Nobelovec Robert Solow: Sodobna ekonomija pade na testu zdrave pameti

Economic theory is always and inevitably too simple; that can not be helped. But it is all the more important to keep pointing out foolishness wherever it appears. Especially when it comes to matters as important as macroeconomics, a mainstream economist like me insists that every proposition must pass the smell test: does this really make sense? I do not think that the currently popular DSGE models pass the smell test. They take it for granted that the whole economy can be thought about as if it were a single, consistent person or dynasty carrying out a rationally designed, long-term plan, occasionally disturbed by unexpected shocks, but adapting to them in a rational, consistent way. I do not think that this picture passes the smell test. Nadaljujte z branjem

Državljanska vojna v ekonomiji

Tale dva zapisa od Krugmana sta “obvezno branje” za tiste, ki bi radi vedeli, kdaj in zakaj se je zgodila “državljanska vojna v ekonomiji” oziroma  “Veliki razkol” (saltwater/freshwater oziroma neokeynesianizem/neoklasika). Gre za to, ali imajo nominalni šoki lahko realne posledice oziroma ali na ekonomsko aktivnost vpliva šok v agregatnem povpraševanju (padec povpraševanja) ali realni šok (tehnološke spremembe). In še bolj preprosto, gre za fundamentalno vprašanje: zakaj v času krize plače in cene ne padejo (kot predvidevajo modeli)?  (Če plače ne padejo, morajo podjetja odpuščati, da prilagodijo stroške manjšemu povpraševanju, kar ustvari brezposelnost, ki pa je modeli, ki temeljijo na racionalnih pričakovanjih ne predvidevajo) Nadaljujte z branjem

Razdolževanje podjetij, pet let prepozno

Glavni problem pri sanaciji bank pri nas leži v dejstvu, da je politika ta proces sprožila pet let prepozno. Kot v analizi 39 bančnih kriz širom sveta ugotavljata raziskovalca Svetovne banke Honohan in Klingebiel (2000), leži ključ do uspeha sanacije v hitrosti začetka procesa bančne sanacije. Mnoge države, tudi Slovenija v času Pahorjeve vlade, so čakale v upanju, da bodo banke in podjetja same »zrasle ven iz težav«. Kar pa se ni zgodilo, pač pa je pripeljalo v sistemsko krizo, povečalo negativne učinke na gospodarstvo in povečalo fiskalne stroške reševanja krize. * Nadaljujte z branjem

Zakaj so DSGE modeli napačna in draga izguba časa

Za neakademske ekonomiste: za modeliranje obnašanja celotnega gospodarstva in simuliranje učinkov zunanjih šokov se zadnje desetletje v večini mednarodnih inštitucij in centralnih bank uporabljajo predvsem DSGE modeli (dinamični stohastični modeli splošnega ravnotežja). Gre za modele, ki so “mikrofundirani”, torej temeljijo na reprezentativnem (ali heterogenih) agentih, ki so večinoma hkrati delavci in zaposleni) v razmerah popolne konkurence in ki maksimirajo svojo blaginjo ter živijo večno (in sicer na podlagi obrestne mere medčasovno optimirajo, koliko bodo porabili danes in koliko privarčevali za bodočnost).

DSGE modeli so sicer bili že nekaj časa pod udarom zaradi tehničnih razlogov, zadnja leta pa se je nanje vsula kritika še iz povsem vsebinskega vidika – da so zaradi napačnih predpostavk racionalnih posameznikov povsem neuporabni za napovedovanje ali modeliranje večjih makroekonomskih šokov. Dejansko ne znajo napovedati inflacije ali rasti BDP za več kot en kvartal vnaprej, pa še za prvi kvartal je ta napoved zelo slaba. Drago orodje, ki pa je povsem brez vrednosti za napovedovanje recesij, pa tudi v času recesij. Nadaljujte z branjem

Marksistični papež

Novi papež Frančišek je en tak “simpaticus” (kot originalni Frančišek Asiški, po katerem si je nadel ime in kateri je s svojo preprostostjo precej motil uradno Cerkev pri uživanju v posvetnem bogastvu in privilegijih). Njegova enciklika “Evangelii Gaudium” na 224 straneh je vzbudila veliko pozornost, še posebej tistih nekaj odstavkov, ki se nanašajo na kritiko tržnega gospodarstva.

V nekih drugih časih bi spodnje odstavke razglasili za marksistično propagando. No, v današnjih časih je njegova kritika povsem na mestu: Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: