• Economics Struggles to Cope With Reality – Noah Smith
• Helicopter money and fiscal rules – John Muellbauer
• What after Brexit? – Wolfgang Münchau
• For economists Project Fear is Brexit – Simon Wren-Lewis
• Innovation Is Not Enough – Dani Rodrik
• Negative Interest Rates Are Nothing to Fear – Narayana Kocherlakota
• The End of the U.S. Manufacturing Renaissance – Conor Sen
• Obama’s Overtime Rule Defies Econ 101 – Noah Smith
• Wages, Inflation and Productivity… and Capital’s Share – Econbrowser
• Those angry baby boomers who want to Leave – Simon Wren-Lewis
• Time to revisit how we calculate expectations? – Fresh economic thinking
• Is Health Insurance Good for Your Financial Health? 

Za tiste, ki so se zaradi tišine v etru zbali, da se mi je kaj zgodilo ali da sem odnehal – Nisem, še sem živ. Le v totalni gužvi sem zaradi izpitov, konference in raznih rokov.

Naslednji teden bom nazaj v etru.

• The ECB’s Illusory Independence – Yanis Varoufakis
• I think the very sharp Olivier Blanchard has got it wrong – Brad DeLong
• The Economic Outlook and Implications for Monetary Policy – Lael Brainard
• The Rich Are Different, and It Matters – Narayana Kocherlakota
• A Boy’s Life: The Fictional Truth of Donald Trump – Lynn Sherr
• Applying Behavioral Economics to Canadian public policy – Miles Corak
• The origins of the Great Divergence – Branko Milanovic
• It’s the Unemployment Rate Stupid – Roger Farmer
• Pushing on a String – Francesco Saraceno
• Japan’s Consumption Tax Hike Was a Demand Disaster – Brad Setser
• Using the residual on the right-hand side is not “explaining” – Brad DeLong
• The asymmetry of inflation or ECB Communication? – Antonio Fatas

Bilo je zgolj vprašanje časa, kdaj bo kdo to prvi izrekel. Da so namreč številke o potencialnih koristih od ameriško-pacifiškega  TPP močno prenapihnjene in da advokati sporazuma manipulirajo s številkami. Podobno velja za ameriško – evropski sporazum TTIP, pa tudi za številke glede škode, ki bi nastala zaradi Brexita (o teh manipulacijah sem pisal tukaj). Jomo Kwame Sundaram iz OZN v Project Syndicate zelo jasno pove, da bodo koristi od TPP zelo majhne in celo negativne, da so dosedanje študije manipulirale s podatki, in da TPP ni namenjen koristim potrošnikov. Pač pa ima TPP dvojni namen: (1) povečanje koristi za korporacije na škodo potrošnikov, in (2) ameriški manever, da zmanjša politični vpliv Kitajske na Pacifiku. Na drugi strani pa advokati sporazuma pod preprogo pometajo potencialne resne rizike.

Nadaljujte z branjem→

To, da so strukturne reforme v času recesije lahko kontraproduktivne ne učimo samo študentov pri makroekonomiji, pač pa to vedo tako na OECD kot IMF. Sploh, kadar gre za krizo na strani povpraševanja. Strukturne reforme (na trgu dela, administrativnih ovir za poslovanje, davčnega in pokojninskega sistema itd.) po svoji definiciji “šraufajo”, “popravljajo” ponudbeno stran gospodarstva, da je to lahko bolj učinkovito, toda samega problema prenizkega povpraševanja po definiciji ne morejo niti odpraviti niti popraviti. Zaradi strukturnih reform je gospodarstvo bolj učinkovito in lahko proizvaja več in z nižjimi stroški, toda vse to je jalovo, če ni povpraševanja. Večja proizvodnja zaradi strukturnih reform se ne more materializirati, če se ne popravi problem prenizkega povpraševanja.

Zato so strukturne reforme v času (povpraševalne) krize vedno le dodatek k primarnemu ukrepu, torej spodbuditvi povpraševanja s fiskalno ali monetarno politiko. Ali drugače povedano, strukturne reforme so kot fizioterapija, na katero vas napotijo v bolnišnici po opravljeni operaciji kolkov. Sama fizioterapija brez predhodne zamenjave kolkov je jalova, lahko celo škodi.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj je bil uradno (z malce bizarno koreografijo) odprt Gotthardski bazni tunel, najdaljši železniški tunel na svetu (glejte spodaj). Ampak kar je mene zbodlo v tej zvezi, ni bizarna koerografija, pač pa model financiranja. Hm, le zakaj Švicarji za izgradnjo tega 59 km dolgega tunela, ki bo povezal Evropo na koridorju med Genovo, Milanom, Zurichom in Rotterdamom in ki je na koncu stal 10.3 milijarde €, niso uporabili slovenskega modela h gradnji drugega tira Koper – Divača? Zakaj so uporabili javno financiranje in zakaj niso uporabili javno-zasebnega partnerstva (JZP)? Zakaj se Švicarji niso odločili, da ta tunel 2- do 3-krat preplačajo, tako da ga dajo financirati zasebniku, ki mu nato letno plačujejo mastne subvencije za razpoložljivost?

Le zakaj računovodska pamet slovenskega ministra za finance in inovativnost ministra za infrastrukturo nista dovolj dobri za Švicarje?

Ja, in zakaj ta računovodska pamet ni dovolj dobra za Avstrijce, ki tudi nočejo uporabljati JZP kot najdražjega možnega modela pri gradnji Brenerskega tunela (55 km, 8.6 milijard €), Semerinškega tunela (27 km, 3.1 milijarde €), Koralpske proge (127 km, 5.4 milijarde €) itd.?

In še naprej: zakaj nihče, ampak prav zares nihče v Evropi ne uporablja tega genialnega  slovenskega pristopa h gradnji železniške infrastrukture za tovorni promet? Zakaj samo Mramor in Gašperšič želita drugi tir Koper – Divača (27 km, 1.3 milijarde €) izgraditi 2- do 3-krat dražje in napolniti žepe zasebnikov? Sta komu kaj dolžna?

Samo sprašujem. …ker pač ne razumem.

Nadaljujte z branjem→

Huh, najbrž bi bilo bolje, če tega intervjuja s Tomažem Mastnakom ne bi prebral. Te ideološke povezave med neoliberalizmom in fašizmom v skupnem sovraštvu do države in delavstva nisem želel spoznati. Nikoli o tem nisem razmišljal (kar seveda izdaja veliko luknjo v moji razgledanosti), toda če na to pogledam neobremenjeno, se mi nenadoma razjasnijo številne povezave, ki so se mi do sedaj zdele nenavadne. Denimo von Misesovo podpiranje nacizma, Friedmanovo podpiranje Pinochetovega diktatorskega režima v Čilu, pa Friedmanov lightmotiv “never waste a good crisis” kot priložnosti za izvoz neoliberalne ekonomske in družbene ureditve v destabilizirane države, simpatiziranje neoliberalnih ekonomistov z desničarskimi strankami (od Reagana, Thatcherjeve … do Janše). In nenazadnje, zakaj si je Janez Janša leta 2004 kot svoje ekonomske svetovalce izbral našo skupino “mladoekonomistov”.

Vzorec je več kot očiten. In ne bom prav dobro spal, odkar se ga zavedam. Res sem bil naiven. In nosim svoj del krivde.

Pred kratkim je izšla vaša nova knjiga, v kateri razmišljate o tesni in kompleksni zgodovinski povezavi med liberalizmom in fašizmom. Za kakšno razmerje gre?

Res gre za tesno, pravzaprav intimno razmerje, za katero sta pomembna dva momenta. Prvič, liberalizem je odgovoren za nastanek fašizma. Fašizem je nastal kot reakcija na prvo veliko krizo liberalizma, ki se je prekrivala s prvo svetovno vojno. In drugič, liberalizem je fašizem sprejel. Razlaga je dokaj preprosta: pri fašizmu je šlo za zagrizeno ideološko nasprotovanje socializmu in komunizmu, ki sta predstavljala alternativo liberalističnemu modelu družbe. Liberalizem pa je bil do njiju, drugače kot do fašizma, v antagonističnem in izključevalnem razmerju. Fašizem je toleriral vsaj toliko, kolikor je šlo za boj proti komunizmu in socializmu. Za liberalizem je bil fašizem torej relativno zlo, s katerim se je bojeval proti absolutnemu zlu, socializmu in komunizmu.

Nadaljujte z branjem→

Kjub vsej metamorfozi OECD od fiskalnega jastreba k promotorju rasti z uporabo fiskalne politike (ko je monetarna neučinkovita), kjer ob boku današnji izdaji Global Economic Outlook povsem v skladu z osnovami logike in makroekonomije Catherine L. Mann, glavna ekonomistka OECD, zapiše:

Many countries have room for fiscal policies to strengthen activity via public investment, especially as low long-term interest rates have effectively increased fiscal space. While almost all countries have scope to reallocate public spending towards more growth-friendly projects, collective action across economies to raise public investment in projects with a high growth impact would boost demand and improve fiscal sustainability

pa se Catherine L. Mann (ki je sicer odgovorna za ta pragmatični preobrat na OECD), vendarle zapišejo takšne neumnosti:

more ambitious structural reforms – in particular targeting services sectors – can boost demand in the short-term and promote long-term improvements in employment, productivity growth and inclusiveness

Kako hudiča lahko strukturne reforme – ki po svoji definiciji premikajo meje potencialnega (dolgoročnega) BDP navzven – spodbujajo kratkoročno povpraševanje?!? Takšno neumnost lahko pričakujemo od ekonomsko četrtpismenih novinarjev našega poslovnega časnika, toda kako lahko nek visokošolan ekonomist  zapiše takšno bedarijo?

Nadaljujte z branjem→

OECD nadaljuje svojo metamorfozo iz fiskalnega jastreba (fiskalna konsolidacija, zdaj! (2011-12)) v promotorja fiskalne politike za spodbujanje šibkega agregatnega povpraševanja (= gospodarske rasti). Po februarskem pozivu tudi tokrat poziva države članice, naj zaboga  ob tako nizkih cenah zadolževanja že povečako javne izdatke za investicije v infrastrukturo, izobraževanje itd.

Jasno, svetovnemu gospodarstvu še bolj  kot februarja teče voda v grlo, gospodarska rast je nizka, rast produktivnosti je mizerna, rast plač pa še nižja od rasti produktivnosti. In jasno, če vam logika ne dela težav: če povprečne plače ne rastejo, zasebno povpraševanje ne more rasti, le neenakost v vse manjšem loncu se še povečuje.

Nadaljujte z branjem→