Davčne blagajne: Sem jezen upravičeno?

Andrej Mertelj

Najpogostejše vprašanje, ki sem ga dobil po sobotnem nastopu v POP klubu je bilo: »Zakaj si bil pa tako jezen?«.  Odgovor je tule…

Kanadske davčne blagajne ne obstajajo. Termin nama je z g. Simičem, bivšim direktorjem DURS-a in sedanjim direktorjem Davčnega urada Srbije, kljub desetletnem ubadanju z davčnimi blagajnami, obema nepoznan. Kar veva, je sledeče: vse države na svetu zahtevajo v svojih nacionalnih in mednarodnih računovodskih standardih nespremenljivost računovodske dokumentacije, kar je ena od temeljnih predpostavk. V kolikor je dokumentacija spreminjana, gre za poslovno goljufijo po temelju. Ne glede na to, katera dokumentacija je manipulirana – naj bodo to izdani računi, prejemi blaga ali plačila. Edini dve državi, ki se jima je to zdelo potrebno zapisati v zakon, sta Slovenija in Kanada.

In to je celoten misterij »kanadskih davčnih blagajn« – to da v zakon zapišeš, da če se živi, se mora tudi dihati. Oziroma drugače: da boš mrtev, če ne boš dihal in si torej zakonsko obvezen dihati, drugače boš drakonsko kaznovan. Črna pika tudi vsem novinarjem, ki so nekritično povzemali za lase privlečene izmišljotine politike, servirane iz izjav za javnost, pobranih iz ropotarnic ali Googla.

Zaščite v ZDAVP-2f so nesmiselne. Zakon zahteva zaščito, ki se je ne teoretično ne praktično ne da izvesti, ampak se lahko izvede le njen simulacrum. Osnovni problem je, da se podatki o brisanju računov zapisujejo na sistem, ki ga obvladuje sam gospodarski subjekt, zato so hotene ali nehotene zlorabe še vedno mogoče[1].Imamo torej zakon, ki v svoji osnovi ne zagotavlja tega, čemur je bil namenjen.

Ker hrambo podatkov predpisuje na sami napravi, je za pravilnost podatkov na njej odgovoren lastnik. Večina računalniških blagajn je posredno ali neposredno na internetu in jih je nemogoče zaščititi pred vdorom[2] . Če danes želite uničiti konkurenčni kafič (trgovino, frizerja, …) , najemite lokalnega hekerskega mulca, konkurentu pobrišite dnevniški zapis in ga prijavite zaradi utajevanja računov. Lastnik z ničemer ne more dokazati, da je poskrbel za zakonsko skladnost, zelo verjetno se mu pologi na račun (sicer pravilni!) ne bodo ujemali z izpisom računov in je tako lahka tarča. Po potrebi ponovite, dokler znesek kazni ne preseže kapitala, ki ga podjetnik ima – vaš strošek je le nekaj sto evrov.[3]

Podjetja so obvezana hraniti dokumentacijo več let. Maloprodajni računi so največji generator dokumentacije, k temu pa moramo prišteti še zapise, ki so posledica popravkov. In to dokumentacijo je potrebno varno hraniti glede na zakonske zahteve. Na lokaciji! Prepričan sem, da si še noben podjetnik ni izračunal stroška hranjenja[4] dnevnikov in izdelave njihovih varnostnih kopij(!). Glede na to, da je v Sloveniji popolnoma zakonsko priznano le digitalno gradivo, ki je časovno žigosano in digitalno podpisano (po ZDAVP-2f), pa bodo puristi mogoče te dnevnike za hrambo celo izpisovali.

En od glavnih argumentov obrtnikov za nesprejemanje davčnih blagajn so nesorazmerno strogi inšpekcijski pregledi, ki jih izvajajo oboroženci (carina). Bodimo pošteni: danes je edina možnost, da DURS lovi ribe z zelo široko mrežo. Opraviti mora veliko število pregledov, da med vsemi akterji najde kršilca. V kolikor bi imeli kakršenkoli sistem davčnih blagajn, bi DURS lahko preglede opravljal na zoženi množici zavezancev na podlagi vzorcev, ugotovoljenih iz dnevnih podatkov. Večina subjektov (ki poslujejo zakonito), bi torej bistveno manjkrat doživela slepo preverjanje in motnjo delovnega procesa. Da o tem, koliko bolj produktiven in cenejši bi bil tak postopek za DURS niti ne govorimo.

Težnja podjetništva je predvidljivost in zmanjševanje nevarnosti. Prenos teže zagotavljanja nespremenjenosti dokumentacije od zavezanca k DURS bi dejansko bistveno razbremenil gospodarstvo. Predvsem na tistih stroških, ki se ne vidijo (shranjevanje, varnost) ali takoj občutijo (ustrahovanje kupcev, renome podjetja, …).

Največja laž pa je strošek davčnih blagajn. Res je edino, da bi v primeru uvedbe zastarelih »srbskih davčnih blagajn« podjetniki morali kupovati posebne tiskalnike s ceno med 300-700 EUR. Vendar pa bi z vpeljavo modificiranega »hrvaškega« on-line sistema ta strošek odpravili, saj je namesto hardvera (tiskalnik ali beležnik) rešitev izvedena programsko In je vse, kar je potrebno, le menjava programske opreme na blagajni ter internet povezava[5]. Večina slovenskih izdajateljev računov je zaradi ZDAVP-2f v obdobju marec-julij 2013 sklenila vzdrževalne pogodbe s svojimi ponudniki inormacijskih rešitev.  Pogodbe v naši branži so običajno enoletne in vsebujejo obvezo urejanja vseh zakonskih sprememb. Če bi torej počistili zakon do aprila 2014 bi bila večina slovenskih blagajn nadgrajena brez kakršnegakoli dodatnega stroška za zavezance oziroma prihodka za ponudnike[6].

Hkrati pa bi uvedba davčnih blagajn, oziroma dejstvo, da prehajamo v elektronsko overjanje računov, prinesla nepričakovan pospešek tehnologiji. Prva stvar, ki bi jo lahko odpravili, je potreba po materializiranem izdajanju računov[7]. Ker ima DURS račun zaveden, ga ni več potrebno podjetniku tiskati in hraniti[8]. Kopijo za kupca pa lahko le-temu pošlje tudi elektronsko[9] oziroma ga kar pripne kartični transakciji. Tako bi lahko kot blagajna funkcioniral vsak pametni telefon, to pa pomeni, da bi lahko komercialno delovali tudi fizični subjekti. Zame kot kupca na lokalni karitativni tržnici bi bilo to bistveno bolj verodostojno.

In še nekaj: ker imamo sedaj internet na prodajnem mestu, lahko podjetnikom poenostavimo še plačilni promet. Kar naenkrat bi lahko vsakdo sprejemal debitne in kreditne kartice, paypal plačila ali celo bitcoine. S tem pa bi postali podjetniki še bolj kupcu prijazni in s tem konkurenčnejši.

Obrtniki z nasprotovanjem davčnim blagajnam niso zavrnili le možnosti znižanja stroškov in povečanja varnosti, ampak so si zaprli tudi enkratno možnost zmanjšanja birokracije ter napredka v svojem poslovnem procesu. Da o stroških pri vpeljavi v prihodnosti niti ne govorimo. Čestitke!

Kaj pa država?

Najprej o učinku povečanega davčnega priliva. Zakon je začel veljati 1.7.2013. Že nekaj mesecev prej poteka kampanja seznanjanja. S 1.7.2013 nastopijo medijsko prisotni inšpekcijski pregledi, ki trajajo vse poletje. In kakšno je opazovano obdobje? Jul-Sep 2013. Mona, kdo je tu nor? Ugotovitev, da zakon prinaša učinke je EVIDENTNA! Če kdaj, bi zakon moral prinašati učinke v začetnem obdobju in z vsem pompom. Kar me preseneti, pa je nizek porast. Za faktor manjši od katerekoli druge države nekdanje Jugoslavije. Je naša rešitev slabša? Je možen tak padec maloprodaje, da kompenzira učinek prijavljenega prometa?

Bomo blagajne uvedli čez 6 mesecev? Ko bo kontrol manj, stiska pa hujša? Ko bodo lokalni hekerji odkrili priložnost zelo simpatičnega stranskega zaslužka v izdelavi programov za brisanje?[10] In ko bo proračun potreboval vse višje prihodke za servisiranje obvezniških kuponov?

Za uveljavitev on-line davčnih blagajn v Sloveniji bi DURS[11] potreboval med 70,000 in 250,000€[12] letno. Nobenega nakupovanja opreme, razvoja nobenih posebno kompleksnih sistemov[13]. Kodo, ki je potrebna[14] zna napisati vsak študent drugega letnika računalništva čez vikend. Ker ima Slovenija sprejete VSE ZAKONE, ki so potrebni za elektronsko poslovanje in ima vpeljan sistem akreditiranih podatkovnih centrov[15] bi po vzoru notarjev DURS lahko podelil koncesije za davčno žigosanje. Za ponudnike bi bil to dobrodošel dodatni prihodek na sistemih, ki večinoma grejejo zrak.[16]Podjetniki bi lahko izbirali, pri komu štempljajo račune in bi imeli možnost alternative v primeru izpada. WIN-WIN-WIN

In tako se po svetlih zgledih revolucije že n-tič streljamo v koleno in pri tem tulimo samobodrilne krike ali kukulelanje svete krivice, ki se nam godi. Hopeless…

Sem jezen upravičeno?

Mislim da ja. Delamo neumnosti v časih, ko bi morali delati stvari vsaj 92% pravilne.

.


[1] Tako fizična posest kot tudi administratorska gesla računalnika imajo še vedno lastniki oz. uporabniki informacijske opreme. Z administratorskim geslom je možno narediti vse: pobrisati celoto ali del podatkov, nastaviti zapisovanje dnevnika, brisanja ali pa zapisovanje ustaviti. Torej z ZDAVP-2f smo zaklenili hišo, vendar pa smo ključ pustili v vratih. Edina možnost naresti varno rešitev je odvzem ključa – ker pa tega ne moremo naresti na sami blagajni (ki jo je potrebno vzdrževati), je nujno potrebno zapisovanje vnosov in njihovo shranjevanje prestaviti tja, kjer uporabniki nimajo dostopa: bodisi v podatkovni center DURS (Hrvaška on-line rešitev) ali pa v posebno škatlico ob tiskalniku (RS,BA,MK, ME, BG, KS, AL,  SE, … rešitev).

[2] Računalniške blagajne niso datacentri z zmogljivimi požarnimi zidovi in predvsem neprestanim varnostnim opazovanjem. DURS-ov sistem bi bil bistveno varnejši, hkrati pa bi bila odgovornost varnosti na DURS-u. Če bi prišlo do vdora, je podjetnik pravno zaščiten.

[3] Če ste res zlobni, ponavljajte dokler vsota kazni ne doseže cene njegove hiše in to delajte v ritmu, ki ga predpisuje ZFPIIP-XY. Z malo sreče ne bo začutil insolventnosti (postopki se bodo vlekli) kar pomeni, da kot družbenik odgovarja z lastnim premoženjem in se da torej izterjati – na dražbo z njim. Dobrodošli v slovenski pravni džungli.

[4] ZDAVP-2f zahteva zapisovanje vsake spremembe (torej je potrebno hraniti celoten metrski trak iz nedeljskega nakupa skupaj z vsemi spremembami), prava davčna blagajna bi zahtevala le hranjenje nekaj podatkov: številke računa, datuma in davčne specifikacije. Medtem ko je sedaj strošek in riziko hranjenja na plečih podjetnika, bi bilo hranjenje podatkov davčne blagajne strošek DURS-a. In ta strošek je za faktor 1,000 manjši od stroška podjetnika zaradi manjšega podatkovnega volumna ter nižje cene centraliziranega hranjenja.

[5] Tam kjer interneta res ni možno dobiti se lahko beleženje opravi z varnimi USB ključki, ki vsebujejo davčni dobropis. Vsako izdajanje računa zmanjša dobroimetje na ključku, le-tega pa zavezanec napolni z obiskom na DURS-u ali njegovi spletni strani. Strošek: < 15 EUR / ključek.

[6] In zaradi tega dejstva obljubljam, da bom zaradi obrekovanja tožil vsakega, ki ga slišim izjaviti, da davčne blagajne podpiram zaradi želje po zaslužku Datalaba.

[7] Ob popravku predmetnih zakonov pa bi mimogrede še poenostavili izmenjavo eRačunov, vpeljali register eNabiralnikov in končno debirokratizirali elektronsko poslovanje med podjetji. Učinek bo letni prihranek nekaj deset mio €.

[8] Prihranek za podjetnika za vsak račun: cca 0.3€ za natisnjen kontrolni trak plus na predpisano dobo arhiviranja še 5-25€!

[9] Dodaten prihranek cca 0.3€ za vsak račun.

[10] DURS je pri inšpekcijskih pregledih že odkril nekaj programov, ki brisanje že omogočajo in jih kaznoval. Programi in podjetniki, ki so imeli porodne težave, so jo odnesli večinoma z opozorilom.

[11] Predvidevam tule, da vse stroške nosi DURS brez participacije podjetja.

[12] 1GB varne digitalne hrambe stane približno 1€ / mesec pri teh količinah. V 1GB spravimo podatke o približno 500,000 (pol milijona) izdanih računih.

[13] Za uvedbo. Za učinkovitejši davčni nadzor in data-mining podatkov pa bi bili potrebni specializirani algoritmi in orodja. A le-ti bi hitro poplačalli sami sebe.

[14] za sprejem računa, njegovo časovno žigosanje, izračun kontrolnika in njegovo digitalno podpisovanje.

[15] Skladno z ZVDAGA je Arhiv Slovenije certificiral kar nekaj ponudnikov (Pošta, Telekom, Mikrocoop, …) ki nudijo zakonsko skladno digitalno arhiviranje. DURS del davčnih blagajn ni nič drugega kot izdajanje digitalnega potrdila o prejemu pošiljke (metapodatki izdanega računa) ter shranjevanje digitalnih sporočil.

[16] V Sloveniji imamo bistveno preveč kapacitet podatkovnih centrov, ki so se v čredni maniri gradili z evropskim sofinanciranjem. In sedaj trošijo elektriko in se vrtijo neizkoriščeni.

6 responses

  1. JEZEN SEM TUDI NA TROLE, PROPAGANDISTE in KOMENTATORJE BREZ FUNKCIONALNE PISMENOSTI, KI DELAJO HRUP TAM, KJER JE POTREBEN PREMISLEK IN RAZUMEN POST.

    Spoštovani g. Seničar,

    v kolikor bi dopustili stik leve in desne hemisfere vaših možganov ter prebrali cel tekst, bi mogoče
    a.) ugotovili, da je moje bentenje v diametralnem nasprotju z “razmišljanjem izdelovalca davčnih blagajn”. Iz napisanega v tem poglavju bi pričakoval, da normalno opravilno sposoben Slovenec razume, da se lahko izdelovalci davčnih blagajn samo zahvalijo Vladi RS, ker jih ne bo sprejela pred 1.7.2014.
    b.) da ima stavek kasneje referenco na opombo pod tekstom, v tem primeru [6]., ki pravi “[6] In zaradi tega dejstva obljubljam, da bom zaradi obrekovanja tožil vsakega, ki ga slišim izjaviti, da davčne blagajne podpiram zaradi želje po zaslužku Datalaba”

    Ker pri vsakomur dopuščam zmoto vas prosim za opravičilo in se vam opravičim tudi jaz za oster ton tega sporočila.
    Če pa nameravate še naprej insinuirati pa bom izpolnil svojo obljubo.

    Dovolj mi je. Jezen sem. No tolerance.

  2. Imam vas na sumu,gospod Urban Seničar,da ste eden izmed tistih,ki denar,ki je namenjen državi,torej DDV,spravljate v svoj žep.Mnogokrat sem že zapisal,da,ko plačam v lokalu kavo,sem plačal tudi DDV,ki ni namenjen boljšemu življenju gostinca,ampak državi.Zato je vsaj moteče,če ne zelo neokusno,da brisanje računov podpirate in nasprotujete blagajnam,ki bi očitno dosegle to,kar bi bilo prav.To je plačevanje davkov.Namreč tudi mi,vsi,ki delamo v realnem sektorju,davke plačujemo(skoraj vsi)in nimamo možnosti prikrivati dohodkov (kar je kriminalno dejanje).
    Da ne bo pomote,nisem pristaš dvigovanja davkov(DDV), a kolikor mi je znano,ga vedno plača zadnji v verigi,to je potrošnik,torej jaz,ko sem plačal kavo.
    Naj samo spomnim,da so ALa Caponea zaprli prav zaradi davčnih utaj,ne zaradi vrste umorov,katerih naročnik je bil.
    Želeli smo svojo državo,zdaj jo imamo in potrebno jo je rešiti pa naj stane kar hoče.Upam samo,da bodo “zaslužne” za stanje v kakršnem smo,odgovorni dobili,kar zaslužijo.Pa brez zamere in lep dan želim.

  3. Pravilo placila davkov mora veljati za vse udelezence, torej tudi za “obrtnike”, male poslovneze, se posebej tiste, ki delajo z kupcem-koncnim porabnikom. Zaposleni (delavec/manager) nima moznosti svojega zasluzka manevrirati in se odlocati ali bo od mezde placal davek ali ne. Obrtnik (gostinec) ima moznkst razmisljati ob kupcku gotovine, koliko bi “prikazal” in koliko ne. In ker smo ob nakupu placali tudi DDV, slednji pripada drzavi, naj ta del placila tudi tja pride. Vem, da govorim od dveh razlicnih “davkih”, a poanta je v reku “kaj lahko storim za drzavo” (in ne samo pricakovanje necesa od drzave,…).

    V dogodkih zadnjih let zasledujem, da se zmeraj ne dozorevamo kot drzavljani in res bo Sloveniji naslednjih 10 let zelo hudo, ce se ne spremeni sistem razmisljanja….

  4. a) Davčna blagajna ne rešuje problema, če se račun enostavno sploh ne izda. Če pa stranka ni znana, tako ali tako nihče ne bo brisal računa, ker je lahko kontrola. V poštev pridejo torej le stranke, ki so npr. gostincu znane, so prejele račun, a ga pustile na mizi. Tega pa po mojem ne more biti ravno tako zelo veliko.
    b) Če naj davčna blagajna dela, mora biti (1.) v vsakem trenutku delujoča in (2.) relativno hitra, da ne ovira dela. Zakaj dvomim, da bo to tako delovalo?
    c) Če bi rada država kontrolirala, je prav, da prevzame tudi strošek. Neokusno se mi zdi, da so kar vsi naenkrat goljufi in naj si sami kupujejo programe in povezave, ki jih sicer ne potrebujejo. Če se zdi državi stroškovo smotrno kupiti programe in plačati povezave glede na davčni izplen, naj to stori. Ne pa naložiti zavezancem 100 stroška za 5 pobranega davka.
    d) Ti aksiomi o tem, kako imajo mali bifeji z dvema študentkama fine pavšalne pogodbe in kako veliko bodo prihranili so pa iz veje vzeti.
    e) Davčne blagajne, obrnjeno dokazno breme, izvori premoženja in ne vem kakšen hokus pokus še so pa itak le nadomestek za delo. A je inšpektorju zelo težko iti na kavo in shraniti račun? Se odpeljati do novogradnje in vprašati, kdo je polagal ploščice, kdo je prekrival? Prešteti zaloge? Pogledati, kje se nahajajo stvari, od katerih je odbit DDV?

%d bloggers like this: