Michael Pettis nas je v sredo opomnil na zanimivo zgodovinsko izkušnjo med Nemčijo in Francijo iz konca 19. stoletja in s katero je mogoče pojasniti tudi sedanjo evropsko krizo. Te zgodbe nisem poznal, vendar pa lepo potrjuje teorijo vloge kapitalskih tokov pri spodbujanju gospodarskih kriz. Bistvo zgodbe je v tem, da lahko veliki kapitalski prilivi v državo uničijo njen konkurenčni položaj in iz zelo zdrave in konkurenčne ekonomije naredijo ruševino.

Zgodovinska analogija gre takole. Po španski “Glorious Revolution” iz leta 1868, ki je pripeljala do razpada prve španske republike, se je v Evropi začela tekma za špansko nasledstvo. Francija je leta 1870 napovedala vojno Prusiji in jo klavrno izgubila, kar se je končalo z nemško okupacijo severne Francije in v nemških zahtevah po enormnih reparacijah. Z namenom, da Francija nikoli več ne bi gospodarsko okrevala, je Nemčija od Francije zahtevala, da v letih 1871-73 plača za 5 milijard zlatih frankov reparacij, kar je bilo enako 23% francoskega BDP iz leta 1870. Francija se je zadolžila na mednarodnih trgih in reparacije tudi plačala.

Zdaj pa pride ključni twist. Enormen kapitalski transfer iz Francije v Nemčijo pa ni do tal potolkel Francije, pač pa je uničil prejemnico, Nemčijo, in jo pahnil v dve desetletji dolgo globoko depresijo. Kako je to mogoče? Nadaljujte z branjem→

Michael Pettis, “brilliant economic thinker” (WSJ) in avtor izvrstne knjige “The Great Rebalancing: Trade, Conflict, and the Perilous Road Ahead for the World Economy” v odličnem zapisu na blogu, ki so ga danes povzeli vsi največji mediji, opisuje, zakaj Evropa potrebuje nov model prestrukturiranja dolga, ki bo vzdržen za dolžnike in zakaj gre Varoufakisov predlog v pravo smer:

I was delighted to see that Greece’s new Finance minister agrees. An article in Monday’s Financial Times starts with the claim that “Greece’s radical new government revealed proposals on Monday for ending the confrontation with its creditors by swapping outstanding debt for new growth-linked bonds, running a permanent budget surplus and targeting wealthy tax-evaders.” Today’s Financial Times has an article by Martin Wolf that mentions the benefits of “a growth linked bond”. In The Volatility Machine I spend chapters explaining how to create liability structures that minimize external shocks, align the interests of creditors and citizens, and improve the quality of payments for creditors, and I show why these make a restructuring much more successful for all parties concerned. This is just basic finance theory. Yanis Varoufakis should really take the lead in designing an entirely new form of sovereign debt restructuring, not just for Greece but for the many countries, in Europe and elsewhere, that will soon follow it into default.

Vir: Michael Pettis

Črt Kostevc

Novost na finančnih trgih so obveznice z negativno obrestno mero. To je negativno nominalno obrestno mero, za vse tiste, ki vas to spominja na Japonsko v 90ih letih prejšnjega stoletja ali pa jugoslovanske epizode hiperinflacije. Tisto so bile vseeno pozitivne nominalne obrestne mere na kredite. Tokrat je drugače. Tokrat so negativne že nominalne obrestne mere na obveznice nekaterih držav (Danska, Švica, Nemčija) in celo podjetij (Nestle, Shell). Ob izdaji obveznic torej velja obljuba, da vrnete manj kot ste si nekaj let prej sposodili. Seveda je hec v nadvse čudni makroekonomski situaciji in presežnem povpraševanju po kvalitetnih (varnih) obveznicah in dejstvu, da se za določene valute pričakuje močna apreciacija proti evru (krona, frank).

Če kdaj, je danes pravi čas za države, da refinancirajo svoje dolgove ali da najamejo nove za denimo javne investicije v infrastrukturo itd. Nadaljujte z branjem→

Iskreno rečeno, ne vem. Napoved zaustavitve likvidnostnega financiranja grških bank (oziroma da ECB ne bo več sprejemala grških obveznic ali instrumentov, za katere jamči Grčija), je mnoge presenetila. Gre za “grdo igro” (“hardball”), ki naj bi streznila Grčijo, da mora zaprositi za nadaljevanje pomoči. Do sedaj je ECB – na zelo grd način – s tem le grozila Irski, Portugalski in Španiji ter jih s tem prisila, da so zaprosile za pomoč. Gre za discipliniranje Tsiprasove vlade ali pa, kot špekulira Paul Krugman, tudi za signal Nemčiji, naj čim prej reši problem Grčije?

Dejstvo je, da zaradi tega grške banke ne bodo ob likvidnost, saj jo lahko dobijo od grške centralne banke. Gre pa za zelo grob signal. Vprašanje je le, ali grški ali nemški vladi. Do sedaj je v podobnih primerih ECB igrala usklajeno z nemškimi notami.

You can say many things about Mario Draghi; it’s quite possible that he will fail to save the euro, and quite possible that he is making big mistakes; but stupid and crude is not his style. Sure enough, this is a much subtler action that the first headlines suggested. This funding channel is one that Greek banks no longer use very much, and it’s not necessarily to keep them afloat; they can continue to borrow indirectly via the Greek central bank. So this is not a crisis-provoking event.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika kaže, kako nizko so se pripravljeni spustiti pri najbolj uglednem (in najbolj konzervativnem) nemškem časniku Frankfurter Allgemeiner Zeitung, da bi diskreditirali nekoga, ki govori in misli drugače. Grškega finančnega ministra Yanisa Varoufakisa so upodobili ob boku s princem teme (Mrlakenstein iz Harryja Potterja). Ob tem se sprašujejo: “kako to, da se to [primerjava] ni še nikomur posvetilo”?

Vir: Frankfurter Allgemeiner Zeitung

Aleš Praprotnik

Andrew Lainton, avtor zanimivega bloga Decisions Decisions Decisions, je pred kratkim objavil post na temo modeliranja v ekonomiji, v katerem ugotavlja, da obstaja način, kako se izogniti t.i. Lawsonovi kritiki. Tony Lawson, matematik in profesor ekonomije na Univerzi v Cambridgeu, katerega glavno zanimanje je filozofija socialne znanosti, je že leta zelo kritičen do mainstream ekonomske znanosti in tega kam se ekonomija v splošnem razvija. Njegova največja kritika leti na uporabo matematike v ekonomiji. Trdi, da je največja napaka sodobne ekonomije kot znanosti ta, da se v preveliki meri zanaša na formalistično matematično analizo in modeliranje. Nadaljujte z branjem→

Grški finančni minister Yanis Varoufakis je v ponedeljek za Financial Times razkril načrt za refinanciranje grškega dolga. Za razliko od predvolilnih zahtev Tsiprasa o odpisu dolga je javnost presenetil z načrtom, ki predvideva zamenjavo dolga v bolj znosno obliko. Dolg do evropskih držav (EFSF: 141.8 mlr. € in bilateralne kredite: 52.9 mlr. €; skupaj: 194.7 mlr. €) bi Varoufakis zamenjal z obveznicami, ki bi bile indeksirane na nominalno gospodarsko rast, dolg do ECB (ca. 27.5 mlr. €) pa bi zamenjal s t.i. trajnimi obveznicami. Predlagal je tudi, da bi Grčiji dali več fiskalnega prostora za spodbujanje gospodarske rasti, tako da bi ji dovolili manjši primarni proračunski presežek (1 do 1.5% BDP), kot pa je zahtevala trojka (4.5% BDP). To bi pomenilo, da bi Grčija z nekoliko počasnejšo dinamiko odplačevala dolg, pri čemer bi bila ta vezana na dinamiko gospodarske rasti.

Predlog je bil sprejet s precejšnjim navdušenjem med ekonomisti v blogosferi in na finančnih trgih, kar je atensko borzo spet pognalo v nebo. Manj navdušenja je bilo v Bruslju in Berlinu, medtem ko je v ECB naletel na zelo odklonilen odnos. Kako realističen je Varoufakisov predlog? Nadaljujte z branjem→

Hmm, kaj je največji problem današnjega časa in največja skrivnost sveta? Kaj je “sveti gral” ekonomije? Paul Krugman razkriva skrivnost za vas:

Zadeva je brutalno preprosta. Živimo v globalno povezanem stvarstvu, kjer je vaš dohodek odvisen od tega, koliko bo potrošil Nemec, Kitajec ali Brazilec. In kjer je dohodek Kitajca odvisen od tega, koliko boste potrošili vi. Krogotok tokov blaga, storitev in denarja je sklenjen. Njihovo trošenje je vaš dohodek in obratno. Če ga prekinete (zaustavite, zamrznete) z zmanjšanjem trošenja, ste dejansko sebi zmanjšali prihodek. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

William K. Black je nedavno v New Economic Perspectives objavil članek z naslovom Kaj bi bilo, če bi javnost razumela, kako deluje denar?, v katerem razglablja, zakaj ekonomisti v javnosti ponavljajo in vzdržujejo določene mite, kljub temu da vedo, da ne držijo. Npr. mit o izravnanem proračunu. Tako navaja citat Paula Samuelsona, v katerem je ta leta 1995 v intervjuju priznal, da je verjetje, da mora biti proračun vedno izravnan, enako vraževerju. Kljub temu Samuelson skoraj v isti sapi priznava, da je ta mit potreben kot branik pred nebrzdano državno porabo: Nadaljujte z branjem→