Zgodovinske lekcije: Francoske reparacije Nemčiji in kapitalska “zastrupitev” Nemčije

Michael Pettis nas je v sredo opomnil na zanimivo zgodovinsko izkušnjo med Nemčijo in Francijo iz konca 19. stoletja in s katero je mogoče pojasniti tudi sedanjo evropsko krizo. Te zgodbe nisem poznal, vendar pa lepo potrjuje teorijo vloge kapitalskih tokov pri spodbujanju gospodarskih kriz. Bistvo zgodbe je v tem, da lahko veliki kapitalski prilivi v državo uničijo njen konkurenčni položaj in iz zelo zdrave in konkurenčne ekonomije naredijo ruševino.

Zgodovinska analogija gre takole. Po španski “Glorious Revolution” iz leta 1868, ki je pripeljala do razpada prve španske republike, se je v Evropi začela tekma za špansko nasledstvo. Francija je leta 1870 napovedala vojno Prusiji in jo klavrno izgubila, kar se je končalo z nemško okupacijo severne Francije in v nemških zahtevah po enormnih reparacijah. Z namenom, da Francija nikoli več ne bi gospodarsko okrevala, je Nemčija od Francije zahtevala, da v letih 1871-73 plača za 5 milijard zlatih frankov reparacij, kar je bilo enako 23% francoskega BDP iz leta 1870. Francija se je zadolžila na mednarodnih trgih in reparacije tudi plačala.

Zdaj pa pride ključni twist. Enormen kapitalski transfer iz Francije v Nemčijo pa ni do tal potolkel Francije, pač pa je uničil prejemnico, Nemčijo, in jo pahnil v dve desetletji dolgo globoko depresijo. Kako je to mogoče?

Zadeva je v resnici dokaj preprosta. Veliki kapitalski prilivi (poceni oziroma zastonj denarja) v Nemčijo so povečali potrošnjo (uvoženega blaga) in njen trgovinski presežek spremenili v deficit, privedli do inflacije investicij, povzročili kapitalski balon in močno povečanje dolga za financiranje neproduktivnih naložb. Sledila je borzna panika in borzni zlom leta 1873, kar se je nato sprevrglo v mednarodno Dolgo depresijo, ki je ponekod trajala vse do 1896. Francoska prisilna kapitalska injekcija Nemčiji je iz urejenega in konkurenčnega gospodarstva naredilo ruševino.

No, podobna zgodba se je zgodila tudi 135 let kasneje na južni evropski periferiji. Fenomen evrske krize večina ekonomistov razume kot krizo trgovinskih neravnotežij, ki so se nato zaradi omejitev skupne valute sprevrgla v makroekonomska neravnotežja. Gre za to, da je v začetku prejšnjega desetletja Nemčija z reformami na trgu dela in zamrznitvijo plač povečala svojo konkurenčnost in trgovinski deficit spremenila v presežek. V normalnih razmerah držav s samostojnimi valutami bi nemška marka morala apreciirati, kar bi trgovinski presežek avtomatsko zmanjšalo. Zaradi skupne valute (in de facto fiksiranih notranjih tečajev) pa do te korekcije ni prišlo, zato je Nemčija še naprej povečevala trgovinski presežek (glej sliko 1).

Slika 1: Trgovinska neravnotežja v evro območju (saldo intra-EU trgovine, v mlr €)

Trade decicit EUVir: Eurostat; lastni preračuni.

Druga plat bilance pa je, da država s trgovinskim presežkom po računovodski definiciji izvaža kapital. Nemški trgovinski presežek se je posledično materializiral v izvozu nemškega kapitala v periferne evrske države, ker so nemške banke iskale visoke donose. Denar so si sposojale španske, italijanske, portugalske, grške, irske, pa tudi slovenske banke in financirale visoko domačo porabo in inflacijo investicij. Z drugimi besedami, Nemčija je s kapitalskim transferjem (ki je znašal med 20 in 25% BDP ali celo več) podobno “zastrupila” gospodarstva držav prejemnic, kot je Francija v letih 1871-73 zastrupila Nemčijo s plačilom vojne škode.

Ta mehanizem je orisan v spodnji sliki 2, ki jo uporabljam pri svojih predavanjih, da študentom prikažem mehanizem evrske krize.

Slika 2: Mehanizem evolucije evrske krize

Euro_crisis_mechanismVir: lastna slika

Trgovinski in kapitalski balon se je napihoval do leta 2007, nakar je septembra 2008 bankrot Lehman Brothers povzročil zamrznitev medbančnih trgov ter s tem presekal kapitalske tokove med državami. Baloni so počili. Vlade so morale dokapitalizirati ali sanirati banke, kar je povečalo javni dolg, posledično pa privedlo do proračunske likvidnostne krize in bankrota držav (Irska, Španija, Grčija, Portugalska, Ciper, medtem ko se je Slovenija bankrotu še izognila).

Torej “kapitalski zastrupitvi” iz Nemčije je sledila evrska kriza in dolga depresija, v kateri smo še danes. Če je pred 130 leti izhod iz krize državam preprečevala vezava domače valute na zlato (nezmožnost devalvacije, razen če bi država odstopila od zlatega standarda), pa danes evrskim državam izhod iz krize prek devalvacije valute preprečuje skupna valuta evro. Edina možna prilagoditev je prek notranje devalvacije, to je prek znižanja plač. Kar pa ima za nujno posledico zmanjšanje domače ravni povpraševanja, s tem pa deflacijo in gospodarsko recesijo (depresijo).

Zgodovina je vedno najboljša učiteljica, na žalost pa je ne upoštevamo. Tudi v primeru najnovejše grške epizode glede finančne krize.

%d bloggers like this: