Neoliberalizem, fašizem in krivda

Huh, najbrž bi bilo bolje, če tega intervjuja s Tomažem Mastnakom ne bi prebral. Te ideološke povezave med neoliberalizmom in fašizmom v skupnem sovraštvu do države in delavstva nisem želel spoznati. Nikoli o tem nisem razmišljal (kar seveda izdaja veliko luknjo v moji razgledanosti), toda če na to pogledam neobremenjeno, se mi nenadoma razjasnijo številne povezave, ki so se mi do sedaj zdele nenavadne. Denimo von Misesovo podpiranje nacizma, Friedmanovo podpiranje Pinochetovega diktatorskega režima v Čilu, pa Friedmanov lightmotiv “never waste a good crisis” kot priložnosti za izvoz neoliberalne ekonomske in družbene ureditve v destabilizirane države, simpatiziranje neoliberalnih ekonomistov z desničarskimi strankami (od Reagana, Thatcherjeve … do Janše). In nenazadnje, zakaj si je Janez Janša leta 2004 kot svoje ekonomske svetovalce izbral našo skupino “mladoekonomistov”.

Vzorec je več kot očiten. In ne bom prav dobro spal, odkar se ga zavedam. Res sem bil naiven. In nosim svoj del krivde.

Pred kratkim je izšla vaša nova knjiga, v kateri razmišljate o tesni in kompleksni zgodovinski povezavi med liberalizmom in fašizmom. Za kakšno razmerje gre?

Res gre za tesno, pravzaprav intimno razmerje, za katero sta pomembna dva momenta. Prvič, liberalizem je odgovoren za nastanek fašizma. Fašizem je nastal kot reakcija na prvo veliko krizo liberalizma, ki se je prekrivala s prvo svetovno vojno. In drugič, liberalizem je fašizem sprejel. Razlaga je dokaj preprosta: pri fašizmu je šlo za zagrizeno ideološko nasprotovanje socializmu in komunizmu, ki sta predstavljala alternativo liberalističnemu modelu družbe. Liberalizem pa je bil do njiju, drugače kot do fašizma, v antagonističnem in izključevalnem razmerju. Fašizem je toleriral vsaj toliko, kolikor je šlo za boj proti komunizmu in socializmu. Za liberalizem je bil fašizem torej relativno zlo, s katerim se je bojeval proti absolutnemu zlu, socializmu in komunizmu.

Znano je, da so zgodnji neoliberalci, kakršen je bil na primer Ludwig von Mises, pozdravljali pojav fašizma. Kaj jih je pri tem najbolj privlačilo?

Von Mises je v fašističnem protisocialističnem in protikomunističnem nasilju videl zgodovinsko poslanstvo in zaslugo fašizma. Fašizem je bil zanj prav zaradi militantnega protikomunizma »rešitev evropske civilizacije«. Tudi drugi liberalci, ki so pozdravili nastop fašizma, so v njem videli rešitev pred organiziranim delavstvom, ki je iz prve svetovne vojne izšlo močnejše, zato je lahko od države izsililo številne koncesije. Ko so nacisti za svoje socialistične, komunistične in sindikalne nasprotnike odprli koncentracijsko taborišče Dachau na Bavarskem, liberalci niso protestirali.

V knjigi pišete tudi, da neoliberalci niso pravilno razumeli nacizma. Za kaj gre?

V svojem tekstu sem argumentiral, da je liberalistično sprejetje fašizma – zaradi njegovega bojevitega antikomunizma in antisocializma – eden ključnih trenutkov v nastanku neoliberalizma v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. Neoliberalizem nastane, ko si liberalizem prisvoji ekonomsko sfero in posvoji fašizem. Gre za dva elementa, ki sta konstitutivna za neoliberalizem in bosta prisotna, dokler bo ta obstajal. Neoliberalci so dobro razumeli, da je šlo v jedru nacifašističnega gibanja za pokoritev delavstva in sploh za izključitev ljudstva iz političnega odločanja, niso pa razumeli nacifašističnega odnosa do države. Menili so, da gre pri nacifašizmu za pretirano rast moči države. Kritizirali so ga, če temu sploh lahko tako rečemo, kot »totalno državo«. Spregledali pa so, da si z nacifašisti delijo sovraštvo do institucije države. Nacizem je namreč pomenil nekakšno ne-državo, saj je vladal ljudstvu tako, kot si danes želijo vladati neoliberalistične korporacije – neposredno, brez posredovanja ali vmešavanja države.

Kakšna pa je povezava med liberalizmom in neoliberalizmom in kako jo razumeti danes? Zakaj v knjigi o neoliberalizmu pišete kot o militantni družbeni teoriji in političnem gibanju, ne pa kot o ekonomski doktrini?

Neoliberalizem je višja razvojna stopnja liberalizma. Do nastanka neoliberalizma je bil liberalizem praviloma omejen na t. i. duhovno sfero in politiko. Neoliberalizem nastane, ko si liberalizem prisvoji sfero ekonomije, ki poleg družbe in politike postane nadvse pomembno področje liberalističnega delovanja. Neoliberalizem zato lahko razumemo kot totalizacijo liberalizma, kot projekt, ki celotno družbo – vse vidike človeškega življenja – oblikuje po liberalistični podobi in logiki. V term smislu je neoliberalizem liberalistični totalitarizem.

O neoliberalizmu pišem kot o militantni družbeni teoriji in političnem gibanju, in ne kot o ekonomski doktrini, ker je militantno politično gibanje, ki brezkompromisno udejanja svoj specifični pogled na družbo, in ne ekonomski nauk. Da neoliberalizem nikdar ni bil ekonomska teorija, trdijo ugledni ekonomisti in ne zgolj kritični levičarski teoretiki. Zamisel, da je trg temeljni družbeni regulativni mehanizem, je ideja o delovanju družbe, ne pa ekonomski umislek. Pri predpostavki, da je treba državo zvesti na minimum, gre prav tako za socialno in politično idejo, ne pa za ekonomsko logiko. Neoliberalistični individualizem je filozofija – če še tako slaba – in enako velja za neoliberalistično teorijo vednosti, s katero razlagajo delovanje tržnih subjektov. Tovrstne teorije ne izhajajo iz študija ekonomije, temveč ga usmerjajo. Niso izpeljane iz razumevanja ekonomije, ampak narekujejo njeno specifično razumevanje.

Vir: Delo, Pogledi

3 responses

  1. Mislim, da ne rabite izgubljati spanca. Brez liberalnih idej, danes najbrž ne bi imeli liberalne demokracije. Poleg tega teorija lberalizma med drugim zelo kritična glede neupravičenih rent, ki si jih nekatere družbene skupine zagotovljajo pogosto preko države. Intervjuvanec pa teorijo precej poenostavlja, demonizira in posplošuje (dr. Sirc se je kot liberalec boril prot fašizmu/nacizmu). Glede fašizma je bolj odvisno iz katere družbene skupine dobi podporo in zakaj. Fukuyama v knjigi Political Order and Decay med drugim ugotavlja, da je bil pomemben gonilec liberalne demokracije kot tudi fašizma/nacizma ter nenazadnje države blaginje “srednji razred” oz. takratna “buržuazija”. To je bilo odvisno predvsem od tega kaj je “buržurazija” v kateri državi ocenila, da bo zaščitilo njihove interese. Poleg tega sta nacizem in fašizem imela močno podporo tudi med delavskim razredom.

  2. Točno tako! Dajmo, izpeljimo razmišljanje še naprej. Država in narod edina lahko zagotavljata dovolj veliko organizirano in operativno skupino, ki se je še zmožna upreti globaliziranemu finančnemu kapitalu.

    Ravno zaradi tega so projekti TTIP, TIP in Evropska unija (taka kot je) za globaliziran finančni kapital tako pomembni. Pomenijo direktno omejitev in razgradnjo nacionalne države. Ko bo padla le-ta, potem je pot v fašizem odprta. Zakaj? Zato ker interesne skupine odpora zelo težko dosežejo kritično točko velikosti, organiziranosti ali če hočete moči, da se temu vplivu lahko učinkovito uprejo. Danes je to samo še država. Če je dovolj velika.

%d bloggers like this: