Ja, IMF je naredil veliko metamorfozo glede raziskav. V zadnjih treh-štirih letih so IMF-ovi raziskovalci naredili raziskave o škodljivosti politike varčevanja, o pomenu naložb v infrastrukturo, o vplivu neenakosti na rast, o pomenu prerazdeljevanja za rast … ter zdaj še o pretirani skrbi glede javnega dolga. Študija Ostry, Ghosh & Espinoza (2015) ugotavlja, da bi morale države, ki imajo fiskalni prostor, spodbujati rast in ne skrbeti glede višine javnega dolga, saj bo ta upadel, ko se bo povečala rast.

Države ne bi smele (na silo) zniževati dolga, če bi to ogrozilo rast. S tem bi se breme dolga glede na BDP samo še povečalo.

We’ve come a long way from the days when the International Monetary Fund so often advised governments to cut their budget deficits that some joked that IMF stood for It’s Mostly Fiscal. A new working paper from three IMF economists underscores just how much things have changed.

Nadaljujte z branjem→

Ne vem točno, kaj me je gnalo, da sem razmeroma pozorno spremljal razpravo o spremembi Zakona o minimalni plači med delodajalci in sindikati. Pravzaprav med sindikati in delodajalci ni šlo za razpravo. Nikoli ne gre za razpravo. Gre bolj za medsebojno obstreljevanje s parcialnimi argumenti za svoje stališče ter vzajemno ignoriranje nasprotnikovega mnenja. Oboji ob tem stavijo predvsem na zmago na forumu javnega mnenja. Resnici na ljubo zadevna debata tudi ni mogla biti posebej zanimiva, saj nobena od “sprtih” strani zadnjih dvajset let ni zmogla ponuditi posebej originalnega argumenta. In vendar so večni nasprotniki stopili skupaj vsaj v enem elementu plačne politike. Strinjajo se, da je potrebno prihodke od dela razbremeniti davkov in prispevkov in na ta način povišati tudi minimalno plačo.

Nadaljujte z branjem→

The real objection is political not economic. Sending out checks is a hybrid of monetary and fiscal policy — public spending financed by pure money creation. That’s why it would work. Politically, this is awkward.

The big central banks have been granted independence to discharge a narrow mandate. Aiming for low inflation was seen as uncontroversial and hence non-political. Central banks could be left alone, without much compromising the democratic process. Meanwhile, politicians wouldn’t be tempted to risk higher inflation for short-term political purposes.

This idea that monetary policy isn’t political was never more than a useful fiction. Central banks can’t avoid making choices with distributional, hence political, implications. The real case for central-bank independence isn’t that monetary policy is non-political; it’s that central banks are better than politicians at economic policy.

Nadaljujte z branjem→

Na tem blogu sva Aleš Praprotnik in jaz že nekajkrat zapisala (tukaj, tukaj in tukaj), da je stoletna makroekonomska dogma, da banke ustvarjajo kredite na podlagi zbranih depozitov, zgolj mit. Mit, ki je zapisan v vseh učbenikih makroekonomije ter sestavni del tistih redkih makroekonomskih modelov, ki sploh imajo vključen bančni sektor. Ta finančna kriza je na srečo opravila tudi s tem mitom. Najprej so uradno priznali na britanski centralni banki, nato pa (čeprav sramežljivo in potiho) tudi drugje. Dejstvo je, da banke kredite ustvarjajo iz nič – ko banka odobri kredit (povečanje v aktivi), hkrati na drugi strani bilance ustvari zapis o protiimetju (terjatvi do dolžnika v pasivi). Banka ustvari kredit dobesedno iz nič. Za to ne potrebuje depozitov, niti posojil centralne banke. Posojila centralne banke so potrebna zgolj za vzdrževanje likvidnosti bank do drugih bank. Torej najprej nastane kredit, ki financira investicije, na podlagi teh pa nastane varčevanje. In ne obratno, kot učijo učbeniki.

No, nekaj dni nazaj sta raziskovalca IMF in Bank of England, Zoltan Jakab in Michael Kumhof, objavila članek, ki predstavlja prvi tak makro model, ki vključuje bančni sektor na bolj realistični osnovi.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman pravi, da je sedanja velika recesija odprla tri ključna makreokonomska vprašanja. Prvič, vprašanje predkriznega zadolževanja, predimenzioniranega finančnega sistema in posledične makroekonomske ranljivosti. Drugič, akutna finančna kriza s kolapsom likvidnosti ter z bankroti in bail-outi bank. In tretjič, dolgo obdobje depresivnega gospodarstva in brezposelnosti. Prvo je Minskyjevo vprašanje, drugo Bagehotovo in tretje Keynesovo. Modtem ko naj bi empirične študije v zadnjih nekaj letih že zadovoljivo pojasnile Bagehota in potrdile pravilnost Keynesovih receptov, pa ostaja odprto vprašanje Minskyja. In glede slednjega tudi Krugman ne vidi očitnega: problem nestabilnosti je v prosti mobilnosti kapitalskih tokov. Nadaljujte z branjem→

Pred enim mesecem sem pisal o vlogi zbornic kot pomembnega subjekta pri vzpostavljanju družbenega ravnovesja. Tedaj si z apeliranjem na ureditev njihovega financiranja, da ne bi zapadle v tržno zanimivo, vendar družbeno škodljivo lobiranje za sumljive partikularne interese posamičnih lobijev, nisem pridobil veliko simpatij. Nasprotno. Mnogi so komentirali, da bi po tej logiki tudi članstvo v sindikatih moralo biti obvezno. In moj odgovor, ki spet ne bo osrečil večine bralcev tega časopisa, je: ne nujno, toda študije kažejo, da višja zastopanost zaposlenih v sindikatih vodi k nižji neenakosti in s tem k večji družbeni stabilnosti. * Nadaljujte z branjem→

Za lažje razumevanje komentarja Sindikati – stražarji pekla ali nebes? – pregled empiričnih študij in naša študija (Damijan, Kostevc & Lindič, 2015) o tem, kaj se dogaja na trgu dela v zadnjih desetletjih v EU. Tudi v EU prihaja do tipične U-oblike sprememb na trgu dela. Glavne razloge za to evolucijo pa najdemo na eni strani predvsem v povečanih vlaganjih v R&R in inovacijah, na drugi strani pa v globalizaciji (povečanem uvozu proizvodov nizke in srednje tehnologije iz Kitajske) in offshoringu (relokaciji proizvodnje bodisi v državo ali v druge države). Glej spodaj glavne ugotovitve študije.

Nadaljujte z branjem→

Še drugo dopolnilo za lažje razumevanje komentarja Sindikati – stražarji pekla ali nebes? – študija raziskovalcev IMF (Jaumotte in Osorio Buitron, 2015), ki ugotavlja, da manjša sindikalna zastopanost zaposlenih v razvitih državah OECD v obdobju 1980 – 2010 lahko pojasni močan porast neenakosti, merjene z deležem dohodkov zgornjih 10% (pa tudi z Gini koeficienti).

Nadaljujte z branjem→