Prejšnji teden, pred petkovo sejo Ekonomsko-socialnega sveta, ko naj bi vladna stran predlagala, če in za koliko se bo dvignila minimalna plača v letošnjem letu, je potekala velika piarovska ofenziva tako iz sindikalne kot iz delodajalske strani. V skladu z zakonom o minimalni plači, se ta usklajuje vsako leto najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, vlada pa lahko upošteva tudi ostale kazalce, kot so gibanje plač, gospodarske razmere oziroma gospodarska rast in gibanje zaposlenosti. Jasno, sindikati so zahtevali dvig za 5%, delodajalci pa so pristali le za uskladitev z inflacijo (0.5%), vlada pa se je na koncu glede na dobre razmere v gospodarstvu in trgu dela odločila za dvig za 1.8%.

Slednje pomeni, da bo okrog 30,000 prejemnikov minimalne plače letos prejemalo za dobrih 14 evrov bruto več (povečanje iz 790.73 na 805 evrov na mesec), kar pomeni dvig za slabih 10 evrov neto (iz 604.35 na 614 evrov mesečno).

Je ta dvig minimalne plače ekonomsko neupravičen in ali bo, kot so rohnele Finance, “sprožil val odpuščanj v delovno intenzivnih panogah, povečanje dela na črno in prekarizacije“? Bo ta dvig potopil podjetja?

Nadaljujte z branjem→

Alan Krueger, eden najboljših ekonomistov s področja ekonomike trga dela, pojasnjuje, zakaj standardna učbeniška logika ponudbe in povpraševanja pri minimalni plači ne deluje. Ker je pač trg dela zelo specifičen trg z močno pogajalsko močjo posameznih strank. Predvsem je (v ZDA in mnogih državah s šibkimi sindikati) močna pogajalska moč na strani delodajalcev (monopson), ki diktirajo raven in rast plač.

• Disillusioned in Davos – Larry Summers
• Zdaj dejansko vidimo politične nevarnosti neenakosti, ki jih prej nismo videli – Intervju z Brankom Milanovićem
• The Ways That Pop Economics Hurt America – Noah Smith
• America’s Great Working-Class Colleges – The New York Times
• China’s WTO Entry, 15 Years On – Brad Setser
• Potential Biases of Ride-Sharing Drivers – Ge, Knittel, MacKenzie & Zoepf
• In praise of tribalism – Chris Dillow
• Populism and the Future of Central Banking – Lucrezia Reichlin
• Submitting to demonetization, or not – Tony Yates
• Tony Atkinson: the Architect of Modern Public Economics – INET
• Revolving Doors in the Private Sector – ProMarket
• Long live populism! – Thomas Piketty
• Fake Economics and the media – Simon Wren-Lewis
• Monetary Policy in a Time of Uncertainty – Lael Brainard
• Evolving Consumer Behavior – Bill Dudley
• Finance and growth: The direction of causality – VoxEU

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko na tem blogu brali razmišljanje Damijana o učinkih prevzemov v svetu, v uvodu pa so bili izpostavljeni tudi prevzemi v Sloveniji, predvsem menedžerski, ki naj bi bila »tragedija epskih razsežnosti in … največja katastrofa za našo državo po II. svet. vojni«. Podobna stališča smo slišali tudi od uglednih predstavnikov naše države na zadnjem posvetu ob obletnici priznanja Slovenije (»Privatizacija državnega (družbenega) premoženja je največja napaka slovenske osamosvojitve«) in takšna ocena bo najbrž stalnica vseh posvetov in zapisov o poteh in stranpoteh našega samostojnega razvoja še dolga leta. S privatizacijo so bili mišljeni predvsem spodleteli menedžerski prevzemi ter nasploh prehod nekdanjega družbenega lastništva v (pretežno) privatne roke. Takšno prepričanje, razumljivo, ne dopušča nobenega dvoma, ne v javnosti in medijih, kot priročno jo je sprejela politika in tudi stroka nima interesa za kako poglobljeno analizo.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović:

If you take 1990s ‘End of history’ as normal, then the West can today feel disappointed. But ’90 weren’t ‘normal’

Odličen članek Williama Daviesa v The Guardianu o tem, kako zadnja faza liberalizma zaradi masovnega dostopa do interneta in socialnih omrežij povzroča nezaupanje v uradne podatke in strokovnjake in s kakšno lahkoto lahko spretni “analitiki” v službi piarovske politične mašinerije zmanipulirajo maso podatkov, ki jih zbirajo zasebne družbe. Voditelji kampanj za Brexit in Trumpa so prav na tej osnovi s tako lahkoto zajeli prevladujoči sentiment med ljudmi in ga še podžgali s hujskaškim nagovarjanjem. Če je moral Hitler na ulico in zbrati mase, da zmanipulira njihove antisemitske sentimente in frustracije zaradi gospodarske depresije v nacistično militantno ideološko fronto, je za Trumpa dovolj, da najame “analitsko službo” tipa Cambridge Analytica, ki na osnovi Facebook in drugih podatkov analizira psihološke profile in sentimente ciljnih skupin, in nato na tej osnovi segmentira in ciljno nagovarja identificirane sentimente segmentiranih skupin ter jih podžiga na istem mediju s “fake news”.

Potrebna bo resna regulacija.

Nadaljujte z branjem→

Zelo dober zapis Grega Ipa v WSJ, da ni toliko problem v globalizaciji (prostem pretoku blaga, storitev, kapitala in tudi ljudi), kot je problem v “globalizmu” kot ideologiji “elite iz Davosa”, da so prosta trgovina in prosti tokovi kapitala svetinja in da so nacionalne institucije, kultura in meje obsoletne. Zamenjala naj bi jih globalna ureditev in globalna kultura. No, tudi če globalizem ne bi bil ideologija, ne igra bistvene vloge, dokler ga kot ideologijo prepoznavajo populistična gibanja in ga jemljejo kot tarčo, ki jo je treba uničiti in “zadeve” spraviti  spet nazaj v okvir nacionalnih meja.

In ja, vstop (potiskanje) Kitajske v WTO (2001) in uvedba evra (1999) kot dve največji globalistični dejanji zadnjih dveh desetletij, sta bili napaka. V fundamentih sta spremenili svet, kot smo ga poznali in lahko kontrolirali v okviru nacionalne suverenosti. Ključno vprašanje je, ali in s kakšnimi stroški je ti dve dejanji mogoče anulirati? Je mogoče svetovno ureditev zavrteti nazaj v stanje pred letom 1999? Je mogoče nazaj potegniti stare meje?

Če pogledate hitro širitev mejnih ograj v Evropi ter obeh Amerikah, je to seveda banalno mogoče. Toda fizične (bodeče ali visoke) mejne ovire niso tisto, kar bi reševalo problem globalizacije in globalizma, ki “sta šla predaleč“. So zgolj zbanalizirana in necivilizirana oblika izražanja nemoči politične elite.

Nadaljujte z branjem→