Strukturne reforme v času recesije so lahko kontraproduktivne

To, da so strukturne reforme v času recesije lahko kontraproduktivne ne učimo samo študentov pri makroekonomiji, pač pa to vedo tako na OECD kot IMF. Sploh, kadar gre za krizo na strani povpraševanja. Strukturne reforme (na trgu dela, administrativnih ovir za poslovanje, davčnega in pokojninskega sistema itd.) po svoji definiciji “šraufajo”, “popravljajo” ponudbeno stran gospodarstva, da je to lahko bolj učinkovito, toda samega problema prenizkega povpraševanja po definiciji ne morejo niti odpraviti niti popraviti. Zaradi strukturnih reform je gospodarstvo bolj učinkovito in lahko proizvaja več in z nižjimi stroški, toda vse to je jalovo, če ni povpraševanja. Večja proizvodnja zaradi strukturnih reform se ne more materializirati, če se ne popravi problem prenizkega povpraševanja.

Zato so strukturne reforme v času (povpraševalne) krize vedno le dodatek k primarnemu ukrepu, torej spodbuditvi povpraševanja s fiskalno ali monetarno politiko. Ali drugače povedano, strukturne reforme so kot fizioterapija, na katero vas napotijo v bolnišnici po opravljeni operaciji kolkov. Sama fizioterapija brez predhodne zamenjave kolkov je jalova, lahko celo škodi.

Tega se seveda zavedajo tako na OECD kot na IMF. Tule je denimo članek “Structural reforms in difficult time” Naomitsuja Yashire iz OECD, ki na podlagi svoje raziskave (Caldera Sánchez, de Serres & Yashiro, 2016) piše natanko to. Strukturne reforme so smiselne, kadar je dovolj povpraševanja, domačega ali tujega. Denimo uspešna nemška reforma trga dela 2002-2005 je bila kljub nemški recesiji lahko uspešna zato, ker je nemškemu gospodarstvu uspelo močno povečati izvoz in iz trgovinskega deficita ustvariti velik presežek. Podobno velja za Kanado v 1990-ih. Toda kadar se vse države ubadajo s problemom prenizkega povpraševanja, je verjetnost uspeha strukturnih reform na trgu dela zelo nizka. Podjetja bodo lažje in hitreje odpustila zaposlene, ki bodo zaradi tega manj trošili, država bo dobila manj davkov, ostali (še) zaposleni pa se bodo ustrašili in tudi zmanjšali porabo. Vse skupaj bo privedlo do recesije oziroma jo poglobilo. Podobno velja za druge strukturne reforme. Zato je pomemben njihov timing in vrstni red ukrepov ekonomske politike.

Spodaj je nekaj pasusov iz članka:

In our recent paper (Caldera Sánchez, de Serres and Yashiro, 2016), we note that when the economy is near its potential, and confidence among consumers and investors is high, gains from growth-enhancing reforms have been found to exceed potential losses even in the short run, as demand increases on the anticipation of the future benefits. However, the short-term impact of reforms may be less favourable when they are introduced in difficult macroeconomic conditions, as several factors may prevent a pick-up in demand. In some circumstances, specific reforms may even entail short-term reductions in demand.

There are several conflicting channels through which reforms affect the real economy. The strength of the channel can change under different macroeconomic conditions. Take reforms of unemployment benefits that aim to improve work incentives by strengthening the conditionality of income support in the case of a lay-off on intensive job-search efforts. By facilitating the return to work, such reforms raise employment, household income and thus consumption. However, uncertainty regarding disposable income also increases, potentially discouraging consumption. In good times, employment gains can be quick, so that output increases within 2-3 years after reforms. But during recessions when the unemployed are less likely to find jobs the gains in employment can even turn negative (See figure).

The gains in employment of an unemployment benefit reform
can turn negative during a downturn

Reforming in a difficult macro context

Note: The lower (upper) line corresponds to the impact of the reduction in the initial unemployment benefit replacement rate during economic downturn (upturn), where the economic cycle is measured through the level of the pre-reform unemployment gap (i.e. the difference between the structural unemployment rate and the unemployment rate). The economic downturn (upturn) corresponds to the case where unemployment gap is set to the minimum (maximum) value within the sample.

Other reforms that seek to restore competitiveness through lower relative costs and prices can also depress demand if conducted during downturns. This is because in bad times labour and goods demand respond little to the lower wages and product prices resulting from reforms, while workers or firms see their income and profit eroded in the short term. Ideally, governments can deploy expansionary fiscal policies or monetary policies to support demand. But, in some cases, macro policies may also be constrained, as has been the case for several countries in the past few years. Strong external demand can help to bring forward the benefits of reforms as well. For instance, our review of case studies suggests that Canada’s labour market reforms around the mid-1990s benefited from strong demand from the United States. This supported the gains in employment following the reforms.

Vir: Naomitsu Yashiro

Povsem podobno ugotavljajo tudi raziskovalci na IMF (Bordon, Ebeke & Shirono, 2016) v članku “When do Structural Reforms Work“: strukturne reforme so učinkovite, ko so izvedene koordinirano z drugimi makro politikami (čeprav je samo učinkovitost reform težko izmeriti oziroma izločiti iz vpliva samega poslovnega cikla).

Vse razvite države se danes ubadajo s problemom presežne ponudbe oziroma prenizkega povpraševanja. Proizvedemo bistveno več, kot lahko porabimo, zato je šraufanje agregatne ponudbe, da bi lahko proizvedli še malce več, kot želimo porabiti, povsem jalovo. Najprej moramo povečati agregatno povpraševanje, nato pa na to navezati še strukturne reforme.

 

One response

  1. Spoštovani, s tem stališčem smo že malo bližje pravilni umestitvi strukturnih reform (nasproti zanikanju) predvsem tistih, ki so omenjene v članku in “šraufajo” ponudbo. Če pa pod pojmom strukturne reforme razumemo vsako spremembo načina delovanja države, potem bi tiste, ki bi omogočile dobro soočanje s krizo, bile še kako potrebne že takoj na začetku in morda še pred nalivanjem denarja. Na primer, če bi bile naše institucije bolje pripravljene, usmerjene in usposobljene za soočanje s krizo in bi ravnale tako kot v drugih razvitih zapadnih državah, bi bila globina naše krize mačji kašelj, ne pa, da je prepir o tem ali kriza sploh je in nato kako k njej pristopiti tekel neskončno dolgo, institucije pa so se v načinu delovanja opotekale iz ene skrajnosti v drugo.

    Problema preventive v času konjunkture pa raje več ne omenjam. Dosežena bi bila že zgolj s spoštovanjem finančne profesionalnosti, ne pa, da so vsi upravljavci podlegli, nadzorniki (tudi sistemski) pa dovolili finančno malomarnost in posledično finančni primitivizem tako v bankah kot v podjetjih. O tem so še danes vsi tiho – tudi inštitut za revizijo (kakor je meni znano), ki je skrbnik Kodeksa poslovno finančnih načel in ga proglaša za obveznega za vse, ki se ukvarjajo s financami in še posebej kot obvezni standard za presojo finančnega položaja podjetij in drugih institucij s strani revizorjev. Čudno, a ne? Mogoče pa ima to kaj opraviti z odškodninsko odgovornostjo. Tudi jaz se samo sprašujem.

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: