Že sama kolobocija okrog uvedbe približka osnovnega zdravstvenega varstva za revnejše je nam – socialističnim – Evropejcem in Kanadčanom, ki smo navajeni na obvezno osnovno zdravstveno varstvo, absolutno nerazumljiva. Ne razumemo, zakaj Američani tako komplicirajo s sklepanjem zasebnih zavarovanj tudi za revnejše, ki jih bo zdaj subvencioniral proračun, če pa obvezno zdravstveno zavarovanje povsem spodobno deluje (in je “državno” zdravstvo dvakrat cenejše od privatnega v ZDA). Ne razumemo, zakaj so republikanci tako močno zapeli z vsemi silami in privlekli najtežjo artilerijo, da bi preprečili sprejem takega – še vedno zasebno  sklenjenega in financiranega – zdravstvenega zavarovanja za revnejše. Toda gre za očitno tako hud ideološki spopad (v ozadju katerega so najbrž materialni interesi), da so republikanci pripravljeni zapreti vlado (in tudi poslati ZDA v bankrot, če bo treba). Ker sta se ponesrečila plan A in plan B, je zdaj očitno na vrsti plan C. Ki pa je še bolj zmešan. Moje sposobnosti racionalnega dojemanja stvarnosti so tukaj trčile na svoje meje. Nadaljujte z branjem→

Nima samo Slovenija neuravnovešenih in neodgovornih politikov. Tudi v ZDA jih je kar nekaj. Nekaj, ki pa so zelo glasni in radikalizirajo politično sceno. Denimo v kongresu, ki ga z 233 poslanci proti 200 obvladujejo republikanci, je zgolj 30 resnično radikalnih republikancev, približno toliko jih je srednje radikalnih, tri četrtine pa je zmernih. Toda teh 30 republikancev je tistih, ki dominirajo politiko in ki so poskušali izsiliti Obamo, da v zameno za umik ali za preložitev za eno leto začetka uvedbe zdravstvene reforme (imenovane Obamacare) potrdijo proračun za naslednje leto. No, po treh letih stalnega nategovanja so republikanski skrajneži dosegli, da zakon o proračunu včeraj do polnoči ni bil sprejet, zaradi česar je zaradi pomanjkanja sredstev ameriška administracija morala zapreti vrata. Zgodil se je “shutdown“. Toda ne glede na shutdown je Obamina administracija danes uveljavila zdravstveno reformo, ki uvaja bolj dosegljivo zdravstveno zavarovanje tudi za revnejše. Nadaljujte z branjem→

Priprava in današnje sprejetje proračuna na (vladi) za naslednji dve leti je sprožila vrsto špekulacij o sposobnosti vlade oziroma zmožnosti države, da proračun za naslednje leto leto dejansko zapre – ko bo znana številka glede luknje v bančnih bilancah in potrebi glede državne dokapitalizacije. Janez Janša, prvak SDS, je šel celo tako daleč, da je je izjavil: “S proračunom, ki ga je danes sprejela vlada, smo se dokončno poslovili od ambicije, da bi svoje težave rešili sami,” in nadaljeval “Prej ko bomo tudi uradno priznali stanje, v katerem smo in prej ko bomo zaprosili za pomoč, bolje bo za davkoplačevalce.” Toda te izjave so za nekoga, ki je vodil vlado še v začetku letošnjega leta, skrajno neodgovorne. Nadaljujte z branjem→

Spodaj je spisek knjig, ki so okupirale moj kindle in mi krajšale čas letošnje leto. Knjige, ki se jih absolutno splača prebrati, če želite razumeti sebe in druge, zakaj smo takšni (neracionalni), kot smo in zakaj so posledice naših odločitev včasih samo simpatično neracionalne, včasih pa privedejo do hudih katastrof. Pa tudi knjige, ki se jih absolutno splača prebrati, če želite razumeti aktualno gospodarsko situacijo, zakaj smo v njej, kakšne so rešitve in zakaj nekateri nočejo takšnih rešitev.

Uživajte! Nadaljujte z branjem→

V še sveži raziskavi Biggerstaff, Cicero in Puckett (2013) ugotavljajo, da je izvor neetičnega delovanja podjetij v  največji meri posledica nagnjenj in delovanja top menedžerjev. Nič presenetljivega sicer, saj imajo menedžerji daleč največ možnosti in sredstev, da se neetičnih dejanj sploh lotijo. Ker je osebnostne značilnosti menedžerjev težko izmeriti, so se Biggerstaff et al (2013) raziskovanja tega problema lotili prek izplačevanja opcij. Natančneje, pogledali so v kolikšni meri menedžerji v želji po maksimizaciji izplena iz opcij za nazaj datirajo pogodbe glede izplačila opcij (na zgodnejši datum, ko je bil tečaj delnic nižji). Tovrstno obnašanje menedžerjev jim služi kot indikator neetičnega delovanja menedžerjev, iz česar nato ugotavljajo ali je tovrstno delovanje menedžerjev povezano z neetičnim delovanjem podjetja, denimo pri širjenju podjetja prek akvizicij. Rezultati so pritrdilni. Nadaljujte z branjem→

Če želite razumeti nemško ekonomsko filozofijo po drugi svetovni vojni ter nemško aktualno stališče in politiko glede reševanja sedanje evrske krize, ni dovolj zgolj poznati njihov prastrah pred hiperinflacijo, ki je Nemčijo pestila v letih 1923-24 (deset let pred gospodarsko krizo in Hitlerjem), pač pa filozofijo ordoliberalizma, ki se je razvila iz Freiburške šole (Walter Eucken, Franz Böhm itd.). Ordoliberalizem je nemški odgovor na klasični liberalizem, ki pa za razliko od slednjega ne zahteva minimalne države, pač pa zahteva državo, ki vzpostavi institucionalno okolje za normalno delovanje konkurence v gospodarstvu. Iz njega se je silom prilike po drugi svetovni vojni razvilo nemško socialno-tržno gospodarstvo. Nadaljujte z branjem→

Tale prigoda, ki jo opisuje Paul Krugman, je dokaj blizu običajni politični blaznosti, ki vlada na južni strani Alp. Nadaljujte z branjem→

Slovenski časopisi so sicer polni neumnosti. Toda kaj tako neumnega o sicer resni ekonomski temi – o evropski monetarni uniji – že dolgo časa nisem prebral v načeloma sicer ekonomsko dobro podkovanem časopisu. Danes so Finance objavile članek doktorja psihologije Blaža Vodopivca Transferna unija? Ne, hvala!, ki pa je tako “udaril mimo“, da so ga že v prvih komentarjih razkrinkali celo forumaši Financ. Vodopivec se je ponovno spravil na področje, o katerem nič ne ve in nekako spregledal več kot 50 let izjemno intenzivnega ekonomskega raziskovanja na temo monetarnih unij. Pri tem pa seveda med drugim tudi Roberta Mundella, enega izmed začetnikov tega področja, očeta “optimalnega denarnega področja” in za nekatere tudi “očeta evra”, ki je leta 1999 dobil Nobelovo nagrado predvsem za delo na področju optimalnega denarnega področja. Nadaljujte z branjem→

Špekulacije glede (finančne) sposobnosti slovenske vlade, da sama reši problem sanacije bank, se poglabljajo. Glavna skrb postaja sposobnost države ali bo zmogla dovolj lastnih sredstev za dokapitalizacijo bank s svežim denarjem. Skrb poganjajo špekulacije o potrebnem obsegu dokapitalizacije, ki bodo znane šele po končanih skrbnih pregledih. Zato nekateri špekulirajo, da bi bilo za Slovenijo bolje, če bi zaprosila za pomoč za sanacijo bank prek evropskega mehanizma za stabilnost (ESM). Vsekakor bi bilo to za državo ceneje in bolj ugodno, vendar pa se efektivno trojki s tem ne bi izognili. ESM pomeni enako pogojevanje glede potrebne fiskalne konsolidacije in strukturnih reform kot trojka, le da nosi drugo ime. Pogoji ostajajo identični. Nadaljujte z branjem→

No, ameriški politiki imajo še eno neizmerno ljubezen, to je do nagajanja vladi. Ali natančneje, do nepodaljševanja zakona o financiranju proračuna, kar efektivno povzroči “government shutdown” – “zaprtje vlade” oziroma da vladna administracija za nekaj dni ali nekaj tednov gre na prisilni (neplačani) dopust. Prav to je zadnje dni grozilo, da bodo republikanci povzročili Obamini administraciji (no, na koncu so danes vseeno glasovali za podaljšanje financiranja proračuna, toda z računico, da bodo na ta način preprečili sprejem zdravstvene reforme, imenovane Obamacare). V novejši zgodovini, od leta 1976 do danes, je bilo 17 takšnih “zaprtij vlade”, večinoma povzročenih s političnim nagajanjem. Spodaj je spisek, tukaj pa bolj izčrpen opis vseh dosedanjih “zaprtij”.

Nadaljujte z branjem→