• Is Gulen behind Turkey’s botched coup? – Dani Rodrik
• ‘Meritocracy’ Is Just Another Way to Put You Down – Justin Fox
• In Defense of Equality (without Welfare Economics) – Branko Milanovic
• New Keynesian models and Unemployment as Vacations – Roger E. A. Farmer
• How secular stagnation spreads and how it is cured – Eggertsson and Summers
• ECB Precision Stimulus Can’t Duck Doubt on How Economy Works – Bloomberg
• A mechanism proposal for Eurozone sovereign debt restructuring – VoxEU
• German macroeconomics revisited – Simon Wren-Lewis
• Neo Fisherianism: Crazy Trick or the Right Way Forward? – Roger E. A. Farmer
• Criticisms of NGDP futures targeting – Noah Smith
• What’s Wrong with EMH? – Uneasy Money

Guverner Bank of Japan, Haruhiko Kuroda, je prejšnji mesec v razgovoru z investitorji zavrnil možnost uvedbe helikopterskega denarja, češ da zakonodaja tega ne dopušča in da ni potreben (“no need and no possibility for helicopter money“). Vendar pa morate tukaj dodati velik VENDAR. Prvič, to je običajna praksa Kurode. Leta 2014, tik preden je povečal monetarni stimulus, je Kuroda povedal, da se trend inflacije izboljšuje. Teden dni preden je uvedel negativne obrestne mere je javno izrazil nasprotovanje temu instrumentu.

In drugič, ta mesec so v Tokiju gostili “helikopter Bena“, nekdanjega predsednika Feda Bena Bernankeja, ki je povedal, da bi bil helikopterski denar lahko najmočnejše orožje proti deflaciji. Bolj specifično, razložil je idejo helikopterskega denarja v obliki perpetualnih obveznic brez dospetja, ki jih izda vlada, odkupuje pa centralna banka. Torej, vlada z izdajo obveznic financira povečane javne izdatke (infrastruktura itd.), medtem ko ji obveznic nikoli ni treba poplačati. Plačane obresti pa vlada dobi nazaj prek transferja dobičkov centralne banke v proračun.

Torej, bomo septembra dočakali nov zgodovinski eksperiment s strani Kurode – helikopterski denar, zamaskiran v neko drugo ime?

Nadaljujte z branjem→

Še en desničarski mit je bil nedavno razbit: Mike Konczal in Marshall Steinbaum (iz levičarskega Roosevelt inštituta) sta v še vroči študiji pokazala, da za padajočo mobilnost dela v ZDA v zadnjem desetletju ni kriva hiperregulacija države na trgu dela (regulacija poklicev) ali trgu najema stanovanj, pač pa nizko povpraševanje po delu. Preprosteje rečeno, za to, da ljudje manj pogosto menjujejo službe, ni krivo to, ker bi bil vstop na trg onemogočen z različnimi delovnimi dovoljenji ali ker ne morejo dobiti stanovanja, pač pa preprosto zato, ker podjetja manj povprašujejo po zaposlenih in ker se zaposleni zaradi slabe situacije oklepajo obstoječih delovnih mest.

Originalni članek in povzetek članka Konczala in Steinbauma lahko preberete tukaj.

Zanimivo pa je, da je konzervativni Wall Street Journal včeraj objavil zelo dober povzetek te študije, ki ruši (njihov) desničarski mit o “ponudbenih”, tj. regulatornih  razlogih za manjšo mobilnost dela. Spodaj je nekaj ključnih odstavkov.

Nadaljujte z branjem→

Se še spomnite, kako so v drugi polovici leta 2013 lokalne investicije v lokalno infrastrukturo, sofinancirane iz evropskih sredstev – na presenečenje vseh – Slovenijo iz dveletne recesije izstrelile v visoko rast? (glejte Misterij gospodarskega okrevanja v slikah). Bilo je obdobje lokalnih volitev in tedanja vlada Alenke Bratušek se je odločila, da lahko lokalne skupnosti evropska sredstva, ki jih sicer ne bi bili sposobni počrpati, uporabijo za sofinanciranje lokalnih investicij. “Lokalni Keynesi” so v boju za volilne glasove pognali bagre, krampe in lopate in celotno gospodarstvo potegnili iz krize. Drugače rečeno, lokalni fiskalni multiplikatorji so bili veliki.

No, in zdaj najnovejša študija Serrato & Wingender (2016) nekaj podobnega ugotavlja tudi za ZDA. Ugotavlja, da so lokalni fiskalni multiplikatorji visoki (med 1.7 in 2), da so večji v regijah z nižjo rastjo in da so učinki lokalizirani (ne prelivajo se med regijami).

Nadaljujte z branjem→

Kot pravi kolega Črt, to je tema, ki zanima (ali jo razume) manj kot 10 ljudi  v Sloveniji. Pa vendar. Richard Koo, glavni ekonomist Nomura Research, sicer pa avtor koncepta “bilančne krize” (balance sheet recession) in knjig o japonski krizi ter o politiki QE in ki sem ga tukaj že nekajkrat navajal (tukaj, tukaj in tukaj), v zadnjem research briefu, povzetem v Financial Timesu, pojasnjuje, zakaj politika kvantitativnega sproščanja (QE) na Japonskem, v V. Britaniji in EU ni delovala, za razliko od ZDA.

Koo pravi, da za razliko Bena Bernankeja, prejšnjega predsednika Feda, guvernerji centralnih bank na Japonskem, v VB in evro območju ne razumejo, za kaj v tej krizi pravzaprav gre. Od vsega začetka trdijo, da bodo s politiko QE spodbudili posojilno aktivnost bank (torej povečali efektivno ponudbo denarja), s tem pa spodbudili inflacijo. Izhajajo namreč iz koncepta Miltona Friedmana, da je inflacija vedno in povsod monetarni fenomen, pri tem pa naredijo popolnoma neupravičeno predpostavko, da izdajanje primarnega denarja s strani centralnih bank pomeni tudi avtomatsko povečanje efektivne ponudbe denarja in s tem pospešitev rasti cen. Vendar pa do tega ne pride, ker pač v času bilančne krize vsa ta dodatna likvidnost ostane v poslovnih bankah, saj banke nimajo komu posojati. V bilančni krize se namreč prezadolžena podjetja in gospodinjstva masovno razdolžujejo, torej povečujejo varčevanje namesto najemanja novih kreditov. QE zato ne more dvigniti inflacije. Pika.

Draghi (ECB) je povečal primarni denar (monetarno bazo) za 125%, posojila pa so se povečala le za 0.85%. Kuroda (Bank of Japan) je povečal monetarno bazo za 174%, kreditiranje pa se je povečalo le za 9%. King (Bank of England) je povečal monetarno bazo za 4-krat (400%), pa je kreditiranje bank še vedno 15% izpod predkrizne ravni.

Nadaljujte z branjem→

Dani Rodrik s Harvarda, čigar tasta so pred leti lažno obtožili snovanja vojaškega udara, ima seveda odličen vpogled (v Project Syndicate) tudi v predvčerajšnji spodleteli državni udar. Ta amatersko izvedeni državni udar je seveda “božje darilo” za Erdogana, da počisti s sekularisti v vojski in sodstvu ter da izpelje ustavne spremembe, ki bodo še okrepile oblast, koncentrirano v njegovih rokah. Turčija se s tem nevarno bliža saudskemu in iranskemu režimu in seveda odmika stran od EU.

Problem je le v tem, da je Turčija “gatekeeper” za izvoz beguncev in militantnega islamizma v Evropo. Treba bo še pojasniti Erdoganovo vlogo v lanskoletnem “odprtju zapornic” in spodbuditvi vala dveh milijonov beguncev proti Evropi, transferju islamističnih teroristov v Evropo ter povezave z ISIS. Z bolj sekularno, čeprav začasno vojaško vodeno Turčijo, bi bila tako regija kot Evropa bistveno bolj stabilna.

Nadaljujte z branjem→

David Cameron’s premiership must be considered a failure. He wanted to keep the UK in the EU, but failed; he wanted to preserve the Union but Scotland might well leave as a result of Brexit; and he wanted to heal a “broken Britain” but leaves the country divided and with hate crime rising.

A big reason for these failures lies in economic policy. Unnecessary austerity contributed to Brexit in four ways:

Nadaljujte z branjem→

• Cameron’s Failure: Austerity – Chris Dillow
• Why Land May Not Be the Smartest Place to Put Your Nest Egg – Robert Shiller
• Overcoming Our Inordinate Fear of Inflation – Noah Smith
• When the best umps blow a call – Larry Summers
• I think Larry Summers gets this wrong – Brad DeLong
• Jail Time For Global Warming Deniers? – EconoSpeak
• What’s the Problem With Protectionism? – Barry Eichengreen
• It is More Difficult for Workers to Move Up the Income Ladder – Austin Clemens
• What’s wrong with Airbnb? – Frances Woolley

Bine Kordež

Po več mesecih usklajevanja smo menda dobili končno verzijo popravkov dohodninske lestvice, katera naj bi pričela veljati s prihodnjim letom. Ob objavi se je umirila retorika, kako bomo s temi popravki nagradili in zadržali mlade strokovnjake (to seveda ne drži, o čemer sem pisal v tekstu »Bomo s spremembami obdavčitve plač zadržali mlade?«). Še vedno pa državna sekretarka vehementno izjavlja (mediji pa ponavljajo), da »bomo razbremenili nižji in srednji dohodkovni razred«. Bolj previden (precizen) je bil (zdaj že bivši) minister za finance z izjavo: »razbremenjujemo kadre, ki so za razvoj Slovenije ključni« (Delo, 13.7.2016).

S predlaganimi spremembami bodo davčno razbremenili zgolj 10 % najbolje plačanih in danes tudi najbolj obdavčenih prejemnikov plač in drugih dohodkov. Prav bi bilo, da se prenehamo slepiti, kako s tem razbremenjujemo srednji sloj.

Nadaljujte z branjem→

Julia Belluz, Brad Plumer & Brian Resnick so v Voxu objavili izjemno dobro analizo največjih problemov sodobne znanosti na podlagi ankete med znanstveniki. Sodobna znanost je v velikih težavah, ker je finančno podhranjena, kar vodi v resne težave glede zanesljivosti objavljenih znanstvenih ugotovitev. En vidik problema, kadar je denarja za znanost premalo, je v tem, da se znanstveniki, da bi lahko napredovali, zatekajo k “seksi”, popularnim, instantnim temam in k statistično značilnim (pozitivnim) ugotovitvam, ki jih je lažje objaviti (negativne rezultate, ki so dejansko zanimivi, je izjemno težko objaviti). Drugi vidik problema pomanjkanja denarja je, da se znanstveniki ozirajo za denarjem k industriji, k zasebnim sponzorjem, kar pa pozvroča konflikt interesov in, kot kažejo analize, večjo pristranost objavljenih ugotovitev. Tretji problem finančne podhranjenosti pa je v tem, da znanstveniki polovico svojega časa namenjajo za pisanje raziskovalnih predlogov za financiranje, namesto za raziskovanje in poučevanje. Gre za univerzalni problem.

Ampak to je šele prvi izmed glavnih problemov. Sledijo namreč problemi s slabo oblikovanimi analizami, s pomanjkanjem možnosti repliciranja rezultatov, invalidnim sistemom recenziranja, zaklenjenostjo znanstvenih študij za plačilnim zidom založnikov, slabo komunikacijo ugotovitev in stresnostjo znanstvene kariere za mlade zanstvenike.

Spodaj je nekaj zanimivih izsekov iz sicer dokaj dolge in zelo zanimive analize. Toplo priporočam

Nadaljujte z branjem→