Prejšnji teden, pred petkovo sejo Ekonomsko-socialnega sveta, ko naj bi vladna stran predlagala, če in za koliko se bo dvignila minimalna plača v letošnjem letu, je potekala velika piarovska ofenziva tako iz sindikalne kot iz delodajalske strani. V skladu z zakonom o minimalni plači, se ta usklajuje vsako leto najmanj z rastjo cen življenjskih potrebščin, vlada pa lahko upošteva tudi ostale kazalce, kot so gibanje plač, gospodarske razmere oziroma gospodarska rast in gibanje zaposlenosti. Jasno, sindikati so zahtevali dvig za 5%, delodajalci pa so pristali le za uskladitev z inflacijo (0.5%), vlada pa se je na koncu glede na dobre razmere v gospodarstvu in trgu dela odločila za dvig za 1.8%.
Slednje pomeni, da bo okrog 30,000 prejemnikov minimalne plače letos prejemalo za dobrih 14 evrov bruto več (povečanje iz 790.73 na 805 evrov na mesec), kar pomeni dvig za slabih 10 evrov neto (iz 604.35 na 614 evrov mesečno).
Je ta dvig minimalne plače ekonomsko neupravičen in ali bo, kot so rohnele Finance, “sprožil val odpuščanj v delovno intenzivnih panogah, povečanje dela na črno in prekarizacije“? Bo ta dvig potopil podjetja?
Jasno, da ne. Čeprav so, medtem ko so si pulili lase iz jeze, povsem enako v “ločenem mnenju” rohneli minister za gospodarstvo Počivalšek (“dvig minimalne plače po ministrovem mnenju korak v napačno smer. Povzročil bo dodaten pritisk na podjetja po plačevanju davkov in prispevkov ter upočasnil zaposlovanje, in sicer predvsem v storitvenem sektorju. Dvig minimalne plače predstavlja dodatno tveganje za delo na črno, prav tako za prekarizacijo”) in predstavniki delodajalcev (“zvišanje minimalne plače bo najbolj prizadelo prav tista podjetja, ki se še vedno borijo z izgubami”).
Obema, ministru Počivalšku in predstavnikom delodajalcev, je skupno to, da rohnijo, kot da bo konec sveta, ob tem pa svojih trditev o škodljivosti dviga minimalne plače ne podkrepijo s številkami. Prav nobene številke ali kakšnega drugega numerično podkrepljenega argumenta niso predstavili glede tega, za koliko naj bi dvig minimalne plače za slabih 15 evrov bruto “upočasnil zaposlovanje“, in za koliko naj bi povečal “tveganje za delo na črno, prav tako za prekarizacijo“. Zakaj svojega rohnenja niso podkrepili s številkami ali drugimi argumenti? Ker jih pač nimajo.
V nadaljevanju bom na zelo preprost način pokazal, zakaj se tokrat delodajalci glede škodljivosti dviga minimalne plače motijo. Njihove pavšalne trditve namreč temeljijo na stari zablodi ekonomistov glede škodljivosti minimalne plače, ki sta jo leta 1995 v knjigi “Myth and Measurement: The New Economics of the Minimum Wage” zelo uspešno ovrgla dva izmed najboljših ekonomistov na področju ekonomike dela David Card in Alan Krueger. Temu so sledile tudi druge študije v zadnjih dvajsetih letih, ki za za razvite države skorajda brez izjeme kažejo, da minimalne plače nimajo negativnega vpliva na zaposlenost. Če že, naj bi bil ta učinek minimalno prisoten le med prvimi iskalci zaposlitve (mladimi), vendar ne nujno ter med slabo plačanimi negovalci v domih za ostarele v V. Britaniji. Tudi dvigi minimalne plače v ZDA v posameznih državah niso nikjer povzročile upada ali zaustavitve zaposlovanja v delovno-intenzivnih sektorjih. Tudi uvedba minimalne plače v Nemčiji leta 2015 ni povzročila prav nobenega kolapsa ali zaustavitve zaposlovanja.
In zakaj minimalne plače in njihova rast niso imele negativnega učinka na zaposlenost? Preprosto, ker so podjetja zaradi tega bolj povečala produktivnost in organizacijsko učinkovitost, zmanjševala fluktuacije v zaposlenosti, zmanjšala plače tistim z visokimi plačami in nekoliko dvignila cene.
Ta mit glede škodljivosti (dviga) minimalne plače je mrtev. Ekonomija je to vrgla iz učbenikov. Morda boste to našli še v kakšnem zastarelem učbeniku za mikroekonomijo v prvem letniku, toda v bolj zahtevnih učbenikih in resni empirični ekonomisti so ta koncept pokopali. Že omenjeni Alan Krueger je lani povedal, da postopno dvigovanje ameriške minimalne plače iz 7.25 $/uro na 12 $/uro naj ne bi imelo škodljivih učinkov. Problematična bi lahko bila velika enkratna povečanja, denimo enkratna podvojitev minimalne plače, ker pač podatkov o tem, kaj se zgodi v takšnem primeru še nimamo.
Dvig oziroma uskladitev minimalne plače v Sloveniji za letošnje leto za 1.8% oziroma za slabih 15 evrov mesečno seveda ne spada med drastična povečanja, ki bi lahko bila zelo nepredvidljiva. Zato kakšnih posebnih negativnih učinkov iz tega naslova (“vala odpuščanj v delovno intenzivnih panogah, povečanja dela na črno in prekarizacije”) ne moremo pričakovati.
Če bi gospodje (minister, delodajalci, novinarji) v roke vzeli kalkulator, bi hitro ugotovili nesmiselnost svojih trditev. Namreč, skupen strošek povečanja minimalne plače za 15 evrov bruto za 30,000 prejemnikov na letni ravni pomeni 5.4 mio evrov, od tega se četrtina nanaša na zaposlene v javnem sektorju. Bodo zaradi tega, zaradi teh dodatnih 4 mio evrov stroškov za celotno gospodarstvo, propadala podjetja? Bodo zaradi tega podjetja na veliko odpuščala ali zaustavila zaposlovanje? Ste resni?!
Vendar ali je uskladitev minimalne plače ekonomsko sploh upravičena? Je, če je ustrezno podprta z nominalno rastjo cen in rastjo produktivnosti. V ekonomiji običajno govorimo v realnih kategorijah, torej po upoštevanju rasti cen (inflacije). Če so cene končnih izdelkov porasle za nek odstotek, je seveda povsem upravičeno, da se tudi proizvodni stroški (predvsem strošek dela) temu prilagodijo z ekvivalentno rastjo. Uskladitev plač z inflacijo je tako nevtralna, saj zgolj prilagodi raven plač glede na preteklo rast cen.
Toda to ni še ni vse. Treba je namreč upoštevati tudi rast produktivnosti. Če so podjetja v prejšnjem obdobju svojo dodano vrednost realno povečala, je seveda povsem upravičeno, da se temu prilagodi tudi rast plač. Ker s tem podjetja dejansko nagradijo zaposlene za večjo storilnost oziroma z njimi delijo sadove povečane storilnosti. In v ekonomiji imate eno izmed zakonitosti, da sta dinamika produktivnosti in plač med seboj tesno korelirani. (to korelacijo lahko vidite tudi v Sloveniji v spodnji sliki, ki kaže rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu).
Slika 1: Rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu (2008=100)
Vir: Podatki SURS, lastni preračuni.
Če se rast plač prilagodi rasti produktivnosti, bo učinek na proizvodne stroške nevtralen, saj so plače zgolj ex post povečale proizvodne stroške za enako razmerje, kot se je povečala učinkovitost podjetij. Zaradi tega, ker so podjetja nagradila svoje zaposlene v enakem razmerju, kot se je povečala produktivnost, se njihova konkurenčnost ni niti za dlako poslabšala. Pač pa so s tem dobili bolj motivirane zaposlene. Tak je tudi rezultat nedavnega eksperimenta ameriškega giganta Walmarta (sicer znanega po stiskanju plač svojim zaposlenim), ki se je v začetku 2015 odločil povečati plače (in izboljšati usposabljanje ter možnosti napredovanja): rezultat je bil v boljši motiviranosti in večji storilnosti zaposlenih, v bolj čistih trgovinah itd.
Če izhajamo iz te logike, je torej manevrski prostor za povečanje plač enak vsoti med nominalno rastjo cen (inflacijo) in realnim povečanjem produktivnosti. V slovenskem primeru bi bil prostor za povečanje plač letos torej enak vsoti med lansko stopnjo inflacije (0.5%) in lanskim povečanjem produktivnosti (2.8% povečanje BDP na prebivalca), kar bi zneslo 3.3% odstotno povečanje. Takšno povečanje plač bi bilo za gospodarstvo nevtralno. S tem gospodarstvo ne bi bilo oškodovano, saj bi se minimalna plača zgolj prilagodila lanski inflaciji in porastu produktivnosti.
Ker je vlada minimalno plačo povečala zgolj za 1.8% (namesto za 3.3%), je torej strošek plač za najslabše plačane povečala za manj, kot so se lani nominalno povečale “koristi” za gospodarstvo. Ali drugače rečeno, strošek dela najslabše plačanih bo zaradi tega zaostajal za nominalno rastjo produktivnosti in podjetjem omogočal stroškovne prihranke (v konkretnem primeru za 1.5% pri plačah) . In natanko takšne trende lahko vidite, če denimo primerjate rast produktivnosti in rast plač v panogi, ki ima ob gostinstvu največ slabo plačanih zaposlenih – v proizvodnji oblačil. Spodnja slika kaže, da je za razliko od preostalega gospodarstva, rast plač v industriji oblačil po letu 2008 močno zaostajala za rastjo produktivnosti.
Slika 2: Rast produktivnosti in rast plač v celotnem gospodarstvu (2008=100)
Vir: Podatki SURS, lastni preračuni.
Vlada bi v prihodnje dejansko morala v zakon zapisati formulo, po kateri bi se letno usklajevala minimalna plača, s čimer bi se povečala transparentnost in predvidljivost poslovnega okolja. Primerna formula za uskladitev minimalne plače bi morala upoštevati nominalno rast cen in realno povečanje produktivnosti. Na agregatni ravni bi to pomenilo uskladitev minimalne plače z nominalno rastjo BDP na prebivalca (ali na opravljeno uro). Lahko bi formula predvidevala rahlo zaostajanje za realno rastjo produktivnosti (denimo za 1 odstotno točko. Lahko bi se vzela produktivnost zgolj tistih panog, kjer je delež zaposlenih z minimalno plačo največji.
Čemu torej takšen “halo” zaradi uskladitve minimalne plače zgolj za polovičen odstotek glede na tistega, ki bi bil še vedno stroškovno nevtralen za gospodarstvo? Verjamem, da je ta logika večini novinarjev “španska vas”, saj ne razumejo ekonomije. Bolj me čudi strašansko nepoznavanje ekonomije pri tistih, ki bi jo morali zelo dobro poznati “po svoji dolžnosti” – minister za gospodarstvo in predstavniki delodajalcev.
No, seveda ne gre samo za nepoznavanje ekonomije, pač pa za načrtno ignoriranje ekonomije pri nekaterih novinarjih in pri krovnih gospodarskih združenjih. Gre za namerno manipuliranje. In to pri najšibkejših. Stavim, da ko gre za diskusijo glede njihove lastne plače, jih napovedane uskladitve plač ne motijo. Motijo jih je le pri tistih, ki so na minimalni plači.
In to je tista človeška primitivnost, nizkotna vulgarnost predstavnikv sedme sile in gospodarstva, ki mene moti.
DAMIJAN blog 
Tesen sodelovec in prijatelj bivšega predsednika vlade Drnovška mi je nekoč pravil tole zgodbo.
V 90-tih je vlada dala predlog povečanja plač v državni upravi. V predlogu so se zmotili za decimalko, torej predlagana cifra je bila 10x večja od nameravane. Ker pa je predlog že šel v parlamentarno obravnavo, ga niso mogli več umakniti.
Kaj se je zgodilio? Je nastala katastrofa? Nič od tega. Višje plače so se v pretežnem delu prevalile v potrošnjo z določenim multiplikacijskim efektom, država je pobrala več davkov,…
Dokler v plačilni bilanci ni panike in te glede na orjaški presežek , ki ga tu delamo res ni, povečanje minimalne plače v teh gabaritih ni noben problem. Minimalna plača se v pretežnem delu takoj prelije v potrošnjo. Kje je trenutno problem slovenskega okrevanja. V osebni potrošnji in investicijah.
