Lahko Varoufakisov načrt deluje?

Grški finančni minister Yanis Varoufakis je v ponedeljek za Financial Times razkril načrt za refinanciranje grškega dolga. Za razliko od predvolilnih zahtev Tsiprasa o odpisu dolga je javnost presenetil z načrtom, ki predvideva zamenjavo dolga v bolj znosno obliko. Dolg do evropskih držav (EFSF: 141.8 mlr. € in bilateralne kredite: 52.9 mlr. €; skupaj: 194.7 mlr. €) bi Varoufakis zamenjal z obveznicami, ki bi bile indeksirane na nominalno gospodarsko rast, dolg do ECB (ca. 27.5 mlr. €) pa bi zamenjal s t.i. trajnimi obveznicami. Predlagal je tudi, da bi Grčiji dali več fiskalnega prostora za spodbujanje gospodarske rasti, tako da bi ji dovolili manjši primarni proračunski presežek (1 do 1.5% BDP), kot pa je zahtevala trojka (4.5% BDP). To bi pomenilo, da bi Grčija z nekoliko počasnejšo dinamiko odplačevala dolg, pri čemer bi bila ta vezana na dinamiko gospodarske rasti.

Predlog je bil sprejet s precejšnjim navdušenjem med ekonomisti v blogosferi in na finančnih trgih, kar je atensko borzo spet pognalo v nebo. Manj navdušenja je bilo v Bruslju in Berlinu, medtem ko je v ECB naletel na zelo odklonilen odnos. Kako realističen je Varoufakisov predlog?

V osnovi je treba vedeti, da je grški javni dolg iz bail-out paketa sestavljen iz treh delov, da je različne ročnosti in da zanj Grčija plačuje različne obrestne mere.

Prvi del dolga se nanaša na evropski sklad EFSF in znaša 141.8 mlr. €,. Ta dolg ima ročnost daljšo od 30 let (zadnja tranša zapade leta 2054), obrestna mera pa je izjemno nizka – zgolj 1 bazično točko (0.01%) nad obrestno mero, po kateri se zadolžuje EFSF (okrog 0.2% letno). Dodatno k temu gre za bilateralne kredite ostalih evrskih držav v višini 52.9 mlr. €, ki zapadejo v odplačilo med 2020 in 2041. Obrestna mera je nizka, zgolj 50 bazičnih točk (0.5%) nad euriborjem, kar trenutno znaša 0.56% letno. Zsolt Darvas iz Bruegla je izračunal, da bi s kombinacijo treh ukrepov (izničenje spreada 50 bp na euribor pri bilaterealnih kreditih in podaljšanje ročnosti kreditov do EFSF in bilateralnih kreditov za 10 let) Grčiji prineslo prihranek v višini skoraj 32 mlr. € oziroma 17% BDP.

Drugi del dolga se nanaša na ECB (20 + 7.5 mlr. €), ki je de facto brezobrestno posojilo (saj se dobički od plačila obresti prek grške centralne banke vračajo v grški proračun). Grčija bi teoretično lahko najela posojilo ESM (po nizki obrestni meri) in ta dolg odkupila, s čimer bi lahko predvsem podaljšala ročnost dolga (30 ali več let). Vendar bi s tem morala pristati na pogoje ESM.

Tretji del je dolg do IMF (32 mlr. €), za katerega Grčija plačuje visoke obresti (okrog 5% letno). Ta dolg bi se, tako kot je naredila Irska, predčasno poplačati. Grčija bi ga lahko odkupila prek najema novega ESM kredita, kar pa seveda zahteva nov program in pogojevanost s strani ESM.

Situacija glede grškega dolga je kompleksna in bo zahtevala nov dogovor. Dejstvo je, da nihče ne želi, da se grška kriza nadaljuje, hkrati pa evrske države ne želijo pristati na očiten odpis dolga. Iz dveh razlogov. Prvič, ker si tega ne morejo (ne upajo) privoščiti pred domačimi volilci. In drugič, ker se bojijo, da bi to za seboj potegnilo tudi zahteve ostalih perifernih držav (plus potencialni moralni hazard). Potreben bo nek “face-saving” dogovor za obe strani, ki ne bo izgledal kot očiten odpis dolga in ki bo na drugi strani ohranil tudi Tsiprasov obraz pred grškimi volilci.

Iz tega vidika je Varoufakisov predlog o zamenjavi dolga z obveznicami, ki bi bile indeksirane na nominalno gospodarsko rast, genialen. Predlog je sicer že star (Zsolt Darvas, 2012). To bi pomenilo, da bi bilo odplačilo dolga vezano na dinamiko gospodarske rasti – ob višji rasti bi bila odplačila višja, ob nižji rasti pa nižja. Če bi se ob tej zamenjavi dogovorili tudi za ničelno obrestno mero in dolgo ročnost odplačila (50 let) ter za moratorij do leta 2020, bi postalo odplačilo dolga znosno. Rešitev bi bila politično sprejemljiva za vse, saj se politikom evrskih držav ne bi bilo treba opravičevati, da so Grčiji karkoli poklonili ali odpisali (čeprav to ob višji inflaciji v prihodnjih letih in desetletjih pomeni natanko to), Tsiprasu pa bi prineslo potreben mir doma, ki ga potrebuje za izvajanje strukturnih reform in boj proti klientelizmu in korupciji.

Hkrati in najbolj pomembno pa je, da bi s tem dali Grčiji čas, da se gospodarsko postavi na noge. Vprašanje pa je, ali se bo uspela sama toliko reformirati in samostojno spodbuditi razvoj izvozno usmerjenih dejavnosti. Grčija po mojem mnenju potrebuje privabitev tujih naložb v industrijo in storitveni sektor (logistika, turizem), s čimer bi lahko v bodoče generirala dovolj visoko gospodarsko rast in rast izvoznih prihodkov za znosno in vzdržno servisiranje odplačila dolgov. Ja, privatizacija bo nujna (vendar ne po fire-sale cenah), toda bolj kot to bodo potrebne nove, greenfield naložbe zasebnih podjetij.

3 responses

  1. Spet privatizacija,… kot, da bi bila to panacea. Težko bo to izbit ljudem iz glave.

    Grki so eni najbolj podjetnih in iznajdljivih ljudi, ko gre za njihov denar. Ključno vprašanje sploh ni kako privatizirati državno premoženje, temveč kako spraviti v državo denar, ki ga imajo Grki v tujini. Če bi bil izpeljan Varoufakisov predlog, ki bi dal Grčiji mogoče 10 let, da zažene ekonomijo bi se ob reformi davčnega sistema in uspešnih drugih reformah ta denar začel vračati. In ko bi se zganila ekonomija ter bi imeli za sabo kakih 5 uspešnih let bi začel prihajati tudi tuji kapital.

    Danes, ali pa v naslednjih nekaj letih, lahko v Grčijo privabiš samo “voulture capital”, ki bi za drobiž kupil, izčrpal še tisto kar bi ostalo in nato spokal.

    Pravzaprav je ista zgodba z Evropo. Samo resno naj se loti davčnih utaj, davčnih oaz in reform davčnega sistema pa bo že s tem rešila en velik del svojega problema. Je pa res, da to narediti ob predsedniku EK, ki prihaja iz Luksemburga,…

  2. Končno ste tudi malo omenili obresti na Grške obveznice. Tri četrtine teh kreditov ima skoraj nično obrestno mero ali 0,5%. Dejstvo je, da je pritist obresti na Grški proračun manjši kod pritistk obresti na Italjanski ali Portugalski proračun pa ti dve državi ne jamrata. To “utapljanje v obrestih” Grkov je iz trte izvito. Res, da potrebujejo denar za prihodnost, investicije itn, ampak to o odpisu dolga, ker naj bi obresti predstavljale prevelik pritisk za razvoj, je pa bullshit. Če smo intelektualno pošteni.

%d bloggers like this: