Razdolževanje podjetij, pet let prepozno

Glavni problem pri sanaciji bank pri nas leži v dejstvu, da je politika ta proces sprožila pet let prepozno. Kot v analizi 39 bančnih kriz širom sveta ugotavljata raziskovalca Svetovne banke Honohan in Klingebiel (2000), leži ključ do uspeha sanacije v hitrosti začetka procesa bančne sanacije. Mnoge države, tudi Slovenija v času Pahorjeve vlade, so čakale v upanju, da bodo banke in podjetja same »zrasle ven iz težav«. Kar pa se ni zgodilo, pač pa je pripeljalo v sistemsko krizo, povečalo negativne učinke na gospodarstvo in povečalo fiskalne stroške reševanja krize. * Nadaljujte z branjem

Zakaj so DSGE modeli napačna in draga izguba časa

Za neakademske ekonomiste: za modeliranje obnašanja celotnega gospodarstva in simuliranje učinkov zunanjih šokov se zadnje desetletje v večini mednarodnih inštitucij in centralnih bank uporabljajo predvsem DSGE modeli (dinamični stohastični modeli splošnega ravnotežja). Gre za modele, ki so “mikrofundirani”, torej temeljijo na reprezentativnem (ali heterogenih) agentih, ki so večinoma hkrati delavci in zaposleni) v razmerah popolne konkurence in ki maksimirajo svojo blaginjo ter živijo večno (in sicer na podlagi obrestne mere medčasovno optimirajo, koliko bodo porabili danes in koliko privarčevali za bodočnost).

DSGE modeli so sicer bili že nekaj časa pod udarom zaradi tehničnih razlogov, zadnja leta pa se je nanje vsula kritika še iz povsem vsebinskega vidika – da so zaradi napačnih predpostavk racionalnih posameznikov povsem neuporabni za napovedovanje ali modeliranje večjih makroekonomskih šokov. Dejansko ne znajo napovedati inflacije ali rasti BDP za več kot en kvartal vnaprej, pa še za prvi kvartal je ta napoved zelo slaba. Drago orodje, ki pa je povsem brez vrednosti za napovedovanje recesij, pa tudi v času recesij. Nadaljujte z branjem

Marksistični papež

Novi papež Frančišek je en tak “simpaticus” (kot originalni Frančišek Asiški, po katerem si je nadel ime in kateri je s svojo preprostostjo precej motil uradno Cerkev pri uživanju v posvetnem bogastvu in privilegijih). Njegova enciklika “Evangelii Gaudium” na 224 straneh je vzbudila veliko pozornost, še posebej tistih nekaj odstavkov, ki se nanašajo na kritiko tržnega gospodarstva.

V nekih drugih časih bi spodnje odstavke razglasili za marksistično propagando. No, v današnjih časih je njegova kritika povsem na mestu: Nadaljujte z branjem

Vikend branje

Andrew Haldane: The Banker Who Cried ‘Simplicity’ – WSJ.com

Microfoundations and the Parting of the Waters – Paul Krugman

Tardy Taper Thoughts – Paul Krugman

Losing It Over Obamacare – EconoSpeak

Phillips Curve Nonlinearities in the Data – Econbrowser

Blogs review: Updating the Phillips curve – Jérémie Cohen-Setton

Getting the right sign on the nominal interest rate signal – Nick Rowe

Milton Friedman’s Dumb Rule – Uneasy Money

John Cochrane on the 1982 Fiscal Restraint ??? – EconoSpeak

Regulation, supervision and the role of central banks – vox

Wage moderation in Spain – vox

A Policy Agenda from Leading Keynesian Economists – Thomas Palley

More Predictions That Didn’t Come True – Freakonomics blog

Van Morrison – Comfortably numb

Uf, naježila se mi je koža, ko sem to izvedbo Comfortably numb slišal v izvedbi Vana Morrisona. Original od Pink Floyd je seveda masterpiece, toda lirika pesmi pride do izraza šele v izvedbi z Vanom Morrisonom. Njegov glas je magičen, in šele ko on zapoje The child is grown / The dream is gone / I… Have become comfortably numb, dobi pesem dobi barvo. Tukaj je koncertna izvedba v zvezdniški postavi: Roger Waters, Van Morrison, The Band – Comfortably Numb (1990).

Nadaljujte z branjem

Kdo je kriv za bančno luknjo?

Ob bok dogajanju v Državnem zboru, kjer danes na pobudo SDS iščejo krivce za bančno luknjo. Hja, najprej bodo morali pogledati pri sebi, saj je luknja nastala pretežno v bankah v državni lasti, v času, ko je vlado vodila koalicija pod vodstvom SDS in ko so tri glavne državne banke vodile uprave in nadzirali nadzorni sveti, ki jih je nastavila vladna koalicija pod vodstvom SDS.

Spodnji (recikliran) zapis ilustrira nastanek bančne luknje in identificira krivce. * Nadaljujte z branjem

NLB, NKBM in Triglav lahko tudi propadejo, da le ostanejo v državni lasti (reobjava)

Tja, včasih imam občutek, da sem vse že zdavnaj povedal in napovedal. Tale članek je izpred dveh let in pol.

Potem ko smo državljani plačali sanacijo NLB z začetka 90. let prejšnjega stoletja, je država, da bi poplačala del stroškov sanacije, leta 2002 34 odstotkov NLB prodala belgijski KBC in 5 odstotkov EBRD. V dvajsetih letih (med letoma 1990 in 2010) smo bili državljani prisiljeni financirati stroške sanacije in dokapitalizacij NLB v skupni višini 1860 milijonov evrov. V istem obdobju je država s prodajo obeh navedenih kapitalskih deležev ter z dividendami od NLB skupaj zaslužila okrog 557 milijonov evrov. Državljani smo torej dobili nazaj malenkost manj od 30 odstotkov denarja, ki smo ga bili prisiljeni dati za NLB. Nadaljujte z branjem

Vojko Flegar o dokapitalizaciji NKBM, prvič

Milan Jevšenak, Martin Novšak in Aleš Hauc niso imena, ki bi širši javnosti kaj veliko povedala. A vendar so pred nekaj dnevi ti trije gospodje ‘obrnili’ skoraj 50 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Prvi približno sedem, druga dva po dvajset milijonov evrov oziroma vsak posebej in vsi skupaj nekako toliko, kot so njihova podjetja predlani imela dobička. Po nalogu lastnice države oziroma njene agencije za upravljanje kapitalskih deležev (AUKN) so Eles, Gen energija in Pošta Slovenije z večino lanskega dobička v skupni višini nekaj manj kot 50 milijonov evrov dokapitalizirali NKBM. Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: