Sanacija bank in boleča leta okrevanja pred nami

Četrtkova objava rezultatov stresnih testov v bankah pomeni pomembno točko preobrata v procesu reševanja sedanje gospodarske krize. Po nekaj letih brezglavega tavanja Pahor – Križaničeve ekonomske politike in po zadnjih dveh letih predinfarktne drame četrtek prinaša realno upanje, da se poberemo iz depresije. Toda le v primeru, če bomo izvedli stvari do konca, kot jih moramo.* Nadaljujte z branjem

Vikend branje

Stres je mimo, zdaj pa na delo!

Nekako sem vesel, da je ta stresni dan za banke in za državo za nami in da smo ga kot država zvozili. Ocena kapitalske luknje v treh državnih bankah (NLB, NKBM in Abanka) je – kljub negotovosti glede metodologije stresnih testov – na ravni, ki sem jo pričakoval. Kot sem povedal, bi bilo zame presenečenje, če bi bila ta luknja večja od 2.5 do 3 milijard evrov. Skupaj s 445-milijonsko dokapitalizacijo še dveh zasebnih bank v likvidaciji (Factor banka in Probanka) ter s sredstvi za delovanje slabe banke (DUTB), pa bo celoten strošek za državo okrog 3.66 milijarde evrov. Ta strošek v višini 10% BDP je za Slovenijo zaenkrat obvladljiv. Nadaljujte z branjem

Je “neoliberalizem” mrtev, če celo Feldstein predlaga vladno trošenje?

Tale naslov sem si sposodil iz tvita Branka Milanoviću iz Svetovne banke (sicer guruja njenega programa zbiranja in analiziranja podatkov o globalni neenakosti). Martin Feldstein, ob Miltonu Friedmanu eden izmed voditeljev neo-konzervativne kontrarevolucije v ekonomiji v 1970 letih (nekdanji predsednik NBER (National Bureau of Economic Reserach) in kasnejši vodja ekonomskih svetovalcev v administraciji Ronalda Reagana) je namreč pred dnevi v International New York Timesu objavil zanj nenavadno kolumno – kjer je predlagal, da vlada poveča investicije v infrastrukturo za – zapišite si – 1,000 milijard dolarjev. Nadaljujte z branjem

Pomen sreče pri “loteriji življenja” ali zakaj se splača imeti svet z več enakosti

Spodaj je briljantno razmišljanje Warrena Buffeta o tem, zakaj je postal progresivec, zakaj je demokrat in zakaj se zavzema za več enakosti. Ker je življenje loterija. Ali natančneje, ker preden se rodiš, ne veš, katero karto boš potegnil. Boš ženska ali moški, inteligenten ali manj inteligenten, bel ali črn, zdrav ali invaliden, rojen v Afriki ali Evropi… Če bi pred rojstvom lahko izbiral svet, v katerega bi se rad rodil, bi si izbral tistega, ki ti omogoča največjo verjetnost, da ti bo v življenju šlo dobro. To pa je svet večje enakosti, kjer boš, tudi če nisi imel sreče “pri žrebu”, imel več možnosti za enake štartne pogoje ali da bo socialna država poskrbela zate, če ti iz objektivnih razlogov ne boš tega sposoben.

Nadaljujte z branjem

Reforma ekonomije in dogajanje v Manchestru

Aleš Praprotnik

Kot sem že omenjal na tem blogu, se na nekaterih ekonomskih fakultetah po svetu dogajajo revolti študentov, ki zahtevajo prevetritev ekonomskega kurikuluma. Ena takšnih univerz je Univerza v Manchestru, kjer so se študentje ekonomije, združeni v apolitični Post-Crash Economic Society, stvari kot kaže lotili resno. Organizirajo tako predavanja, kjer drugače misleči ekonomisti predstavljajo posamezne heterodoksne pristope, kot tudi skupne bralne ure, njihova stran pa zbira tudi heterodoksno literaturo in vire za študente. Nadaljujte z branjem

Davčne blagajne: Sem jezen upravičeno?

Andrej Mertelj

Najpogostejše vprašanje, ki sem ga dobil po sobotnem nastopu v POP klubu je bilo: »Zakaj si bil pa tako jezen?«.  Odgovor je tule…

Kanadske davčne blagajne ne obstajajo. Termin nama je z g. Simičem, bivšim direktorjem DURS-a in sedanjim direktorjem Davčnega urada Srbije, kljub desetletnem ubadanju z davčnimi blagajnami, obema nepoznan. Kar veva, je sledeče: vse države na svetu zahtevajo v svojih nacionalnih in mednarodnih računovodskih standardih nespremenljivost računovodske dokumentacije, kar je ena od temeljnih predpostavk. V kolikor je dokumentacija spreminjana, gre za poslovno goljufijo po temelju. Ne glede na to, katera dokumentacija je manipulirana – naj bodo to izdani računi, prejemi blaga ali plačila. Edini dve državi, ki se jima je to zdelo potrebno zapisati v zakon, sta Slovenija in Kanada. Nadaljujte z branjem

Tako to počnejo Američani, naši nesposobneži pa…

Ameriška vlada je od leta 2009 vložila v reševanje velikih podjetij 421.8 milijarde dolarjev proračunskega denarja. Ameriško finančno ministrstvo pa je včeraj s ponosom sporočilo, da je dobilo poplačanih 432.7 milijard dolarjev. V to naj bi bilo po poročanju STA “vštetih tudi 10.5 milijarde dolarjev izgube za reševanje General Motorsa. Vlada mu je namenila skupaj 49,5 milijarde dolarjev, s prodajo delnic, ki se je začela novembra 2010, pa je dobila nazaj 39 milijard dolarjev.Nadaljujte z branjem

“Mikrofundiranost” makro modelov: Keynes je to idejo pokopal že leta 1931

John M. Keynes, ki se je s sedanjo globoko krizo povpraševanja in deflacijsko depresijo v razvitih državah kot posledice podivjanega obnašanja posamičnih ekonomskih agentov in trgov spet zmagoslavno vrnil, je že leta 1931 v knjigi Essays in biography opravil z idejo, da je mogoče dogajanje v gospodarstvu napovedati na podlagi obnašanja atomiziranih agentov. Ali povedano v jeziku ekonomskega modeliranja: makroekonomski modeli (neo-klasični ali neo-keynesianski), ki se hvalijo s tem, da temeljijo na optimizacijskem obnašanju individualnih ekonomskih agentov, ne morejo služiti kot dobro orodje za pojasnjevanje dinamike celotnega gospodarstva. Kajti tudi v fiziki teza, da je “celota vsota delcev”, ne drži in ne deluje. Nadaljujte z branjem

“Učenje otrok za ubijanje”

Po objavi posta Naši otroci kot bodoči morilci na daljavo? sem dobil nekaj mailov bodisi s pohvalami bodisi z linki na dodatne vire, ki jih nisem poznal. En tak zelo zanimiv vir je spletna stran Killology.com, kjer Dave Grossman, sicer ekspert za poučevanje ameriškega osebja širom sveta o “realnosti vojskovanja” in “pomenu ubijanja”, piše o tem, kako v sodobnih razmerah otroke dejansko efektivno pripravljamo na ubijanje. Z medijskimi vsebinami, ki so polne kriminalnih vsebin ter z igricami, ki temeljijo na “uničevanju”. Z obojim pripravimo otroke na to, da je nasilje “normalno stanje”, jim vsadimo “virus nasilja”, jih navadimo, da jim nasilje postane všeč, jih “vzgojimo”, da bodisi uprizorijo pokol v lokalni šoli, postanejo hladnokrvni vojščaki v lokalnih gangsterskih tolpah ali rekrutirani plačani morilci na daljavo. Grossman navaja številne metode “odvajanja od nasilništva” ter institucionalne načine, kako zavest in stopnjo nasilja zmanjšati z vzgojo, izobraževanjem, zakonodajo in nenazadnje z drugačnimi igricami za otroke.

Spodaj je nekaj odlomkov iz enega izmed njegovih člankov. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: