Odličen komentar Michaela Biggsa v Project Syndicate o tem, zakaj je helikopterski denar (monetarno financiranje proračuna z namenom zmanjšanja davkov / povečanja socialnih transferjev oziroma povečanja javnih investicij) “zastonjsko kosilo”. Med običajnim kvantitativnim sproščanjem (QE) in helikopterskim denarjem (HD) je računovodska razlika v tem, da gre pri QE za začasno povečanje denarne mase, pri čemer proračun plačuje obresti na obveznice, ki jih je odkupila centralna banka, slednja pa te prihodke postopoma vrača v proračun v obliki senioraže (seigniorage). Pri HD pa gre za trajni dvig denarne mase, ki ne pomeni brezobrestnega posojila državi, pač pa trajno darilo. HD torej ne poveča javnega dolga, pač pa ga je računovodsko mogoče prikazati kot enkratni dohodek od senioraže, ki ga lahko država porabi za karkoli.

In seveda: HD ne zmanjšuje neodvisnosti centralne banke, saj lahko CB v času krize spreminja obrestno mero ali bodisi začasno bodisi trajno povečuje denarno maso. Neodvisnosti CB ne zmanjšujejo standardne operacije CB na odprtem trgu z odkupi/prodajami obveznic in še pred kratkim neortodoksne, zdaj pa že standardne operacije QE z odkupi obveznic na sekundarnem trgu. Podobno je s trajnim povečanjem denarne mase v primeru HD. Gre zgolj za presojo nujnosti posameznih ukrepov v luči razraščajoče se deflacije in sekularne stagnacije ter seveda ustreznega nacionalnega računovodskega prikazovanja. Nobene potrebe torej ni, da bi se države bale HD.

Nadaljujte z branjem→

Zakaj je torej v zgodbi glede Grčije Nemčija pozabila na svoje travmatične izkušnje z neživljenjskim mirovnim sporazumom po prvi svetovni vojni in na pozitivne izkušnje po drugi svetovni vojni, ko so bile zaveznice do nje bolj življenjske? Dobre teorije nimam, moja intuicija in špekulacije, ki krožijo v kuloarjih, pa pravijo, da želi Nemčija eksemplarno križati Grčijo, da bi tako pokazala vsem ostalim državam, ki imajo to nesrečo, da z Nemčijo delijo skupno valuto, kaj se jim bo zgodilo, če se ne bodo držale nemških pravil igre.

Nadaljujte z branjem→

Vir: Ed Hawkins

Dani Rodrik iz Harvarda je seveda prvo ime med razvojnimi ekonomisti in prvo ime glede globalizacije in njenih učinkov na razvoj. Splača se vam prebrati predvsem “Has Globalization Gone Too Far? “, “The Globalization Paradox: Democracy and the Future of the World Economy” in najnovejšo “Economics Rules: The Rights and Wrongs of the Dismal Science“. Rodrik je zagovornik mednarodne trgovine in globalizacije, vendar svari pred njenimi nekritičnimi navijači in pravi, da ni enega in edinega recepta za uspeh, pač pa mora vsaka država najti svoj lastni recept oziroma globalizacijo izkoristiti specifično v svoj prid. Na podlagi analiz trdi, da je neumno, če se država na vrat na nos, gola in bosa, odpre mednarodni trgovini, pač pa se mora postopoma odpirati in regulirati področja, kjer bi lahko prišlo do škodljivih učinkov. Pri tem kot uspešnoi zgodbi postopne liberalizacije omenja Kitajsko in Indijo, kot neuspešne pa šok-terapijske liberalizacije latinskoameriških držav.

Rodrik je skeptičen, čeprav uravnotežen, do obeh globalnih trgovinsko-investicijskih sporazumov (TPP in TTIP), ki so jih lansirale ZDA. Pravi, da bodo učinki minimalni, če sploh kakšni, medtem ko se je treba paziti potencialno negativnih učinkov (glede GMO in ISDS itd.). Dokaj podobno mojim stališčem (čeprav sem o tem v študiji o TTIP pisal precej pred objavo Rodrikovih stališč). Spodaj so odlomki iz njegovih komentarjev o obeh sporazumih.

Nadaljujte z branjem→

Start watching at 3:20

Nadaljujte z branjem→

Četrti poskus “reševanja” Grčije, kot sem pisal že zadnjič, ostaja nezmanjšano brutalen. Bolj kot Grčija ne zmore  dosegati ciljev, ki so ji jih postavili “prijatelji” v EU in IMF v prejšnjih treh paketih pomoči, bolj Grčijo posiljujejo z istim. Grčiji predpisujejo, da mora na letni ravni v neskončnost dosegati primarni presežek v proračunu (saldo proračuna pred izdatki za plačilo obresti) v višini 3.5% BDP. Zakaj? Da bi lahko tako nemoten0 servisirala plačilo obresti do upnic. Da bi to zmogla doseči vsaj teoretično, bi morala Grčija znižati pokojnine in povečati davke v skupni višini 2.5% BDP. S tem pa bi še bolj stisnila že tako depresivno agregatno povpraševanje (ki je eno četrtino izpod predkriznega leta) in recesija bi se še poglobila, s čimer bi se doseganje cilja primarnega presežka glede na BDP še bolj oddaljevalo. Bolj kot bi Grčija rezala javne storitve in pokojnine ter zviševala davke, bolj bi ubijala svoje gospodarstvo in svoje ljudi in tem bolj bi se oddaljevala od zahtevanih ciljev.

Norost. Wahnsinn. Gangbang. Nadaljujte z branjem→

Zabavna prigoda prejšnji teden, ko so z letala sneli italijanskega ekonomista Guida Menzia, ker je sopotnica njegovo zapisovanje diferencialnih enačb zamenjala za teroristična sporočila v arabščini, terjajo dodatne previdnostne ukrepe. Ekonomisti se ne razkrijejo samo tako, da na papirju zapisujejo grške hieroglife, pomešane z arabskimi številkami, pač pa tudi z načinom obnašanja in komuniciranja. The Economist je izdal varnostna navodila, kako zraven sebe na letalu prepoznati nevarnega terorista, preoblečenega v ekonomista:

1. He refuses to listen to the safety announcement because “in the long run, we’re all dead”

2. He keeps telling you that “there is no such thing” as a “complimentary refreshment service”

3. He avoids prolonged conversation with you because he has a “rational expectation” that you’re an idiot since you chose the middle seat

4. But he offers to trade his aisle seat for yours in a competitive auction with the woman sitting behind you

…

10. Spends all the flight scribbling Greek letters into a notebook. Turns out it’s not a series of equations; he’s part of the IMF negotiating team en route to Athens.

Nadaljujte z branjem→

Veseli nas lahko, da je tudi sedanja vlada po skoraj dveh letih odkrivanja tople vode končno prepoznala pomen razvoja železniške infrastrukture, in znotraj njega predvsem drugega tira Koper – Divača. Lahko nas veseli, da je tudi sedanja vlada spoznala, da gre pri slednjem za prioritetni razvojni projekt. Ne glede na to, kako pomemben je drugi tir za razvoj slovenske logistike, pa menim, da ga ne bi smeli zgraditi za vsako ceno, kot je to država dopustila pri projektu TEŠ6, pač pa poiskati najbolj racionalne rešitve. Tako glede tehnične plati kot tudi glede finančne vzdržnosti. *

Nadaljujte z branjem→