Mit strukturnih reform ali česa na OECD ne razumejo

Kjub vsej metamorfozi OECD od fiskalnega jastreba k promotorju rasti z uporabo fiskalne politike (ko je monetarna neučinkovita), kjer ob boku današnji izdaji Global Economic Outlook povsem v skladu z osnovami logike in makroekonomije Catherine L. Mann, glavna ekonomistka OECD, zapiše:

Many countries have room for fiscal policies to strengthen activity via public investment, especially as low long-term interest rates have effectively increased fiscal space. While almost all countries have scope to reallocate public spending towards more growth-friendly projects, collective action across economies to raise public investment in projects with a high growth impact would boost demand and improve fiscal sustainability

pa se Catherine L. Mann (ki je sicer odgovorna za ta pragmatični preobrat na OECD), vendarle zapišejo takšne neumnosti:

more ambitious structural reforms – in particular targeting services sectors – can boost demand in the short-term and promote long-term improvements in employment, productivity growth and inclusiveness

Kako hudiča lahko strukturne reforme – ki po svoji definiciji premikajo meje potencialnega (dolgoročnega) BDP navzven – spodbujajo kratkoročno povpraševanje?!? Takšno neumnost lahko pričakujemo od ekonomsko četrtpismenih novinarjev našega poslovnega časnika, toda kako lahko nek visokošolan ekonomist  zapiše takšno bedarijo?

Strukturne reforme so super, toda s kratkoročnim spodbujanjem povpraševanja nimajo nič. Nasprotno. Prvič, če denimo vlada naredi trg dela bolj fleksibilen (lažje odpuščanje in zaposlovanje), bo to načeloma pripomoglo k lažjemu zaposlovanju. Nekoč. Toda v času krize bo na kratek rok to privedlo do hitrejšega odpuščanja, brezposelnost se bo povečala, dohodki ljudi, ki so izgubili službo, se bodo zmanjšali, in posledično bo upadlo zasebno trošenje in BDP. To je osnova makroekonomije. Še celo na ECB so to že pogruntali: Vítor Constâncio, podpredsednik ECB, je aprila zapisal, da so strukturne reforme na kratek rok brez veze – bodisi imajo šele dolgoročni učinek bodisi imajo na kratek rok negativne učinke.

Drugič, če vlada deregulira poklice, bo to načeloma spodbudilo mlade, da se bodo več odločali za šolanje (študij) za te poklice. Toda to bo imelo učinek šele čez nekaj let, ko pridejo ti mladi na trg. In če bodo seveda dobili službe. Kratkoročnega povpraševanja, ki bi povečalo BDP zdaj, pa ta ukrep seveda ne more dvigniti.

Tretjič, pokojninska reforma z denimo zvišanjem upokojitvene starosti lahko zmanjša dolgoročne stroške proračuna za transferje v pokojninsko blagajno. Seveda šele čez nekaj let in za mišjo dlako vsako leto. Toda problema premajhnega kratkoročnega povpraševanja to ne rešuje.

Povsem enako je z drugimi strukturnimi reformami, kot so administracija poslovnega okolja. Zmanjšanje birokratskih ovir za podjetja je super in zelo hvalevredno. Toda: bodo podjetja, ki si danes ne upajo investirati, ker ni dovolj povpraševanja po njihovih izdelkih ali storitvah, zaradi ugodnejšega poslovnega okolja nenadoma začela investirati (in tako povečevati BDP)? Jasno, da ne bodo. Bodo šele takrat, ko se bo izboljšalo povpraševanje. Šele takrat lahko strukturne reforme primejo in pomagajo.

Strukturne reforme so učinkovite in lahko delujejo samo v kombinaciji z drugimi makroekonomskimi politikami (monetarna in fiskalna), ki vplivajo na agregatno povpraševanje. Vrstni red in prioriteta ukrepov v času povpraševalnega šoka je tukaj jasna:

  • makroekonomske politike, ki v času krize stabilizirajo (spodbudijo) agregatno povpraševanje, so primarnega pomena,
  • strukturne reforme (ki povečujejo učinkovitost gospodarstva, dvigujejo potencialni output) so drugotnega pomena in kot dopolnilo k prvemu.

Teh stvari ne morete in ne smete mešati. Ne morete zagovarjati enega in ignorirati drugega. Pomemben je izbor ukrepov (raka ne zdravite z aspirinom in glavobola ne zdravite s kemoterapijo) in vrstni red ukrepov (ne greste na fizioterapevtsko okrevanje, preden so vam operirali kolk). Prav tako v makroekonomiji ne zdravite prenizkega povpraševanja z ukrepi, ki izboljšujejo gospodarski potencial, in ne uvajate strukturnih reform, preden ste rešili problem prenizkega povpraševanja. Gospodarstvo se matra z velikimi presežnimi kapacitetami, ker potrošniki ne kupujejo, tega pa ne morete rešiti tako, da ga pošljete na fizioterapijo ali fitnes.

Razen seveda, če ste ideološko pristranski ali tepec.

(Za lažje razumevanje, o čem in zakaj to govorim, si poglejte tole moje predavanje)

%d bloggers like this: