Dolgih pet let je trajalo preden smo končno začeli s sanacijo bank. Zaradi tega smo po nepotrebnem izgubili okrog 10% BDP, povečali javni dolg za 35% BDP, sanacija bank pa bo prinesla povečanje javnega dolga še za okrog 20% BDP. Vse skupaj po nepotrebnem. Pet let življenja in za pet let gospodarske rasti in delovnih mest smo vrgli proč. Zaradi katastrofalno napačne makroekonomske politike Pahorjeve vlade. Toda z dnevom D, z začetkom sanacije bank, se začenja novo življenje, ali bolje rečeno – novo upanje na boljše življenje. Zdaj je čas, da gospodarstvo ponovno postavimo na noge. Potrebujemo dobro strategijo za Dan potem. * Nadaljujte z branjem→

Neenakost razdelitve dohodkov v letu 2010. Slovenija ni samo absolutni prvak po enakosti razdelitve dohodkov med pol- in razvitimi državami OECD, pač pa tudi v svetovnem merilu. Neenakost med vsemi državi, ki jih spremlja Svetovna banka, je nižja samo še v Belorusiji.

Nadaljujte z branjem→

Nadaljujte z branjem→

Evropski politiki, pa tudi ekonomisti, bi se morali pri svojem razmišljanju in ukrepanju malce bolj poglobiti v zgodovino. Zgodovina je namreč zakladnica izkušenj, predvsem zelo mučnih izkušenj, iz katerih se, predvsem kadar se sistematično pojavljajo, lahko naučimo, česa danes zares ne velja več poskušati. Evropska monetarna unija je tak novodobni eksperiment, ki je glede na značilnosti, dokaj podoben obdobju zlate valute pred letom 1914 ter obdobju med obema vojnama. “Zlati avtomatizem” je sicer krasen učbeniški primer, kako se notranje ravnotežje (cene in zaposlenost) avtomatsko prilagajajo zunanjemu (plačilni bilanci). Problem je le v tem, da ta učbeniški pripomoček preskoči temnejše plati avtomatskega prilagajanja, to pa so predvsem dolga obdobja deflacije, gospodarske depresije, zniževanja plač in/ali velike brezposelnosti.

Za hiter zgodovinski pregled temnejših plati zlatega avtomatizma, za katerega je Barry Eichengreen povedal, da ga zaradi socialne krutosti ne moreš uveljavljati v demokracijah, priporočam knjigo Marka Blytha – Austerity: The History of a Dangerous Idea (2013) ter seveda izvrstni pregled Barrya Eichengreena – Golden Fetters: The Gold Standard and the Great Depression, 1919-1939. Nadaljujte z branjem→

Nekateri se razburjajo, ker se v najnovejši koalicijski pogodbi beseda solidarnost pojavi vsaj 20-krat. Tja, kaj ste pa pričakovali? Gre pač za path-dependance. Če imamo za seboj vsaj 45 let socializma in nato dobrih 20 let nečesa vmes med trgom in socializmom, pač ne morete pričakovati od vlade, ki si po sanaciji bank (ki bo vsakega izmed nas po žepu udarila z dodatnim davkom najmanj v višini 2,500 evrov po glavi) želi popraviti imidž, da bo govorila o več konkurence in več trga.

Takšne izjave si lahko privošči samo nemški predsednik Joachim Gauck, ki je nedavno posvaril o preveč regulacije s strani države in o nujnosti več konkurence. Še več, v govoru je izrecno branil neoliberalizem (v smislu ordoliberalizma nemške freiburške šole, ki je sicer antipod neregulirane verzije klasičnega laissez-faire). Nadaljujte z branjem→

Velika skupina uglednih progresivnih ameriških ekonomistov (med njimi so tudi Acemoglu, Arrow, Rodrik, Solow itd.) je naslovila peticijo na ameriški Kongres za postopni dvig minimalne plače (v treh letih za približno četrtino). Peticija je posledica povečane neenakosti v ZDA, kjer visoka rast v zadnjih treh desetletjih ni našla poti navzdol (ni bilo trickle-down učinka) do tistih z najnižjimi plačami. Peticija: Nadaljujte z branjem→

Finance poročajo, da je “nemški BDP lani rasel še bolj po polžje kot je bilo pričakovano. Brez večanja javne porabe bi bila Nemčija na robu recesije“… “Nemški BDP je lani zrasel za vsega 0,4 odstotka, kar je bila druga najšibkejša rast v zadnjih desetih letih.“

“Očitno je, da sta nemško gospodarstvo zavirali vztrajanje recesije v nekaterih evropskih državah in počasna rast svetovnega gospodarstva. Močno domače povpraševanje je to lahko kompenziralo le deloma” (direktor Destatisa Roderich Egeler) Nadaljujte z branjem→

V zadnjih letih se je med ekonomisti v blogosferi vodila velika bitka (nekateri jo imenujejo tudi vojna) glede tega, ali prevladujoča ekonomska veda ustrezno ponazarja realnost, ali in kako dobro lahko služi za napovedovanje, ali dovoljuje ekonomsko politiko ter kakšne spremembe v teoriji so potrebne, da bi bila bolj realistična. Odzivi so bili zelo različni – od čikaške neoklasične šole, ki se ne strinja, da je s samo teorijo kaj narobe, neokeynesianske šole, ki meni, da z razlikovanjem med kratkim in dolgim rokom v sicer neoklasičnem teoretskem okvirju splošnega ravnotežja ustrezno odgovarja na problem kriz in brezposelnosti, do post-keynesianske šole, ki zavrača same neoklasične predpostavke racionalnih posameznikov in učinkovitih trgov. 

Roger Farmer iz UCLA je naredil pomemben korak naprej v iskanju nove ekonomske paradigme. Nadaljujte z branjem→