Pred dvema letoma in pol je predsedniku ECB Mariu Draghiju zadostovalo uporabiti tri besede, »whatever it takes«, ki niso bile zapisane v uradnem govoru, da je pomiril špekulativne napade finančnih trgov na ranljive evrske države v likvidnostnih težavah. Takrat je zmagal brez enega samega izstreljenega naboja (evra).

Za boj z deflacijo bo potrebno veliko več. Glede na izkušnje drugih držav, predvsem ZDA in V. Britanije, je morebitno uspešnost novega kroga nestandardne monetarne politike kvantitativnega sproščanja (QE), in sicer prehod od odkupovanja komercialnih na državne obveznice, treba presojati iz vidika izpolnjevanja treh ključnih pogojev. Prvič, je ECB z objavljenimi ukrepi uspelo presenetiti trge? Drugič, je ECB na bojišče proti deflaciji dala dovolj velike količine municije? In tretjič, so Draghijeve izjave poslale trgom kredibilni signal, da evrsko območje kot celota z novimi ukrepi misli resnično iti do zmage proti deflaciji ne glede na potrebna sredstva? Nadaljujte z branjem→

Odličen komentar Simona Wrena-Lewisa, ki argumentira dvoje. Prvič, zakaj bi bil helikopterski denar veliko boljša rešitev od standardne QE politike, vendar še vedno slabši od povsem običajne fiskalne politike. In drugič, da je institucionalna ločitev med denarno in fiskalno politiko (z neodvisnostjo centralne banke), ki je bila dobra rešitev za situacijo (pre)visoke inflacije, po letu 2010 glavni problem, ki onemogoča normalno delovanje fiskalne politike in hitrejše okrevanje. Kriva je za škandalozno paralizo v evro območju.

Zato si je treba izmišljevati “nestandardne ukrepe” monetarne politike kot je QE, čeprav so boljše rešitve na dlani. Nadaljujte z branjem→

“Ending the Experiment”, World Economic Forum, Davos, January 22, 2015

Za vsemi političnimi ukrepi in javnimi akcijami je običajno skrita agenda nekih interesov ali ideologije. Tudi pri naši akcijah nasprotnikov in podpornikov privatizacije. To ni prepovedano, le zavedati se je tega treba.

Prejšnji teden je Jeffrey Sachs pisal o interesih, ki so v ozadju nasprotovanja spremembam na področju poskusa zajezitve klimatskih sprememb in ki so lansirali celo zgodbo o “veliki klimatski prevari” kot o seriji prevar znanstvenikov. Jasno, v ozadju je interes “karbonske industrije” (nafte, premogovniki), ki imajo tisoče milijard razlogov, da najdejo “znanstvene argumente” proti omejevanju izpustov ali davkom na “karbon”. Zanimivo pa je, da jim pri tem (nekritično) pomagajo libertarci, ki se borijo proti državi kot vrhuncu zla.
Nadaljujte z branjem→

Vir: WSJ

Aleš Praprotnik

Nedavno je ameriški Senatni komite za proračun dobil novega člana. Ta je postal progresivni senator Bernie Sanders (Vermont), ki je znan zagovornik povečanja trošenja za socialne programe in zmanjšanja porabe za vojsko. Je prav tako proti zmanjševanju pokojnin in proti deregulaciji Wall Streeta. Prizadeval si bo za proračun, ki odseva potrebe delovnega srednjega razreda in ne privilegiranega 1%. Nadaljujte z branjem→

Bill Emmott predstavlja zelo smiseln novi “Marshallov plan”, kot bi ga Merklova morala pripraviti za Evropo. EU bo ostala skupaj samo, če bo rasla. Rasla pa bo samo, če bomo prezadolženim državam odpisali del dolga in njim in sebi pomagali z veliko dozo investicij. Tudi Nemčiji so leta 1953 odpisali 50% njenih dolgov, jo oprostili plačila vojne škode ter ji dali veliko kapitalsko injekcijo.

Evropa zdaj potrebuje takšen “Merklov plan” s tremi komponentami: (1) prestrukturiranje in delni odpis dolga perifernih držav, (2) skupen program investicij na evropski ravni (infrastruktura, energetika), (3) program nadaljnje liberalizacije notranjega trga, predvsem na področju storitev.

O konturah tega predloga bi se dalo še debatirati, toda v osnovi gre v pravo smer. Tudi sklep je pravi: če ne bomo poskusili, nam prihodnji Evropejci ne bodo nikoli oprostili. Nadaljujte z branjem→

Kemal Monteno je v mojem življenju v zadnjih letih pustil globoko sled. Moram priznati, da sem bil v zvezi z njim precej grd. Kemal je namreč pel na najini poroki. Bil je posebno poročno darilo najinih prijateljev Dragota in Slagjane. Sandra, moja žena, je zaljubljena v njegove pesmi. Jaz pa (na žalost, in za to mi je res žal) malce manj. In jaz, bumbar, sem to poročno darilo a priori zavrnil. Vendar je, na moje veliko presenečenje, po končani ceremoniji tam pod komiškim stolpičem, iz sosednjega lokala pristopil Kemal s kitaro in zapel kultno “Nije htjela“. In poskrbel za solze v očeh. Nadaljujte z branjem→

Dobil sem dve prijazni povabili naj podpišem peticijo – eno od levičarjev, drugo od desničarjev. Vendar sem obe (prijazno) zavrnil. Prvič, ker peticij načeloma ne podpisujem (razen, kadar se jih sam spomnim, kar pa je redko). In drugič, ker seveda podpiram privatizacijo. Vendar po pameti. In mislim, da so vsi skupaj, tako levičarji (Proti) kot desničarji (Za), iz tega po nepotrebnem naredili dramo. Novo verzijo drame o partizanih in domobrancih. Kot da bo (spet) konec sveta.