Mhm, tole je v bistvu zelo nespodobna provokacija s strani prijatelja Darka. Kao da si ne upam tega objaviti. Na remix tega Huberta von Goiserna boste naleteli nekajkrat vsako popoldne v vsakem spodobnem Apres ski baru na vsakem spodobnem avstrijskem smučišču. Zelo na glas. Pijanska polka v pancerjih. Ampak v bistvu je tole ultra rokerski komad. Hubert je najboljši predstavnik Alpenrocka.

Nadaljujte z branjem→

Pred dvema letoma in pol smo si (tudi jaz) oddahnili, ker Syriza takrat ni uspela zmagati na grških volitvah. Kar je bila, gledano iz današnjega vidika, napaka. Če bi Syriza takrat zmagala, Grčija ne bi šla skozi takšno nepotrebno kalvarijo, kajti upnice, ki jih zastopa zloglasna trojka, bi morale pristati na večji odpis dolgov, nižje obrestne mere in na daljše obdobje odplačevanja dolga. Če ne bi, bi se takrat evrskemu območju bistveno slabše pisalo.

Po dveh letih in pol smo dobili svojo lekcijo in se upajmo iz nje naučili treh stvari. Prvič, da sta za obseg (slabih) kreditov kriva oba, tako dolžnik kot kreditodajalec in da morata oba pristati na kompromis. Drugič, da nihče nima pravice nobene države v demokratični skupnosti, kot naj bi bila EU, spraviti v tako hude razmere, kot je trojka naredila z Grčijo. In tretjič, če bi takrat zaustavili norijo s politiko varčevanja, ki jo je po diktatu Nemčije vsilila trojka, bi danes vsi mi bolje živeli. Recesija bi bila krajša in najbrž ne bi zašli v deflacijo.

Danes zaradi te izkušnje progresivni ekonomisti navijajo za zmago Syrize. Spodaj je mnenje Simona Wrena-Lewisa.

Moj komentar sledi jutri v Financah. Nadaljujte z branjem→

Včeraj, na poti domov z večerje z ženo in sinom ob rojstnem dnevu (hvala vsem za čestitke!), sem si dal malce duška in ju “mučil” z nekaj nemško-avstrijskimi pesmimi iz moje zgodnejše mladosti. In Weckerjeva “Wenn der Sommer nicht mehr weit ist” ima name podobno magično moč kot “I was born to love magic” Nicka Drakea. Dva odličneža iz vrste izumrlih trubadurjev.

Najbrž z veliko večino bralcev tega bloga glede tega ne govorimo istega jezika, ampak jebiga.

Nadaljujte z branjem→

Nobelovec Joseph Stiglitz pravilno ugotavlja, da problem sedanje krize v evrskem območju ni Grčija, pač pa dizajn evro območja. Pravilno tudi ugotavlja, da tovrstnega invalidnega dizajna ni mogoče uveljavljati v demokraciji. Če v Evropi ne bo prevladal razum, bosta evro in EU razpadla.

Eden izmed znakov razuma, je danes objavljeno mnenje generalnega pravobranilca evropskega sodišča (ECJ), Pedra Cruza Villalona, da je program odkupovanja obveznic, ki ga načrtuje ECB, legitimen in v skladu z monetarno politiko. Da gre za ukrep, ki je legitimen in v skladu z monetarno politiko ECB, je itak jasno vsem, ki nekaj malega vedo o monetarni politiki. Kajti odkupovanje državnih obveznic na sekundarnem trgu spada med tradicionalne instrumente vsake centralne banke (CB), s katerimi CB poskuša vplivati na obrestne mere. Pri tem ne gre za financiranje države, pač pa za običajne instrumente CB. Potencialni problem z legalnostjo je zgolj odkupovanje državnih obveznic v primarni emisiji (kot to denimo počnejo Fed, BoE ali BoJ). Zanimivo je le, da je nemško ustavno sodišče spregledalo ta vidik (in v izogib lastni odgovornosti) pristojnost o tem preneslo na evropsko sodišče. Nadaljujte z branjem→

Kot navaja študija “The Wealth-X and National Financial Partners Wealth Transfers Report” bo v naslednjih treh desetletjih prišlo do največjega transferja premoženja v zgodovini – iz ene na drugo generacijo bo prenešenih premoženje v vrednosti 16,000 milijard $. Od tega 40% (6,000 milijard $) v ZDA.

Seveda od tega prenosa bogastva ne bodo imeli veliki pripadniki spodnje polovice prebivalstva. Medtem ko so velikanske razlike v premoženju značilne za nerazvite države, pa so se te razlike v ZDA v zadnjih 30 letih povečale na zgodovinsko visoko raven. Od leta 1984 se je premoženje 400 najbogatejših na Forbesovi lestvici povečalo za 1,800% (iz 129 na 2,900 milijard $). Razlika v premoženju med gospodinjstvom v srednje visokem razredu in gospodinjstvom v srednjem razredu se je povečalo na 7-kratnik. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Gospodarske napovedi so pogosto grobo napačne, zavajajo vlade, podjetja in celo posameznike v napačne ukrepe ter v dobrem ali slabem pomagajo ustvarjati gospodarsko klimo. Praviloma ne predvidijo nenadnih sprememb na trgu in ne morejo v celoti zajeti vpliva politike. Nedavna kriza je tako razgalila omejitve srednje- in dolgoročne makroekonomske prognostike. Ne le glede trenutka izbruha, temveč tudi njenega trajanja in globine so bile napovedi popolnoma zgrešene. Kjer javnost pričakuje eksaktnost astronomije, jim ekonomska stroka lahko ponudi le astrologijo. *
Nadaljujte z branjem→

Uvertura v današnji popoldan za korporativno integriteto na Ekonomski fakulteti, kjer bomo gostili znanega whistleblowerja Jamesa Wasserstroma.

Običajno začetek industrializacije povezujemo z iznajdbo parnega stroja (James Watt, 1765). Toda vprašanje je, zakaj je do te iznajdbe in njene uveljavitve v industriji prišlo. Daron Acemoglu & James Robinson imata teorijo, da je do tega prišlo v Angliji zaradi superiornega razvoja institucij, predvsem zaradi zaščite privatne lastnine, David Landes pa trdi, da zaradi superiorne angleške kulture. Toda vprašanje je še vedno, zakaj do tega ni prišlo prej?

Bob Allen trdi, da je do tehnološke revolucije v Angliji prišlo zaradi dražje delovne sile v Angliji kot drugod po Evropi, kar je spodbudilo nadomeščanje dela s kapitalom. Mattia Fochesato pa je nedavno postavil hipotezo, da je do velikega razkoraka med plačami v Angliji in preostalo Evropo prišlo zaradi različnega odziva na “črno smrt” (kugo), ki je kosila po Evropi v 14. stoletju (in pokončala med 30 in 60% prebivalstva). Fevdalne institucije v južni Evropi naj bi bile močnejše in naj bi na zmanjšanje števila prebivalstva odgovorile z znižanjem plač, v Angliji pa ne. Razlike v plačah naj bi se ohranile tudi po okrevanju števila prebivalcev in te razlike naj bi v Angliji vplivale kot spodbuda za iskanje tehnologij, ki bi nadomestile dražje delo s kapitalom. Nadaljujte z branjem→