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani, svoje trditve o škodljivosti minimalne plače smo podkrepili s številkami.
Tako smo na GZS izpostavili, da dvig minimalne plače v trenutnih razmerah ne bo vplivalo na znižanje števila delovnih mest, pač pa bo upočasnila novo zaposlovanje (pospešilo uvedbo avtomatizacije) ter ob naslednji krizi (ki slej ko prej pride zaradi ponovljivosti poslovnih ciklov) zaradi togega trga dela vodila do hitrejšega zmanjševanje delovnih mest. Ocenili smo, da bo predlog dviga minimalnih plač pomeni 1.000 manj ustvarjenih delovnih mest, v primeru nove gospodarske krize pa se bo negativni učinek (ceteris paribus) povečal na 2.500.
Vaša pavšalne navedbe o »povečani produktivnosti in organizacijski učinkovitosti, zmanjšanju fluktuacija v zaposlenosti, zmanjšanju visokih plač in višjih cenah«, zaradi katerih minimalna plača nima vpliva na zaposlovanje, žal niso podkrepljene z izračuni. Prav tako načrtno enačite dvig produktivnosti v gospodarstvu s tistim pri najnižje plačanih, pri čemer linearne korelacije med tema dvema ne moremo kar potrditi, kar vedo vsi ekonomisti. Sploh v storitvenem delu gospodarstva rast produktivnosti zaostaja za splošno rastjo produktivnosti. Pri teh dejavnostih je tudi strošek dela v dodani vrednosti nadpovprečen in je učinek na nižjo zaposlenost precej večji kot to velja, če bi bile vse minimalne plače enakomerno porazdeljena v gospodarstvu.
Hvala za številne povzetke študij, ki očitno kažejo celovito sliko in potrjujejo vaše navedbe. Pozabili ste omeniti študijo »Employment effects of minimum wages« (Neumark D., University of California, IZZA, Germany), ki prav tako povzema široko literaturo ter ugotavlja, da 10-odstotno povečanje minimalne plače povzroči 2% padec zaposlenosti tega segmenta zaposlenih, ki ga sestavljajo predvsem mladi ter tisti z manj spretnosti. Prav tako višja minimalna plača ni učinkovita pri boju z revščino, kot je morda takšno splošno mnenje. V Sloveniji je tveganje revščina za zaposlene osebe relativno nizko (4,7 %, SURS) ter je pol nižje kot v Nemčiji ali Avstriji. Tudi argument o cenah in ohranjanju realne kupne moči ne zdrži presoje. V zadnjih 10-ih letih so se cene povišale za petino, minimalna plača pa za polovico. Minimalna plač v Sloveniji je zgolj 4 % nižja kot v povprečju v EU (navadno povprečje) ter je pol višja kot v Višegrajskih državah. Slovenski BDP na prebivalca je pa kar tretjino nižji od EU-28 (navadno povprečje)! Grafi, ki jih prikazujete, so zavajajoči, saj ne primerjajo produktivnosti z minimalnimi plačami pač pa z povprečno plačo. Minimalna plača je precej prehitevala rast produktivnost, v zadnjih 10-ih letih najmanj za faktor 2.
Nikjer ne omenjate vloge plačnih razmerij kot motivatorja za kakovost in količino opravljenega dela. Najbrž obstajajo dovolj dolge empirične izkušnje ostalih narodov, da znaša minimalna plača v EU-28 v povprečju 43 % povprečne plače ter ne 52,4 % (1- mesto!), kot to velja v Sloveniji (Eurostat, Business economy). Medtem ko so se razlike med tema dvema plačama v EU nekoliko zmanjšale (za 3 o.t. glede na 2008), so se v Sloveniji drastično znižale (povečanje deleža za 9 o.t.). Majhne plače razlike demotivirajo zaposlene ter povzročajo pritisk na rast plač po vsej plačni lestvici. Pri tem ne pozabimo, da so se med poklici, izobrazbo in regijami plače razlike v zadnjih letih precej znižale v prid manj izobraženih v manj zahtevnih poklicih in manj razvitih regijah.
Bojan Ivanc, CFA, CAIA
Glavni ekonomist pri Analitiki GZS
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani Bojan,
To debato smo že imeli pred letom in pol, ko si repliciral Binetu Kordežu, ki je takrat pisal o minimalni plači in nekatere tvoje navedbe so povsem enake.
Na kratko nekaj odgovorov:
1. Govoriš o tem, da ste s številkami argumentirali škodljivost dviga minimalne plače (upočasnilo naj bi se novo zaposlovanje). Lahko prosim objaviš link do vaše analize, da vidim, kateri model ste uporabili? Ali ste samo samo vzeli arbitrarno oceno povprečne elastičnosti Neumarka (ki je sicer zelo sporna; več kasneje) in nato prek palca naredili oceno? kako to, da ste dobili tako lepe okrogle ocene (1,000 in 2,500 manj zaposlenih)?
2. Pri moji navedbi ne gre za “pavšalne navedbe o »povečani produktivnosti in organizacijski učinkovitosti, zmanjšanju fluktuacija v zaposlenosti, zmanjšanju visokih plač in višjih cenah«, zaradi katerih minimalna plača nima vpliva na zaposlovanje, žal niso podkrepljene z izračuni”, pač pa je to sklep meta analize vseh študij o minimalni plači, ki jo je naredil Schmitt (2013; Why does the minimum wage have no discernible effect on employment?). Več v posebnem postu. Da je to povzetek teh analiz, sem tudi eksplicitno navedel v mojem postu.
3. Spet si ven potegnil analizo nesrečnega Neumarka, katerega neverodostojnost sem prikazal že oktobra 2015 (https://damijan.org/2015/10/14/pomen-replikacije-znanstvenih-raziskav-primer-minimalne-place). Namreč, Neumark in Wascher sta nesrečni figuri v raziskovalni sferi, saj sta precejšnja desničarja in zaradi ideološke obremenjenosti sta v preteklosti večkrat manipulirala s podatki, v meta analizi, ki jo navajaš, pa sta manipulirala s študijami, ki sta jih iz preko 100 ohranila v vzorcu (samo 33, od tega 5 njunih lastnih). V glavnem, v akademskem svetu imata zelo slab sloves in sta potrebovala 5 let, preden so jima objavili njuno prvo kritiko raziskave Carda & Kruegerja (1994). Pa tudi to sporno meta študijo so jima objavili samo v “Sinnovi” IZZA reviji (ki je zaradi ideološke obremenjenosti na podobno slabem glasu). Tisti, ki da kaj nase, se glih ne hvali s citiranjem analiz Neumarka & Washerja. Več v posebnem postu.
4. Tvoja trditev “Grafi, ki jih prikazujete, so zavajajoči, saj ne primerjajo produktivnosti z minimalnimi plačami pač pa z povprečno plačo. Minimalna plača je precej prehitevala rast produktivnost, v zadnjih 10-ih letih najmanj za faktor 2” je nonsens. minimalna plača zajema le 30,000 ljudi (v času najhujše krize jih je bilo okrog 45,000). če bi bila hitrejša rast min.plače od rasti produktivnosti tako pomembna (ker kot praviš “povzročajo pritisk na rast plač po vsej plačni lestvici”), bi se to odrazilo v pritisku na rast povprečne plače in bi zaradi tega rast povprečne plače morala prehitevati produktivnost. Kot vidiš (v prvi sliki zgoraj), se to ni zgodilo, pač pa je od leta 2011 produktivnost prehitevala rast plač.
5. Kaj je narobe z rastjo plač? Natančneje, kaj je narobe z rastjo plač, dokler ne rastejo hitreje od nominalne rasti produktivnosti? Osnovna logika ti pove, da je ob isti stopnji rasti produktivnosti in plač učinek slednje na učinkovitost podjetij nevtralen. V tem je glih cela logika, da delodajalci dodatno nagrajujejo svoje zaposlene v skladu s tem, za koliko so povečali skupno storilnost – torej da zaposleni delijo poslovne rezultate podjetij, v katerih so zaposleni. Ali pa bi vi radi, da plače zaostajajo za rastjo produktivnosti (tako kot v ZDA, kjer se povprečna plača od sredine 1970-ih let pa vse do Obamovega drugega mandata ni dvignila), vso korist od povečane produktivnosti pa poberejo lastniki kapitala? Menda ja veš, da je prav to eden izmed glavnih razlogov za ameriško finančno krizo? Zaposleni s svojimi plačami namreč pomenijo (domače) agregatno povpraševanje in če plače ne rastejo, tudi domače agregatno povpraševanje iz naslova zasebne porabe ne more rasti. Toliko makroekonomije pa ja obvladamo.
Podrobneje pa o študijah minimalnih plač (še enkrat) v posebnem postu.
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani Damijan,
hvala za promptne odgovor. V duhu krepitve izmenjave mnenj poskušam odgovoriti na tvoja vprašanja:
1. Povezave do lastne študije o vplivu minimalen plače na zaposlovanje nimam. Nikoli nisem trdil, da jo imam. Jasno sem navedel, da gre za oceno. Ustrezno temu so številke okrogle, vendar sam veš, da zelo natančna ocena pri ekonometričnih študijah ne pomeni sama po sebi kaj več. Izhajal sem iz dinamične funkcije povpraševanja po delu, po kopitu Brezigar et al.: Ocena posledic dviga minimalne plače. V tej študiji se je avtorjem žal zapisalo še nekaj bogokletnega:
»Z drugimi besedami povedano, bo ob predpostavki takojšnega dviga minimalne plače na raven 734,15 evra na kratek rok zaradi uvedbe nove minimalne plače zaposlitev izgubilo 5151 zaposlenih v gospodarskih družbah. Naše kratkoročne ocene so zelo podobne ocenam GZS, ki naj bi po poročanju Dnevnika (13.2.2010) ocenili, da bo ob predpostavki dviga minimalne plače na 600 evrov (torej za 38 evrov več kot se dejansko je) zaposlitev izgubilo 4.711 zaposlenih.« Torej tudi naše pretekle ocene niso bile iz trte zvite.
2.-
3. Glede na to, da si odličen v iskanju metodoloških diskvalifikacij, imaš naslednjo nalogo. Študija Clemens, Wither (The Minimum Wage and the Great Recession: Evidence of Effects on the Employment and Income Trajectories of Low-Skilled Workers, 2016) navaja, da je dvig minimalne plače v ZDA vodil do znižanja stopnje delovne participacije med 2006 in 2012 za 0,6 o.t. Druga študija Meer, West (Effects of the Minimum Wage on Employment Dynamics, 2015) povzema, da dvig minimalne place znižuje rast delovnih mest v kasnejših letih. Študiji nista prav stari, vendar ju je najbrž financiral kakšen neoliberalni thinktank z republikanskim ozadjem? Preveri, v narodov blagor, da ne bomo po nepotrebnem zavedeni.
4. Rast minimalne plače res ni vplivala na sorazmeren dvig povprečne plače. Ob že tako visoki izgubi delovnih mest v krizi in padcu dodane vrednosti se ta efekt ni odrazil. V kolikor se slučajno bi, bi bilo kasnejše število novih delovnih mest še nižje. UMAR navaja: »dvig minimalne plače je zlasti v letu 2010 ustvarjal močan pritisk na stroške dela na enoto proizvoda in poslabšanje konkurenčnosti gospodarstva. Po naši oceni je na kratek rok zaradi dviga minimalne plače delo izgubilo okrog 7.000 oseb, na dolgi rok pa približno 18.000 (Brezigar et al.: Ocena posledic dviga minimalne plače)«.
5. Nič ni narobe z rastjo plač v skladu z rastjo produktivnostjo. Narobe pa je, da minimalna plača zaradi tega precej bolj poraste ter povzroči demotivacijski efekt med delavci na dnu plačne liste. Ali potrebujemo študijo, da to dokažemo? Najbrž ne?
Bojan
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani Bojan,
Hvala za odgovor.
Ja, se mi je zdelo, da ni modela v ozadju in da gre za ocene čez palec prek uporabe “sposojenih” ocen elastičnosti. Pri tem je treba biti previden, kajti te elastičnosti so bile ocenjene v določenih specifičnih pogojih in v določenem zgodovinskem kontekstu (v konkretnem primeru v času hude gospodarske krize in dramatičnega povečanja minimalne plače za 23% v 2010). Vsako od obeh ima lahko hude posledice na zmanjšanje zaposlenosti, v medsebojni interakciji pa še večje. Velik dvig minimalne plače naenkrat je podoben šoku in bo imel bistveno večje negativne učinke, kot če bi minimalno plačo do iste ravni povečevali postopoma. V prvem primeru res lahko privede do velikih težav za nekatera podjetja na meji profitabilnosti, v drugem pa se podjetja sproti prilagajajo ter z raznimi racionalizacijami stroškov in optimizacijami poslovanja zmanjšujejo učinke povečanja. Kar pomeni, da v prvem primeru lahko dobiš visoke (in značilne) negativne elastičnosti, v drugem primeru pa statistično neznačilne, ker pač ni vpliva na zaposlovanje. Kadar gre za majhno usklajevanje min. plač (kot zdaj), je uporaba elastičnosti, ocenjenih v obdobju velike recesije in visokega enkratnega dviga min. plače zelo problematična, saj kaže učinke, ki jih ob normalnem usklajevanju ne bi bilo.
Natanko to je ena izmed ugotovitev literature o minimalni plači: počasno usklajevanje navzgor (v povprečju) ni problematično, problematičen je lahko enkraten velik dvig. Več o tem bom pisal v posebnem komentarju.
Glede slovenskega dviga minimalne plače v 2013 je bolj smiselno pogledati študijo Vodopivec et al (2013), The Employment and Wage Spillover Effects of Slovenia’s 2010 Minimum Wage Increase, ki učinek ocenjuje na celotni populaciji aktivnega prebivalstva in ki namesto časovnih serij uporablja difference-in-difference metodo. Slednje pomeni, da glede učinkov min.plače primerja učinke na tiste zaposlene s plačo malce pod min. plačo in tiste malce nad min. plačo.
Glede obeh študij, ki jih navajaš, je seveda treba pogledati tudi naročnike oziroma financerje. V prvi izmed obeh eden izmed avtorjev poroča o finančni povezavi, ki je lahko potencialno relevantna za ugotovitve študije. “(has disclosed a financial relationship of potential relevance for this research”). In seveda ne čudi, da je navdušenje nad študijo izrazil konzervatvni think-tank AEI (American Enterprise Institute), etc.
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani Jože,
Tokrat si me z enostransko in malodane žaljivo debato o minimalni plači ponovno razočaral. Najprej zaradi načrtnega zavajanja javnega mnenja z enostranskim prikazom študij o minimalni plači in potem zaradi izključujoče razprave, ki obtožuje delodajalsko stran, da svoje argument uveljavlja povsem brez številk, ter celo z elementi vulgarnosti in človeške primitivnosti. Že zaradi javnega nastopa si intelektualrc, ki da kaj nase, ne bi smel dovoliti tako izključujočega diskvalificiranja drugače mislečih, še posebej, ker je na svetu toliko različnih interpretacij in strokovnih analiz, tudi na temo vpliva minimalne plače. Pri študijah o minimalni plači bi zlahka povzel študijo Neumarka (D., »Employment effects of minimum wages«, University of California, IZZA, Germany), ki ugotavlja, da 10-odstotno povečanje minimalne plače povzroči 2 % padec zaposlenosti tega segmenta zaposlenih, ki ga sestavljajo predvsem mladi ter tisti z manj spretnosti. Naj dodam, da visok dvig minimalne plače v 2010 ni spremljal porast produktivnosti, kaj šele cen. Analitika GZS je tako ocenila, da bo predlog dviga minimalnih plač pomeni 1.000 manj ustvarjenih delovnih mest, v primeru nove gospodarske krize pa se bo negativni učinek (ceteris paribus) povečal na 2.500.
Prizadeval si bom, da v kratkem skličemo konferenco o pomenu plač v gospodarstvu, kamor bi te povabil, da boš lahko objektivno prikazal svoja razmišljanja, ter jih soočil na intelektualni ravni tudi z drugimi uveljavljenimi strokovnjaki na tem področju. Za dvig intelektualnega nivoja in spoštovanja sogovornikov, ki ne mislimo vedno vsi enako pa apeliram za dvig minimalnega spoštovanja do neenako mislečih.
Samo Hribar Milič
Všeč mi jeVšeč mi je
Samo opozoril bi, da je raziskavo Neumarka Dr. Damijan v preteklosti že “obdelal” na tem blogu https://damijan.org/2015/10/14/pomen-replikacije-znanstvenih-raziskav-primer-minimalne-place/… “No, Card in Krueger sta istega leta (2000) nato objavila odgovor, v katerem sta primerjala obe vrsti podatkov ter pokazala, da so podatki Neumarka in Wascherja nereprezentativni in da sta naredila metodološko napako pri merjenju zaposlenosti (zaradi drugačne periode pri poročanju). Ko sta Neumark-Wascherjeve podatke ustrezno metodološko obdelala, sta še enkrat potrdila ugotovitve svoje prve študije: da dvig minimalne plače ni imel niti absolutnega niti relativnega negativnega učinka na zaposlenost v New Jerseyu.”
Sicer pa se strinjam, da je potrebno spoštovati tudi drugačna razmišljanja in jih soočiti na intelektualni ravni.
LP
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani Samo,
Me veseli tvoj odziv. Vendar dajmo malce umiriti konje. In sicer:
1. Ne razumem tvoje užaljenosti, saj nisem nikogar poimensko omenil, niti nisem navedel imena nobene institucije. Napisal sem zgolj, da gre za za nizkotno vulgarnost predstavnikov delodajalcev, ki tistim najšibkejšim na trgu dela odrekajo pravico do rasti plač v skladu z rastjo produktivnosti (torej s tem, kolikor več so ustvarili). Kaj če bi ti vsako leto z istim vložkom svojega dela ustvaril za 3% več, tvoji šefi pa te za to dodatno storilnost ne bi hoteli nagraditi, ker si pač na dnu plačne lestvice? Se ti ne bi zdelo to vulgarno z njihove strani?
2. Vidim, da si copy-pastal Bojanovo pisanje glede izbire Neumarkove študije. Se ti ne zdi absurdno, da meni očitaš “načrtno zavajanje javnega mnenja z enostranskim prikazom študij o minimalni plači”, ko pa vendar (z linkom na moj post https://damijan.org/2015/09/30/ali-minimalna-placa-ubija-delovna-mesta-hm-ne-studije-tega-ne-potrjujejo/) prikažem vse ključne analize, od tega 3 najpomembnejše meta analize vseh študij, medtem ko vidva z Bojanom potegneta ven eno samo analizo (Neumark), ki v akademskih krogih velja za zelo sporno zaradi pristranskosti glede tega, katere študije sta sploh ohranila v vzorcu (izmed več kot 100 sta jih upoštevala le 33, od tega 5 svojih)?!? Kdo zavaja tukaj z enostranskostjo? Obstajajo 3 bistveno bolj kvalitetne in bolj objektivne meta študije analiz minimalne plače, ki so splošno priznane v akademskem svetu, in ki vse (za razliko od Neumarka) kažejo, da rast minimalne plače v povprečju nima negativnega vpliva na zaposlenost. Več v posebnem postu.
3. Okrogle številke glede potencialnega negativnega vpliva min. plače na zaposlenost v Sloveniji, kot jih navajata z Bojanom, me seveda intrigirajo. Rad bi videl analizo, ki daje take lepe okrogle rezultate. Prosim za link na študijo.
Seveda se z veseljem udeležim konference o “pomenu plač za gospodarstvo”. Takrat bo tudi čas, da kaj povemo tudi o makro pomenu plač kot dejavniku agregatnega povpraševanja.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tudi slaba (in oporekana) študija je dovolj dobra, če pove tisto, kar si želel povedat. Bodimo iskreni, ne GZS ne gospod SHM ne bosta spremenila mnenja pa če se jih napada z “vulgarnostmi” ali bolj natančnimi študijami. Dokler ne piše točno tako, kot globoko v srcu gospoda že itak vedo, da je prav. Kar je morda najbolj zabavno pri vsem, je očitanje ideološkosti sogovorniku (in to niti ne med vrsticami).
Všeč mi jeVšeč mi je