Vikend branje

Andrew Haldane: The Banker Who Cried ‘Simplicity’ – WSJ.com

Microfoundations and the Parting of the Waters – Paul Krugman

Tardy Taper Thoughts – Paul Krugman

Losing It Over Obamacare – EconoSpeak

Phillips Curve Nonlinearities in the Data – Econbrowser

Blogs review: Updating the Phillips curve – Jérémie Cohen-Setton

Getting the right sign on the nominal interest rate signal – Nick Rowe

Milton Friedman’s Dumb Rule – Uneasy Money

John Cochrane on the 1982 Fiscal Restraint ??? – EconoSpeak

Regulation, supervision and the role of central banks – vox

Wage moderation in Spain – vox

A Policy Agenda from Leading Keynesian Economists – Thomas Palley

More Predictions That Didn’t Come True – Freakonomics blog

Van Morrison – Comfortably numb

Uf, naježila se mi je koža, ko sem to izvedbo Comfortably numb slišal v izvedbi Vana Morrisona. Original od Pink Floyd je seveda masterpiece, toda lirika pesmi pride do izraza šele v izvedbi z Vanom Morrisonom. Njegov glas je magičen, in šele ko on zapoje The child is grown / The dream is gone / I… Have become comfortably numb, dobi pesem dobi barvo. Tukaj je koncertna izvedba v zvezdniški postavi: Roger Waters, Van Morrison, The Band – Comfortably Numb (1990).

Nadaljujte z branjem

Kdo je kriv za bančno luknjo?

Ob bok dogajanju v Državnem zboru, kjer danes na pobudo SDS iščejo krivce za bančno luknjo. Hja, najprej bodo morali pogledati pri sebi, saj je luknja nastala pretežno v bankah v državni lasti, v času, ko je vlado vodila koalicija pod vodstvom SDS in ko so tri glavne državne banke vodile uprave in nadzirali nadzorni sveti, ki jih je nastavila vladna koalicija pod vodstvom SDS.

Spodnji (recikliran) zapis ilustrira nastanek bančne luknje in identificira krivce. * Nadaljujte z branjem

NLB, NKBM in Triglav lahko tudi propadejo, da le ostanejo v državni lasti (reobjava)

Tja, včasih imam občutek, da sem vse že zdavnaj povedal in napovedal. Tale članek je izpred dveh let in pol.

Potem ko smo državljani plačali sanacijo NLB z začetka 90. let prejšnjega stoletja, je država, da bi poplačala del stroškov sanacije, leta 2002 34 odstotkov NLB prodala belgijski KBC in 5 odstotkov EBRD. V dvajsetih letih (med letoma 1990 in 2010) smo bili državljani prisiljeni financirati stroške sanacije in dokapitalizacij NLB v skupni višini 1860 milijonov evrov. V istem obdobju je država s prodajo obeh navedenih kapitalskih deležev ter z dividendami od NLB skupaj zaslužila okrog 557 milijonov evrov. Državljani smo torej dobili nazaj malenkost manj od 30 odstotkov denarja, ki smo ga bili prisiljeni dati za NLB. Nadaljujte z branjem

Vojko Flegar o dokapitalizaciji NKBM, prvič

Milan Jevšenak, Martin Novšak in Aleš Hauc niso imena, ki bi širši javnosti kaj veliko povedala. A vendar so pred nekaj dnevi ti trije gospodje ‘obrnili’ skoraj 50 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Prvi približno sedem, druga dva po dvajset milijonov evrov oziroma vsak posebej in vsi skupaj nekako toliko, kot so njihova podjetja predlani imela dobička. Po nalogu lastnice države oziroma njene agencije za upravljanje kapitalskih deležev (AUKN) so Eles, Gen energija in Pošta Slovenije z večino lanskega dobička v skupni višini nekaj manj kot 50 milijonov evrov dokapitalizirali NKBM. Nadaljujte z branjem

Vojko Flegar o dokapitalizaciji NKBM, drugič

O njihovi smiselnosti oziroma smotrnosti to ne pove ničesar. Finančni minister Franci Križanič je, denimo, prepričan, da mora država obvladovati NKBM, drugo največjo banko v državi. Z narodnogospodarske plati je korist od tega hudo dvomljiva, a bi večina volivcev umiku države iz banke zanesljivo odločno nasprotovala. Ker je jasno, da bi banka v tem primeru pristala v rokah tujega kapitala, povrhu pa ker, kronski argument po letu 2008, zasebne banke niso nič ‘boljše’ od državnih: slednje so nemara resda manj donosne, a tudi manj pohlepne, v skrajnem primeru pa itak oboje rešuje država. Pravzaprav davkoplačevalci. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: