Menedžerski prevzemi – največja napaka slovenske osamosvojitve?

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko na tem blogu brali razmišljanje Damijana o učinkih prevzemov v svetu, v uvodu pa so bili izpostavljeni tudi prevzemi v Sloveniji, predvsem menedžerski, ki naj bi bila »tragedija epskih razsežnosti in … največja katastrofa za našo državo po II. svet. vojni«. Podobna stališča smo slišali tudi od uglednih predstavnikov naše države na zadnjem posvetu ob obletnici priznanja Slovenije (»Privatizacija državnega (družbenega) premoženja je največja napaka slovenske osamosvojitve«) in takšna ocena bo najbrž stalnica vseh posvetov in zapisov o poteh in stranpoteh našega samostojnega razvoja še dolga leta. S privatizacijo so bili mišljeni predvsem spodleteli menedžerski prevzemi ter nasploh prehod nekdanjega družbenega lastništva v (pretežno) privatne roke. Takšno prepričanje, razumljivo, ne dopušča nobenega dvoma, ne v javnosti in medijih, kot priročno jo je sprejela politika in tudi stroka nima interesa za kako poglobljeno analizo.

Vsekakor so vse aktivnosti pri spremembah lastništva imele precejšnje posledice za celotno družbo. Tako zaradi izgub pri samem financiranju zgrešenih prevzemov, kot tudi posledic, ki so jih zaradi tega utrpele prevzete družbe. Stroka bi sicer lahko natančneje raziskala, koliko so k temu prispevali sami prevzemi, koliko pa napačne odločitve pri reševanju nastale situacije povezane z nastopom krize. A kot rečeno, interesa za to ni veliko, ker je družbeni konsenz glede tega poglavja naše zgodovine pač sprejet. Sam sem seveda močno vpleten v te procese in moje mnenje je zaradi tega nedvomno obremenjeno in najbrž tudi deloma pristransko (sicer nič manj kot mnenje ostalih piscev – le da na nasprotni strani), a na drugi strani imam enega boljših pregledov dogajanja, podkrepljen tudi s konkretnimi številkami.

Na osnovi vseh javno razpoložljivih podatkov, bi neposredne finančne dimenzije prevzemnih aktivnostih lahko ocenili nekje med 1 in 3 milijardami evrov, pri čemer je tako velik razpon odvisen od tega, kaj vse zajamemo pod sporne (menedžerske) prevzeme. Glede na to, da je bilo vseh bančnih izgub prek 10 milijard evrov in da je javni dolg narastel na 30 milijard, je očitno, da omenjeni obseg kakorkoli ga že seštevamo, ni bil ključen in še manj največji razlog za težave, v katere je zašla Slovenija po letu 2008. Dodatno pa je ob teh številkah potrebno izpostaviti še dve dejstvi:

  1. največje izgube iz prevzemov so se na drugi strani odrazile v zaslužkih prodajalcev delnic, ki jih sicer ti ne bi imeli in med njimi je bila s pomembnim deležem tudi država,
  2. prav tako pa pretežni del teh izgub izhaja iz znižane vrednosti premoženja in ne osebnih okoriščanj vpletenih oseb – v vseh dosedanjih obtožnicah (ki so večinoma šele v postopkih dokazovanja pred ustreznimi organi) se pojavlja osebna korist morda v nekaj deset milijonih evrov, ostale milijarde pa predstavljajo zmanjšanje premoženja zaradi padca cen in s tem nezmožnosti poplačila upnikov (bank).

Osnovna težava pri opredelitvi negativnih posledic menedžerskih prevzemov je torej že v samem zbiranju številk, ker nekega celovitega pregleda enostavno ni. Pred leti se je v javnosti pojavljal podatek o 5,56 milijard evrov izdanih garancij za 197 prevzemov, vendar garancije ne pomenijo, da je bilo tudi toliko odobrenih ter še manj izgubljenih posojil, zaradi česar ta podatek kakega večjega pomena za oceno posledic nima. Dodatno so se pojavljali nekateri spiski slabih posojil v državnih bankah, kjer se je poimensko izpostavljalo samo večje zneske in dolžnike, kar je za celovito oceno prav tako premalo.

Kot najbolj celovit in dostopen spisek bi lahko vzeli seznam terjatev prenesenih na DUTB v skupni višini bruto višini terjatev 4,95 milijarde evrov, za katere je DUTB plačala 1,6 milijarde, banke pa pri tem realizirale 3,34 milijarde evrov izgub. Seveda je bilo ob tem v bankah še veliko slabih posojil, ki jih državne banke (NLB, NKBM, Abanka, Banka Celje) niso prenašale na slabo banko. Med njimi so bile seveda tudi izgube iz menedžerskih prevzemov (izpostavimo lahko na primer terjatve do prevzemnika Merkurja, družbe Merfin, ker bi bil prenos nesmiseln zaradi v celoti izgubljenih sredstev). Še več pa je bilo izgub iz ostalih slabih naložb, ki niso bile povezane s prevzemi (npr. Tuš) ali iz terjatev, ki so jih imele banke v drugih državah (te so reševale banke same in njihov obseg je še najbolj skrivnosten). Do omenjenih izgub vseh bank s sedežem v Sloveniji v višini prek 10 milijard evrov, je potrebno omeniti še izgube bank v tuji lasti, katerih izgube ocenjujem na najmanj 2 milijardi, a so jih bolj ali manj mimo oči javnosti pokrile matične banke in davkoplačevalci drugih držav (največ Avstrijci prek Hypo banke).

Struktura vseh slabih posojil torej ni poznana, a lahko se ustavimo samo pri analizi teh 3,3 milijarde izgub iz terjatev prenesenih na DUTB. Te izgube so v končni fazi povzročile kapitalski primanjkljaj omenjenih štirih bank v višini 1,6 milijarde evrov, medtem ko so vse ostale izgube državne banke uspele pokriti same iz tekočega poslovanja. Ta kapitalski primanjkljaj poldruge milijarde so najprej pokrili lastniki podrejenih obveznic s 500 milijoni, razliko pa država z dokapitalizacijo konec leta 2013 in v 2014. Te državne dokapitalizacije je bilo skupaj 3,3 milijarde in zato je po pokritju primanjkljaja omenjenim štirim bankam ostalo 2,2 milijarde kapitala za njihovo nadaljevanje poslovanja. Običajno sicer slišimo za številko 5 milijard davkoplačevalskega denarja, vendar ta zajema tudi vložke v banke pred tem ter predvsem zaokrožitev s strani medijev, da se lepše sliši. To so številke, ki so nesporne, preverljive in zaradi katerih se je povečal javni dolg (in bo deloma poplačan s prodajo – ali donosi – bank).

V spodnji tabeli je povzetek tega natančnega spiska prenesenih terjatev in ustvarjenih izgub, katere lahko v bistvu »okrivimo« za dodatni javni dolg ter sorazmerni del težav povezan s tem (ob vseh zgoraj omenjenih omejitvah, torej kdo je pravzaprav pred tem prejel večino teh sredstev in služil s prodajami precenjenih delnic). Pri tem je spisek terjatev naveden samo v bruto znesku, torej brez izgube po posameznih podjetjih, a za okvirno oceno zadošča tudi povprečni odstotek izgube (diskonta), ki je znašal v povprečju 68 % od polne vrednosti posojil (po bankah med 59% in 73 %).

Vir: DUTB, http://www.dutb.eu/si/informacije_javnega_znacaja.aspx, lastni preračuni

Največje družbe na tem spisku predstavljajo približno 40 % vseh problematičnih terjatev, zahtevajo pa nekaj dodatnega komentarja:

  • največji obseg predstavlja 15 pomembnejših gradbincev (18 % vseh terjatev), ki so bili skoraj sicer vsi menedžersko prevzeti, a sam nakup družb praktično ni bremenil, ker so bile prevzemne vrednosti zelo nizke; celotna izguba izhaja iz njihovih slabih poslovnih odločitev pri nakupih premoženja in investicijah, katerih vrednost je v krizi močno padla in so končala podobno kot tudi veliko manjših gradbincev, ki jih vsekakor ne povezujemo z nekimi prevzemi – zaradi tega bi ta podjetja le deloma lahko uvrščali med izgube zaradi menedžerskih prevzemov oz. privatizacije,
  • druga skupina po obsegu so izgube v investicijski družbi Zvon (Ena in Dva) ter njuni hčerinski naložbi v T-2; tu načeloma ni šlo za menedžerski prevzem, temveč za nakupe družb po previsokih cenah (tudi od države, ki je s tem služila) v celoti na kredit ter velikih izgubah pri naložbi v družbo T-2, kjer bo na daljši rok verjetno izplen večji, a banke so terjatve hitro prodale,
  • tako v Savi in Istrabenzu formalno prevzema ni bilo, je pa nastalo precej izgub zaradi njunih naložb v razne družbe po previsokih cenah, kjer je zopet »služila« država (npr. s prodajo Petrola ali drugi lastniki pri prodaji Abanke in Gorenjske banke Savi) – verjetno pa bodo te terjatve na DUTB relativno dobro unovčili in izgub ne bo veliko,
  • v tej skupini bralec verjetno pričakuje tudi družbe Pivovarne Laško, a tu nekih izgub pri terjatvah bank sploh ni bilo, čeprav se ta primer najpogosteje pojavlja kot sporno lastninjenje,
  • več izgub je bilo v Merkurju, največ zaradi precenjenega prevzema, kar pa se je zaradi posledičnih težav pri poslovanju, odrazilo tudi pri izgubah pri financiranju tekočih naložb,
  • problematične terjatve v Cimosu niso del prevzemnih zgodb, temveč hitre širitve družbe v celoti s posojilnimi viri, kjer pa bi z več potrpežljivosti pri sanaciji lahko ohranili večji del proizvodnje ter na daljši rok tudi boljše poplačali banke,
  • terjatve do ACH vidimo, da so bile poplačane v celoti in diskont, ki ga je odobrila DUTB ameriškemu kupcu je bil popolnoma nepotreben, razen ob predpostavki, da pač privatni kupci znajo to bolje prodati (ne upravljati!) kot DUTB.

S tem je torej zaključenih 40 % vseh problematičnih terjatev, ki so zahtevale dokapitalizacijo bank in kot vidimo menedžerskih prevzemov ter s tem povezanih izgub prav veliko ni bilo, odvisno bolj od opredelitve gradbincev ter Zvona. Preostalih 60 % terjatev pa predstavlja kar 550 manjših družb. Med njimi najdemo še nekaj odmevnejših primerov, ki bi jih lahko uvrstili v podjetja, povezana z menedžerskimi prevzemi (Viator, Avtotehna, DZS, Pinus, Radeče, Alpina), pri večini ostalih pa so drugi razlogi zaradi česar podjetja niso bila sposobna pravočasno poravnavati svojih obveznosti (pogosto tudi samo zaradi tega, ker so banke pričakovale takojšnje poplačilo, kar pri delujoči družbi nikoli ni možno).

Navedena struktura spornih terjatev torej kaže, da je večji del izgub, zaradi katerih je morala država dokapitalizirati banke v bistvu izhajal iz drugih razlogov, predvsem slabih poslovnih potez (pa tudi kakšnih zavestnih prisvajanj) množice podjetnikov ob podpori premalo previdnih bank pri odobravanju posojil. Te terjatve se seveda nikoli ne izpostavljajo, temveč se vsa obravnava fokusira na nekaj posameznikov iz teh zgodb (deset ali mogoče še kakšnega več) in s tem se je v javnosti ustvarilo prepričanje, da so vse bančne izgube, vključitev davkoplačevalcev v njihovo sanacijo, socialne razlike ter nasploh nezadosten razvoj Slovenije, posledica predvsem teh primerov. Takšna ocena ne izhaja iz kake moje osebne obremenjenosti (čeprav razumljivo obstaja), marveč temelji na čisto preverljivih številkah in nobena podrobnejša analiza ne bi prinesla drugačnih rezultatov (tudi če bi imeli na voljo vse podatke).

Predvsem predragi nakupi podjetij so vsekakor povzročili veliko izgub v sistemu in tudi propadanje podjetij (mogoče celo več zaradi neustreznega reševanja), prav tako je zaradi medsebojne povezanosti posledično trpela marsikatera druga družba, a številke kažejo, da bi bila sanacija bank potrebna tudi ob izostanku teh prevzemov. Seveda zaradi teh številk prepričani o neustrezni privatizaciji ne bodo spreminjali pogledov, a odprto ostaja tudi ključno vprašanje – kakšna pa bi bila prava (pravična, poštena) privatizacija? Na žalost kakih vzorcev in dobrih praks s tega področja nimamo.

S tem problemom so se srečali v vseh nekdanjih socialističnih (komunističnih) državah, a upal bi si trditi, da so bile njihove rešitve slabše. Poleg delno zadržanega državnega premoženja, so večino podjetij prodali tujcem, pomemben del pa pristal v rokah zelo ozkega kroga domačih izbrancev. Ta pot je bila mogoče z gospodarskega vidika celo učinkovitejša, a vsekakor manj pravična. Kakorkoli ocenjujemo našo današnjo lastniško situacijo, bi za tisto dobro tretjino, kolikor gospodarstva je danes v privatnih domačih rokah, težko rekli, da je bila pridobljena na sporen način.

Kdo bi bil pravzaprav primerni upravičenec nekdanjega družbenega premoženja, da bi to lahko ocenili kot pošteno privatizacijo? Lahko bi na primer obdržali nekdanji sistem družbene lastnine, ko je bila ta od vseh in istočasno od nobenega, upravljali pa so jo zaposleni. Verjetno ta sistem v današnjih razmerah ne bi bil preveč učinkovit, predvsem pa bi bili pri tem unikum v svetu. Različica bi bila lahko v tem, da bi zaposleni postali neposredni lastniki v svojih družbah, a s tem bi dali precejšnjo »prednost« določeni skupini ljudi in procesi na koncu ne bi bili nič drugačni, kot so bili.

Da bi celotno gospodarstvo upravljala država (politika), najbrž tudi ne bi bilo sprejemljivo. S stališča ustvarjanja bi bilo mogoče najbolj pošteno, da bi celotno premoženje prešlo v nek pokojninski sklad, ki bi s tem zagotavljal financiranje pokojnin prejšnjih generacij, ki so to premoženje tudi ustvarjale. A v prvi fazi bi to pomenilo popolno državno lastništvo z vsemi slabostmi takšnega upravljanja, s časom pa seveda prodajo, večinoma tujcem (domači premoženja tako nimajo). Bi pa pri teh opcijah kupnina polnila javne blagajne, kar bi bilo za vzdržnost javnih financ seveda ugodnejše.

Ostaja nam torej samo še možnost razdelitve med vse državljane, kar je bilo tudi storjeno in lahko ocenimo, da tudi dokaj pravično (glede na starost, na prispevek k ustvarjanju družbene lastnine). Smo pa pri tem spregledali, da večina ljudi nima interesa dolgoročno ostati lastnik in da bodo svoje deleže slej ko prej prodali.

Lahko ocenimo, da ta proces nadaljnje prodaje verjetno ni bil v zadostni nadzorovan, da je prišlo do anomalij ter da so nekateri izkoristili priložnosti. A zanimivo, da smo pri tem koriščenju priložnosti kritični samo do domačinov, nihče ne problematizira kadar so ugoden nakup izpeljali tujci. Vsekakor pa rezultati (današnja struktura in obsegi lastništva) ne kažejo kakih velikih odstopanj, niti nimamo posameznikov, ki bi do večjega obsega lastništva prišli po kakih problematičnih poteh (sporni primeri ne izkazujejo kakega lastništva in niso na spiskih premožnejših).

Analitično in neobremenjeno preverjanje alternativnih scenarijev privatizacije torej ne kaže kakih pomembno boljših variant in še manj imamo za te potrebe kakšne dobre in sprejemljive izkušnje drugod. Zato mogoče pritoževanje nad izbranimi procesom privatizacije vseeno ni tako upravičeno – je pa najbolj preprosto.

2 responses

  1. Zelo dober prispevek Bineta Kordeža, ki kaže popačenost družbenega konsenza o vzrokih finančne krize. Lepo pokaže, da menedžerski prevzemi niso bili edini in niti dominanten vzrok krize. Nekaj drugega je res; v slovenskem prostoru generirana nesorazmerna zadolženost in posledična prezadolženost je praktično edina skupna izhodiščna točka finančni krizi*. Pretežni skupni imenovalec raznim aktivnostim, ki so ustvarile podlago za našo finančno krizo, tako upam trditi, ni v vrstah aktivnosti, ampak v načinu ravnanja s financami – v finančni malomarnosti glede na Kodeks poslovnofinančnih načel (KPFN) v podjetjih in glede na bančne standarde v bankah.

    Seveda nastajajo napake pri ocenah in presojah raznih parametrov in tveganj pri strokovnem delu priprave finančnih in drugih podlag za odločanje, kot jih zahteva KPFN. Vendar pa se tveganje zanje močno poveča, če delo po principih profesionalnega finančnika in skrbnega in dobrega gospodarstvenika sploh ni opravljeno. To je malomarnost. Pojem finančne malomarnosti je zakonski pojem opredeljen v ZFPIPP, principe dobrega in skrbnega gospodarstvenika pa omenja ZGD. Odgovornost za finančno malomarnost je odškodninska, za hujšo malomarnost pa tudi kazenska, oboje z obratnim dokaznim bremenom.

    Preganjanje samih prevzemov in drugih podobnih aktivnosti je torej čisto zavajanje. S temi aktivnostmi samimi na sebi ni nič narobe. Pomembno je, da so profesionalno pripravljene. Če bi bile res profesionalno opravljene, v letih 2002 -2005 – 2008, potem finančne krize, kot smo jo imeli, sploh ne bi bilo oziroma bi bila veliko milejša, ker bi bilo prevzemov in čudnih poslovnih ter investicijskih podvigov veliko manj. Podjetja se jih ne bi lotevala in banke kreditov ne bi dajale, če bi bila spoštovana strokovnost in profesionalnost. Neskončna dostopnost poceni kratkoročnih kreditov, ob sicer omalovaževanih (po načelu »lako čemo«) trdih pogodbenih zavezah, so omogočile razne poslovne podvige. Tam, kjer finance z »delom in nedelom« »sledijo« idejam vodilnih, imajo vsebinsko gledano po definiciji »šibko finančno funkcijo«.

    V devetdesetih letih in prvih letih po letu 2000 so v Sloveniji po podatkih Banke Slovenije prevladovali principi konservativnega finančništva. Nekaj let pred nastopom krize pa so se zdrava razmerja med viri financiranja v korist dolgov in kratkoročnih dolgov izjemno porušila. Ti primeri so po KPFN izjemoma in situacijsko sicer dopustni, vendar z jasno zastavljenim načrtom, kako bodo upravljana tveganja v obdobju, ko bo podjetje močno izpostavljeno in kako se bo podjetje vrnilo v normalna razmerja. Svoje bi morali reči tudi razni deležniki v podjetju, ki jih večja izpostavljenost podjetja zadeva.

    V podjetjih in bankah pa se stvari niso dogajale tako, kot bi se po profesionalnosti morale. Če je že popustila finančna profesionalnost v podjetjih, ne bi smel popustiti zunanji nadzor. Zunanji nadzor nad tem imajo v podjetjih revizorji, ki jih KPFN kriterij presoje zavezuje. V bankah pa poleg revizorjev bank skrbi za stabilnost celotnega finančnega sistem še Banka Slovenije z močnim vpogledom in močnimi pristojnostmi. Da bi sistem delal profesionalno, ni glede predpisov ničesar manjkalo. Umanjkalo je profesionalno obnašanje in nadziranje v samem sistemu. Razni »strokovnjaki« temu pravijo veseljačenje, duh časa, vsi so tako delali in podobne neumnosti in se izogibajo kvalifikaciji »finančna malomarnost« kot hudič križa. Takšne situacije se seveda ne da sanirati s tonami novih predpisov ampak s jasno politiko po principih »razbitih stekel«, kot je na tem blogu že razlagal JPD. Primarno bi se morala vzpostaviti civilna odgovornost za finančne malomarnosti in nato še vse drugo. Kljub temu, da so ukrepi bili na voljo, se seveda ni zgodilo nič, razen veliko vetra ob brezplodnem iskanju in dokazovanju naklepa.

    Vsa finančna znorelost se je dogajala po letu 2004 in nima nič opraviti s prvotnim lastninjenjem, kar Kordež na koncu dobro opiše. Da je krivo prvotno lastninjenje in osamosvojitev je premeščanje krivde več kot 10 let v preteklost in opravičevanje neaktivnosti odgovornih, ker so bili baje nemočne žrtve preteklosti** ne pa lastnega finančnega avanturizma in pomanjkljivega nadzora.

    * Vir: Banka Slovenije, Finančni vzvod po panogah v odstotkih po letih skupaj je bil leta1995 78 odstotnih točk in je postopno naraščal, povprečno po 4 odstotne točke na leto, tako da je bil leta 2005 119 odstotnih točk. Leta 2008 pa je bil 165 odstotnih točk. Povprečno je zadnja tri leta letno pridobil več kot 15 odstotnih točk. V slovenskem prostoru nesorazmerno generirana zadolženost in posledična prezadolženost je tako praktično edina skupna izhodiščna točka finančni krizi pred 2009.

    **Vir: Finance 50/2010 14.03.2010 Kdo si upa: Ivan Ribnikar
    Lastništvo nefinančnih podjetij, nastalo na podlagi zakona, katerega filozofija je bila, da kapitalski trg vse rešuje na najboljši možni način, je nujno privedlo do tega, da menedžment podjetij prej ali slej poskuša prevzeti lastništvo podjetij.
    Tako eden od starosti domačih ekonomskih teoretikov Ivan Ribnikar za poteze kordežev, rigelnikov, mermalov in podobnih krivi izključno zakon o lastniškem preoblikovanju podjetij, ki so ga v parlamentarno obravnavo vložili Mile Šetinc, Janko Deželak in Emil Milan Pintar.

    Lep pozdrav Igor

  2. Rogi korektno opozarja, da ni mogoče pojasnjevati sistemskih napak z generaliziranjem in pripisovanjem krivde za recesijo, ki je v Sloveniji bila in je še nadpovprečna glede na Evropo, saj je irelevantno, ali so prevzemi več prispevali k gospodarskemu nazadovanju, kot privatizacija, ali je izčrpavanje podjetij prispevalo več ali manj kot kreditna politika banka, ali pa katerakoli druga neuravnoteženost v slovenski ekonomski politiki. Navsezadnje se moramo predvsem vprašati, zakaj je bilo pri nas možno, da so banke s podeljevanjem kreditov v nasprotju z dobro bančno prakso lahko skupaj nabrale po Kordežu za preko deset milijard slabih kreditov, ki so se preko DUTB do višine dobrih 5 milijard pretvorili v javni dolg. Odgovor je jasen in enostaven. Odpovedali so vsi nadzorni mehanizmi izvršne oblasti, zlasti pa svoje funkcije nista opravila Banka Slovenije in ministrstvo za finance. Kako je mogoče, da so banke lahko ignorirale bančne predpise in kako so podjetja poslovala v nasprotju z pravili finančne stroke zajetimi v KPFN, ki so z ZGD in ZFPPIPP predpisana kot obvezen strokoven standard. Če bi pristojni državni organi in Banka Slovenije opravljali svoje dolžnosti in pristojnosti, do finančnega primitivizma v takšnem obsegu ne bi moglo priti. Dejstvo, da še vedno nihče v Sloveniji ( razen nekaterih piscev v Damijanovem blogu) ne prizna, da je nedelovanje nadzora in s tem povezano možno ignoriranje veljavnih predpisov osnoven razlog gospodarske stagnacije v Sloveniji, je najboljši dokaz, da je črnogledost glede gospodarske in družbene perspektive v Sloveniji upravičena. Dokler ne bodo pristojni organi v okviru njihovih dolžnosti začeli ugotavljati in sankcionirati malomarnega, nestrokovnega ali namerno škodljivega delovanja v gospodarskih družbah in bankah, toliko časa se bo sistemsko uveljavljen finančni primitivizem nadaljeval in celo stopnjeval. Namesto, da Banka Slovenije in NPU vlagata napore v sprožanje kazenskih postopkov zoper grešne kozle, bi raje morala Vladi dokumentirati primere malomarnega odločanja v poslovni praksi in predlagati vlaganje odškodninskih in povračilnih zahtevkov Slovenije zoper osebe, ki za svoje malomarno in nestrokovno ravnanje nosijo odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Toda kako naj pričakujemo razsvetljenje pri odgovornih funkcionarjih, če celo novo imenovana viceguvernerka Banke Slovenije Irena Vodopivec Jean javno prizna, da je objektivno odgovorna kot bivša nadzornica v A banki, a svoje odgovornosti ne razume kot malomarno in nestrokovno delo, zaradi česar ne gre za objektivno odgovornost, pač pa za subjektivno krivdno odgovornost za njeno preteklo delo. Viceguvernerka Banke Slovenije Mejra Festič razlaga teorije o kazenski odgovornosti v obliki naklepne slepote, ki je v KZ pač ni opredeljene, ne vidi pa, da je opustitev možnega uveljavljanja civilne odgovornosti v pravdnih postopkih preventiven ukrep, ki bi prispeval k pričetku spreminjanja družbenega modela, v katerem mladi ljudje nimajo perspektive ustvariti v pogojih prekariata in brezposelnosti možnosti dostojnega življenja, v katerem tisti, ki imajo zaposlitev delajo po 12 in več ur na dan, v katerem večina upokojencev nima prihodkov v višini, ki bi pokrila oskrbnino v domovih za starejše občane in kjer mnogi zaposleni z minimalno plačo ne morejo nahraniti svojih otrok. Lepo in prav je, da ekonomska znanost s statističnimi podatki dokazuje, kako nam gre na boljše in da raziskuje kaj in kdo je več ali manj kriv, a koristneje bi bilo, če bi izračunala koliko nas stane finančni primitivizem, ki ga dopušča naša oblast in kako bi se zasukala gospodarska gibanja, če bi začeli sistemsko spoštovati veljavne predpise in uveljavljati odgovornost za malomarno, nestrokovno ali namerno škodljivo ravnanje v javni in civilni sferi gospodarskega življenja.

%d bloggers like this: