 prejemnikov minimalne plače letos prejemalo za dobrih 14 evrov bruto več (povečanje iz 790.73 na 805 evrov na mesec), kar pomeni dvig za slabih 10 evrov neto (iz 604.35 na 614 evrov mesečno).

Je ta dvig minimalne plače ekonomsko neupravičen in ali bo, kot so rohnele Finance, “sprožil val odpuščanj v delovno intenzivnih panogah, povečanje dela na črno in prekarizacije“? Bo ta dvig potopil podjetja?

Nadaljujte z branjem

Zakaj minimalna plača deluje drugače, kot so desetletja narobe razlagali ekonomisti

Alan Krueger, eden najboljših ekonomistov s področja ekonomike trga dela, pojasnjuje, zakaj standardna učbeniška logika ponudbe in povpraševanja pri minimalni plači ne deluje. Ker je pač trg dela zelo specifičen trg z močno pogajalsko močjo posameznih strank. Predvsem je (v ZDA in mnogih državah s šibkimi sindikati) močna pogajalska moč na strani delodajalcev (monopson), ki diktirajo raven in rast plač.

Weekend reading

Menedžerski prevzemi – največja napaka slovenske osamosvojitve?

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko na tem blogu brali razmišljanje Damijana o učinkih prevzemov v svetu, v uvodu pa so bili izpostavljeni tudi prevzemi v Sloveniji, predvsem menedžerski, ki naj bi bila »tragedija epskih razsežnosti in … največja katastrofa za našo državo po II. svet. vojni«. Podobna stališča smo slišali tudi od uglednih predstavnikov naše države na zadnjem posvetu ob obletnici priznanja Slovenije (»Privatizacija državnega (družbenega) premoženja je največja napaka slovenske osamosvojitve«) in takšna ocena bo najbrž stalnica vseh posvetov in zapisov o poteh in stranpoteh našega samostojnega razvoja še dolga leta. S privatizacijo so bili mišljeni predvsem spodleteli menedžerski prevzemi ter nasploh prehod nekdanjega družbenega lastništva v (pretežno) privatne roke. Takšno prepričanje, razumljivo, ne dopušča nobenega dvoma, ne v javnosti in medijih, kot priročno jo je sprejela politika in tudi stroka nima interesa za kako poglobljeno analizo.

Nadaljujte z branjem

Post-resničnostna družba: Nevarnosti nezaupanja statistiki in populističnega manipuliranja

Odličen članek Williama Daviesa v The Guardianu o tem, kako zadnja faza liberalizma zaradi masovnega dostopa do interneta in socialnih omrežij povzroča nezaupanje v uradne podatke in strokovnjake in s kakšno lahkoto lahko spretni “analitiki” v službi piarovske politične mašinerije zmanipulirajo maso podatkov, ki jih zbirajo zasebne družbe. Voditelji kampanj za Brexit in Trumpa so prav na tej osnovi s tako lahkoto zajeli prevladujoči sentiment med ljudmi in ga še podžgali s hujskaškim nagovarjanjem. Če je moral Hitler na ulico in zbrati mase, da zmanipulira njihove antisemitske sentimente in frustracije zaradi gospodarske depresije v nacistično militantno ideološko fronto, je za Trumpa dovolj, da najame “analitsko službo” tipa Cambridge Analytica, ki na osnovi Facebook in drugih podatkov analizira psihološke profile in sentimente ciljnih skupin, in nato na tej osnovi segmentira in ciljno nagovarja identificirane sentimente segmentiranih skupin ter jih podžiga na istem mediju s “fake news”.

Potrebna bo resna regulacija.

Nadaljujte z branjem

Globalizem kot ideologija in tarča populizma

Zelo dober zapis Grega Ipa v WSJ, da ni toliko problem v globalizaciji (prostem pretoku blaga, storitev, kapitala in tudi ljudi), kot je problem v “globalizmu” kot ideologiji “elite iz Davosa”, da so prosta trgovina in prosti tokovi kapitala svetinja in da so nacionalne institucije, kultura in meje obsoletne. Zamenjala naj bi jih globalna ureditev in globalna kultura. No, tudi če globalizem ne bi bil ideologija, ne igra bistvene vloge, dokler ga kot ideologijo prepoznavajo populistična gibanja in ga jemljejo kot tarčo, ki jo je treba uničiti in “zadeve” spraviti  spet nazaj v okvir nacionalnih meja.

In ja, vstop (potiskanje) Kitajske v WTO (2001) in uvedba evra (1999) kot dve največji globalistični dejanji zadnjih dveh desetletij, sta bili napaka. V fundamentih sta spremenili svet, kot smo ga poznali in lahko kontrolirali v okviru nacionalne suverenosti. Ključno vprašanje je, ali in s kakšnimi stroški je ti dve dejanji mogoče anulirati? Je mogoče svetovno ureditev zavrteti nazaj v stanje pred letom 1999? Je mogoče nazaj potegniti stare meje?

Če pogledate hitro širitev mejnih ograj v Evropi ter obeh Amerikah, je to seveda banalno mogoče. Toda fizične (bodeče ali visoke) mejne ovire niso tisto, kar bi reševalo problem globalizacije in globalizma, ki “sta šla predaleč“. So zgolj zbanalizirana in necivilizirana oblika izražanja nemoči politične elite.

Nadaljujte z branjem

Je večja neenakost na Zahodu cena za zmanjšanje globalne neenakosti?

Napisano skoraj pol leta pred Trumpovo izvolitvijo. Depresivno pa ni le to, da se najbolj črni scenariji uresničujejo, pač pa, kako politiki ne najdejo zdrave pameti, da bi te procese razumeli in jih poskušali zaustaviti. Vali se ogromna snežna kepa družbenega nezadovoljstva in nikogar ni, ki bi kazal interes, da jo zaustavi.

DAMIJAN blog

Tole vprašanje, na katerega še nihče nima odgovora oziroma si ga ne upa glasno povedati, izhaja iz Milanoviceve “Elephant Curve“. Slednja, ki jo po pravici imenujemo slika desetletja, kaže učinke, ki jih je imela globalizacija na globalno prerazdelitev dohodkov. Pri tem sta dva ključna učinka:

  • za srednji razred na Zahodu (med 75. in 90. centilom) je bila globalizacija in z njo povezana selitev proizvodnje in delovnih mest v Azijo pogubna: realni dohodki so se v dveh desetletjih komajda kaj premaknili, ali pa realno celo upadli,
  • prebivalcem v osrednjem delu porazdelitve (globalni srednji razred, med 15. in 65. centilom), gre predvsem za Azijske države (Kitajska, Indija, Vietnam, Indonezija itd.) je globalizacija in masovno odpiranje delovnih mest najbolj koristilo: njihovi dohodki so se realno povečali za 60 do 80%.

Hm, kaj zdaj? Moramo za to kriviti globalizacijo, ki je “ukradla” delovna mesta na Zahodu in jih preselila na Vzhod? Ali…

View original post 827 more words

%d bloggers like this: