Ken Rogoff tokrat res ni imel sreče, njegova kolumna v Financial Timesu je naletela na burne odzive med ekonomisti. Zadnji v seriji je britanski Economist, ki se sprašuje, kakšnemu dizastru se je Britanija izognila, ker se je spustila v varčevalno avanturo v skladu z ex ante in ex post argumenti Rogoffa: Nadaljujte z branjem→

Upam, da je Gregor Virant imel dobro podlago za njegove današnje javne izjave “Če bodo stresni testi pokazali, da je v bankah nastala bistveno večja finančna luknja, kot so doslej ocenjevali, bo smiselno in najprimerneje, da vlada zaprosi za pomoč iz evropskega reševalnega mehanizma ESM, je pred današnjim kolegijem koalicijskih partneric pri premierki Alenki Bratušek ocenil prvak DL Gregor Virant.” (Finance). Pri tem kot dobro podlago razumem že dogovorjen in natančno specificiran dogovor o pomoči na najvišji ravni med slovensko vlado, Evropsko komisijo, ECB in IMF. Če te podlage nima in je govoril kar tako, utegne Sloveniji povzročiti veliko javnofinančno škodo. Nadaljujte z branjem→

Če se je Ken Rogoff z zadnjo kolumno v Financial Timesu hotel intelektualno rehabilitirati po fiasku z razkrinkanjem napak v njegovi raziskavi o vplivu zadolženosti na gospodarsko rast, se je z njo še bolj ustrelil v koleno. Prejšnji teden sem navedel nekaj odzivov na njegovo kolumno. Spodaj sta še dva odziva. Brad DeLong je zelo ciničen in pravi, da je britanska vlada v modri previdnosti – če bi slučajno utegnilo priti do povečane inflacije in posledičnega zmanjšanega interesa finančnih trgov po njenih državnih obveznicah – gospodarstvo udarila s kladivom (varčevanja) po glavi in povečanjem brezposelnosti. Čeprav ni bilo nobenega znaka o povečani inflaciji. Za vsak primer pač. Matthew Klein pa pravi, da so argumenti Rogoffa deplasirani, saj, prvič, ima Britanija za razliko od Španije in Grčije svojo monetarno politiko, in drugič, po drugi svetovni vojni je Britanija uporabila inflacijo kot učinkovit instrument za olajšanje poplačila vojnih dolgov. Nadaljujte z branjem→

Nekateri ga imenujejo oče evra. Leta 1999, natanko v letu, ko je začela delovati Evropska monetarna unija (EMU), je Robertu Mundellu švedska akademija znanosti podelila Nobelovo nagrado za ekonomijo, in sicer za pionirsko delo na področju teorije optimalnega denarnega področja. Njegov znanstveni članek iz leta 1961 in kasnejša dela naj bi postavili temelje za denarno unijo in skupno evropsko valuto. Toda resnici na ljubo je bil Mundell v svojem pionirskem delu izjemno ekspliciten glede potencialne uspešnosti denarnega območja. Postavil se je na stališče, ki ga je drug nobelovec James E. Meade postavil že pred njim (leta 1957): skupna valuta med regijami ali državami je lahko uspešna samo, če med njimi obstaja zelo visoka mobilnost dela.* Nadaljujte z branjem→

Tiskani časopisi že dolgo izgubljajo naklado, s preselitvijo vsebin na internet ter s porastom spletnih brskalnikov pa so strmo padli tudi oglasni prihodki. Preselili so se na splet, vendar ne v celoti. Del jih še vedno išče pravi medij za najbolj učinkovit nagovor ciljnih strank. Na nedavnem festivalu novinarstva v Milanu je ugledni profesor Hal Varian, avtor najbolj široko uporabljanih učbenikov mikroekonomije, sedaj pa glavni ekonomist Googla, v osem točk strnil analizo stanja časopisnega posla in izzivov za preživetje časopisov.

Prihodnost časopisov je po njegovem v tablicah (od iPada do Kindla), glavni izziv pa, kako uporabnike tablic – ki čez dan le osmino časa, ki so ga prej porabili za branje časopisa, zdaj porabijo za hitri prelet novic – obdržati tudi v prostem času in jih navaditi, na follow-up novic ter poglobljene analize. Več časa, preživetega na tablici, pomeni več reklam, to pa preživetje novičarskega posla. Nadaljujte z branjem→

Kings of Leon so 26. septembra izdali novi studijski album “Mechanical bull”. Tukaj je njihov jutranji nastop na Times Squareu s “Supersoaker”.

Nadaljujte z branjem→

Uvedba osnovnega zdravstvenega varstva v ZDA ne bo splošna, ampak bo veljala le v 23 zveznih državah, ki so se odločile, da bodo razširile spekter storitev sedanje Medicaid. To pa bolj ali manj sovpada s političnim zemljevidom ZDA (glej Kdo nasprotuje uveljavitvi Obamacare?).

Zadnji New York Times pa je tudi pokazal zanimive grafike, ki kažejo, katere družbene skupine (manjšine) in kateri nizko plačani poklici bodo z uvedbo Obamacare potencialno lahko pridobili in katere družbene skupine bodo še vedno ostale večinoma nezavarovane, ker se zvezne države, kjer živijo, niso odločile za širitev storitev sedanje Medicaid. Gre predvsem za zaposlene v gradbeništvu, gostinstvu in trgovini ter seveda večinoma za črnski del populacije.

Verjamem, da v Evropi malo ljudi spremlja kolobocije v zvezi s sprejemanjem ameriške zdravstvene reforme (Affordable Care Act oziroma popularno Obamacare). Prvič, ker se to dogaja tam v Ameriki, in drugič, ker se večini Evropejcev zdi ameriška reforma nekaj popolnoma obskurno prepoznega glede na civilizacijske standarde razvitega sveta. V Evropi imamo obvezno osnovno zdravstveno zavarovanje že vsaj od druge svetovne vojne in praktično vsi imajo dostop do osnovnih zdravstvenih storitev. Dostop do osnovnih zdravstvenih storitev za vse je civilizacijski dosežek in odraz zrelosti družbe, ki se zaveda, da samo ustrezna socialna infrastruktura zagotavlja enake štartne pogoje za vse (o tem sem pisal v Koliko je dovolj?). Hkrati je takšno splošno zdravstveno varstvo dvakrat bolj učinkovito od popolnoma samoplačniškega ameriškega – razvite evropske države za zdravstvo namenijo dvakrat manjši delež BDP kot ZDA (glej Slika dneva: ZDA med najmanj učinkovitimi glede zdravstva, Slovenija na sredini). Nadaljujte z branjem→

Zadnjič sem pisal o tem, kako dejansko le majhna frakcija republikancev determinira uradno politiko republikancev. Gre za 30 do 40 predstavnikov v kongresu, privržencev radikalne “tea party“, ki pa se je ostalih 80% republikancev v kongresu, vključno z Boehnerjem, boji zaradi njihove moči pri zbiranju sredstev in s tem določanju, kdo bo sedel v kongresu v naslednjem mandatu. Tako so močni, da je preostalih 80% republikancev v kongresu v torek bilo prisiljeno glasovati za “shutdown” ameriške vlade. Kot je zadnjič povedal predsednika Obama: “One faction of one party, in one house of Congress, in one branch of government doesn’t get to shut down the entire government just to refight the results of an election.” Nadaljujte z branjem→

Fiskalna unija je ob bančni uniji tisto, kar manjka evro območju, da bi bilo (skoraj) optimalno denarno področje. Fiskalna unija je nujnost, sicer evro ne more preživeti na dolgi rok. Fiskalni uniji se mnogi v EU močno upirajo, prredvsem ker intuitivno mislijo, da bi s tem “bogati severnjaki” subvencionirali “revne in lene južnjake“. Toda ta “gut feeling” navadnih državljanov nima veliko skupnega z dejstvi. Kot kaže še sveža študija IMF (Toward a Fiscal Union for the Euro Area), bi od fiskalne unije imela največ koristi Nemčija. V zadnjih 28 letih bi bila Nemčija kar 14 let upravičena do fiskalnih transferjev iz skupnega proračuna oziroma stabilizacijskega sklada. Poglejte sliko… Nadaljujte z branjem→