Rablji ne zmanjšujejo brutalnega izživljanja nad Grčijo

Četrti poskus “reševanja” Grčije, kot sem pisal že zadnjič, ostaja nezmanjšano brutalen. Bolj kot Grčija ne zmore  dosegati ciljev, ki so ji jih postavili “prijatelji” v EU in IMF v prejšnjih treh paketih pomoči, bolj Grčijo posiljujejo z istim. Grčiji predpisujejo, da mora na letni ravni v neskončnost dosegati primarni presežek v proračunu (saldo proračuna pred izdatki za plačilo obresti) v višini 3.5% BDP. Zakaj? Da bi lahko tako nemoten0 servisirala plačilo obresti do upnic. Da bi to zmogla doseči vsaj teoretično, bi morala Grčija znižati pokojnine in povečati davke v skupni višini 2.5% BDP. S tem pa bi še bolj stisnila že tako depresivno agregatno povpraševanje (ki je eno četrtino izpod predkriznega leta) in recesija bi se še poglobila, s čimer bi se doseganje cilja primarnega presežka glede na BDP še bolj oddaljevalo. Bolj kot bi Grčija rezala javne storitve in pokojnine ter zviševala davke, bolj bi ubijala svoje gospodarstvo in svoje ljudi in tem bolj bi se oddaljevala od zahtevanih ciljev.

Norost. Wahnsinn. Gangbang.

Novejša zgodovina v razvitem delu sveta ne pomni tolikšnega brutalnega izživljanja nad kakšno državo. Nazadnje smo takšno nasilje lahko videli po prvi svetovni vojni, ko so se zmagovalke izživljale nad Nemčijo in od nje zahtevale nemogočo dinamiko poplačevanja vojne škode. John M. Keynes je takrat (leta 1919) protestno odstopil iz britanske pogajalske komisije in napisal knjigo “The Economic Consequences of the Peace“. Odplačevanje vojne škode je v Nemčiji povzročilo hiperinflacijo ter vzpon nacionalizma. Države zmagovalke po drugi svetovni vojni te napake niso ponovile in so v 1960-ih Nemčiji odpisale dve tretjini dolga, plačilo preostanka pa naredile znosno prek vezave na izvozne prihodke.

IMF se s temi zahtevami EU ne strinja. Christine Lagarde, direktorica IMF, je konec prejšnjega tedna vsem finančnim ministrom evrskih držav poslala pismo, v katerem jim dopoveduje, da je tak cilj nemogoče doseči in vzdrževati, da je kontraproduktiven, da je bolj realističen cilj primarni presežek v višini 1.5% BDP in da bi EU države morale Grčiji odpisati del dolga. Spodaj so ključni odseki iz pisma.

First, together with the other institutions we have negotiated in good faith with our Greek partners on a package of fiscal measures yielding 2.5 per cent of GDP – close to being agreed – that will in our view be sufficient to reach a primary surplus of 1.5 per cent of GDP by 2018. Our assessment is based on realistic assumptions informed by Greece’s track record, the international environment, and the latest data released by Eurostat.

Second, this target falls short of what Greece promised its European partners in July last year – namely that it would achieve a primary surplus of 3.5 per cent of GDP in 2018. If the Eurogroup decided to hold Greece to this target, we could support an additional effort to temporarily reach this level, although it is higher than what we consider economically and socially sustainable in the long-run (see below).

However, let there be no doubt that meeting this higher target would not only be very difficult to reach, but possibly counterproductive. Greece’s fiscal adjustment has in the past fallen short of what was needed because of the lack of structural reforms underlying the adjustment effort. We do not believe that it will be possible to reach a 3.5 per cent of GDP primary surplus by relying on hiking already high taxes levied on a narrow base, cutting excessively discretionary spending, and counting on one-off measures as has been proposed in recent weeks.

Third, going forward, we do not expect Greece to be able to sustain a primary surplus of 3.5 per cent of GDP for decades to come. Only a few European countries have managed to do so, carried by a strong social consensus that is not in evidence in Athens. It would be unrealistic to expect future governments to resist pressure to relax fiscal policy over political cycles stretching far into the future. The recent experience – when first a center-right and then a center-left government quickly succumbed to easing pressures once a small primary surplus was achieved – should inform us against making such exceptional assumptions in the case of Greece. In our view, maintaining a primary surplus of 1.5 per cent of GDP over the foreseeable future may be achievable in the context of a successful program and strong European budget surveillance for many years to come thereafter.

I understand the urgency of the situation in the case of Greece and Europe as a whole, and our common objective is to quickly agree on a way forward. This requires compromises from all sides, and we have contributed our part by focusing conditionality on what we see as the absolute minimum, leaving important structural reforms to a later stage. However, for us to support Greece with a new IMF arrangement, it is essential that the financing and debt relief from Greece’s European partners are based on fiscal targets that are realistic because they are supported by credible measures to reach them. We insist on such assurances in all our programs, and we cannot deviate from this basic principle in the case of Greece. The IMF must apply the same standard to Greece as to other members of our institution.

Vir: Financial Times

No, Lagardova ni bila uspešna v prepričevanju. Finančni ministri EU so papagajsko sledili Nemčiji in niso popustili pritiska niti za milimeter. Spodaj je odstavek, ki so ga cel vikend in še danes “pilili” na relaciji Berlin – Bruselj in ki določa pogoje četrtega paketa “pomoči” Grčiji. Cilj primarnega presežka v višini 3.5% BDP ostaja nespremenjen. Dodatno pa je uveden še avtomatski ukrep, če Grčija ne bi bila sposobna tega cilja dosegati – v tem primeru bi se sprožili ukrepi, vključno na strani prihodkov, ki bi izboljšali saldo proračuna za 2% BDP.

Vir: Peter Spiegel, Finacial Times

Ne pozabite, da bi Grčija morala ta cilj 3.5% primarnega presežka dosegati najmanj naslednjih 30 let oziroma v neskončnost. Vsi vemo, da je to nemogoče in nesmiselno ter da še nobeni državi do sedaj česa podobnega ni uspelo. Vsi vemo, da gre za brutalno izživljanje Nemčije nad Grčijo. Pa vendar pri tem gnusnem dejanju vsi finančni ministri evrskih držav brez izjeme držijo štango Nemčiji. Tudi naš minister Mramor.

Gre za gangbang, za serijsko posiljevanje grškega naroda.

To se ne bo dobro končalo. Ne za Grčijo in ne za evro. Treba je zaustaviti to nasilje. Grčiji je treba pustiti, da bankrotira in izstopi iz evra ter se postopoma spravi na lastne noge.

2 responses

  1. Lepo se vidi kako razumen je bil Varoufakis, ko je odstopil od te blaznosti in še bolj se bo videlo. Čeprav Grčije že nekaj časa ni na prvih straneh in to vzbuja lažen občutek “miru” in stabilnosti, se razpadanje celotne EU v resnici poglablja in nadaljuje. Samo počakati je treba do naslednje kulminacije, ki bo bodisi v obliki novega nemogočega bail-outa, ali pa v obliki nove globalne recesije, monetarnih “zdravil” pa zgleda, da ne bo več. Ta gnila zgradba in evrokratske gnide v vrhnjih nadstropjih se bodo podirale na nas, ki smo pritličju in v nižjih nadstropjih.

  2. Grčija postaja vse bolj primer za zastraševanje. Za druge. Kot je nekoč menda rekel pomočnik ameriškega ministra za obrambo Wolfovitz: “Vsake toliko časa je potrebno vreči kakšno manjšo državo (“shitty state”) ob steno za svarilo vsem drugim”. To sedaj z Grčijo dela EU. Za svarilo drugim, in pa zato, da se zakriva nesolventnost ne samo ključnih zahodnih bank ampak njihovih ekonomij v pretežni večini (predvsem v najbolj razvitem delu).

    Gre pa še za eno stvar. Ne pozabite Schaublejeve ponudbe Grčiji za izstop. Nemčiji bi bil ta izstop v interesu ker bi pomenil precendens, ki bi omogočil preoblikovanje (zreduciranje) Eurocone na države, ki vodijo podobno makroekonomsko politiko oz zastopajo podobno ideologijo. Taka (zožena) eurocona bi mogoče lahko celo delovala- predvsem pa ne bi pomenila fiskalnega bremena za Nemčijo. In za to bi bila Nemčija pripravljena na marsikatero koncesijo vključno z odpisom dolgov. Zadevo so preprečili američani preko svojega vpliva na Francijo, IMF in Tsiprasa. Američanom (pa tudi Francozom) zožanje Evrope na nemški blok ne ustreza. V takem bloku bi izgubili svoj vpliv na Evropo. To pa ne gre! Tudi za to, so pred deset in več leti sistematično podtaknili (s pomočjo Goldman Sachsa) grško tempirano bombo Evropi. Z namenom, da se Evropa in euro oslabi. Preko slabitve Evrope in eura se relativno krepi čedalje bolj napaden in ogrožen USD. Ne pozabite, da pada tako delež svetovnih državnih (CB) rezerv v USD kot tudi delež svetovne trgovine v USD. S tem pa je ogrožen ključni temelj ameriške moči.

    Poleti 2015 bi bila edina rešitev za Grčijo razglasitev bankrota po argentinskem vzoru in izstop iz evra ter sprejem nemške ponudbe s tem v zvezi.

    Zakaj je niso? Da bi to odgovorili, morate najprej odgovoriti na vprašanje; za koga dela Tsipras?

    Politiki so danes tako poceni. Kupi se jih za drobiž ali za službico v Bruslju. Kaj pa če to ne deluje? Berite Perkins-a (Economic hitman).

%d bloggers like this: