Morda je bila “kriva” zmaga nad Rusijo in uvrstitev v četrtfinale en večer pred volitvami, morda je prevladal samo racionalni premislek ob dejstvu, da že naslednji mesec ne bo plač v javnem sektorju. Kakorkoli, Grki so se očitno – relativno večinsko – odločili, da ostanejo v evru. Njihova želja po obstanku v evru pa ni bila videti ravno zelo prepričljiva. Ultralevičarska stranka Siriza, ki se zavzema za suspenz varčevalnih ukrepov in s tem posledično za odhod iz evra in državni bankrot, je na volitvah dobila podoben odstotek (26.5%), kot so ji ga nakazovale ankete. Le konzervativna, proevropska stranka Nova demokracija je dobila kakšne 3 odstotne točke več, kot so ji pripisovale predvolilne ankete. Na koncu je prevagalo tisto nekaj, nogomet ali racio, in Grčijo ohranilo v evru.

Evropa, ZDA in finančni trgi so si ob grškem izidu volitev oddahnili. Toda mar upravičeno? Premirje je zgolj začasno. Kajti, če trojka (EU, ECB in IMF) ne bo zrahljala varčevalnega pritiska na Grčijo in ji omogočila, da zadiha (s podaljšanjem roka za fiskalno konsolidacijo), in po drugi strani prek investicij omogoči preobrnitev negativne krivulje gospodarske rasti, bo Grčija že čez 2 – 3 mesece ponovno eksplodirala in na novih predčasnih volitvah bodo, tokrat pa zares, slavile ekstremistične stranke. In Grčija bo pač nekaj mesecev kasneje zapustila evrsko območje.

Toda sedanji začasni obstanek Grčije v evru ne rešuje ničesar. EU mora spremeniti temeljni okvir reševanja evrske krize, Po tej nedelji mora EU doseči vsebinsko nov konsenz o sistemskem reševanju evrske krize. Na eni strani mora varčevalno retoriko zamenjati politika spodbujanja gospodarske rasti. EU mora nujno sprejeti ukrepe za povečanje gospodarske rasti širom Evrope. Kajti ob solidni gospodarski rasti in optimizmu postanejo dolžniški problemi bistveno lažje obvladljivi. Na drugi strani pa mora EU sprejeti sistemske ukrepe, ki bodo olajšali razdolževanje najbolj zadolženih držav. Brez evroobveznic ali nekega podobnega mehanizma, ki bi najbolj zadolženim državam omogočil refinanciranje dolgov po sprejemljivo nizkih obrestnih merah, ne bo šlo.

Vprašanje pa je, če je Nemčija že dovolj dozorela za takšno odraslo vseevropsko sistemsko politiko. Še prejšnji teden so po uradnem Berlinu krožile špekulacije o tem, da bi bil Grexit (odhod Grčije iz evra) dober. Iz dveh razlogov. Prvič, ker bi razdejanje, ki bi ga bankrot povzročil v grškem gospodarstvu in med prebivalstvom, disciplinirajoče vplival na vse ostale evrske države. Zastraševalni učinek bi bil enormen. In drugič, to isto opustošenje v Grčiji ter hitra širitev okužbe v Španijo in Italijo bi Merklovi omogočila, da korenito spremeni kurz njene politike. Nemški volilci bi ob tem negativnem demonstracijskem učinku lažje pristali na evroobveznice in na njihovo solidarnostno odgovornost za dolgove manj odgovornih držav.

Ja, morda bi Nemčija potrebovala takšno katastrofo. Ali bo šlo tudi brez katastrofe (in žrtev na strani navadnih grških ljudi)?