Se strinjam z Markom Thomo – Bernie Sanders bi lahko naredil več za socialno demokracijo v ZDA od pragmatičnega inkrementalizma Hillary Clinton, ki je na plačilni listi Wall Streeta. Toda Sanders je neizvoljiv.

Hmm, mar res? Iowa je pokazala, da je tekma zelo izenačena. Debata v New Hampshireu pa tudi kaže na naraščajočo konkurenčnost Sandersa.

I am very much in favor of social democracy – to varying degrees, all developed economies have some elements that fit under this definition – and I think we should move even further in that direction. Under my particular version of this system, government would intervene in the economy for three main reasons, to correct the inherent inequities associated with the booms and busts that characterize capitalist economies, to correct market failures that move us away from the competitive markets needed for capitalism to function best (monopoly power, externalities, asymmetric information, political influence over regulations, and so on), and to correct inequities in the opportunity for success as well as inequities in the outcomes an imperfect market system produces.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj sem po spletu okoliščin gledal dva, in to tematsko povezana filma. Prvega v kinu – “The Big Short” (Velika poteza), drugega pa kasneje doma na TV – “Capitalism: A Love Story” Michaela Moora. The Big Short sicer ni postregel z ničemer novim, z ničemer, česar ne bi že vedeli. No, morda je za novince lepo po “kuharsko” razložil finančne derivative oziroma zakaj so bile (so) obveznice, ki temeljijo na drugorazrednih hipotekarnih kreditih, ter generacije obveznic, ki gnezdijo na teh obveznicah, ničvredne. In da če pade ena domina, se poruši cela piramida. Ne vem pa, če je film pustil vtis, da pri vsem skupaj ni šlo zgolj za “shortanje” proti veliki finančni prevari finančne industrije, pač pa za sistemsko prevaro – za premišljeno in načrtovano sprego med finančno industrijo in oblastjo. Za sistemsko prevaro finančnega kapitalizma. Ko celoten sistem postane en gromozanski finančni kazino, ki mu da država licenco in ga potem ne regulira. Načrtno gleda stran. Še več, umakne vse, ki bi kazino morali nadzorovati. Seveda na račun preprostih ljudi. Ki v tem kazinu ne morejo zmagati. Plačajo pa strošek finančne sanacije, kajti kazino ne more bankrotirati.

Nadaljujte z branjem→

• Japan’s Wrong Way Out – Adair Turner
• Fed Should Clean Up Excess Reserves Rather Than Raise Rates – Richard Koo
• A 2016 recession would be different – Antonio Fatas
• Will our children really not know economic growth? – Larry Summers
• Obama proposes a $10/barrel fee on oil to fund clean transportation – Vox
• Remembrance of Forecasts Past – Paul Krugman
• China’s growth prospects – Robert Barro
• Keynes on “Ruthless Truth-Telling”–and the IMF Connection – Tim Taylor
• Why Isn’t the Whole World Developed? – Dietrich Vollrath
• What We’ve Learned About Unconventional Policy – Narayana Kocherlakota
• Job characteristics and offshoring: Evidence from Germany – VoxEU
• The Long Depression and the Panic of 1873 – Liberty Street

Ne bi se mogel strinjati bolj. Monetarna politika je nemočna pri spodbujanju okrevanja iz sedanje depresije, napihuje zgolj finančne in nepremičninske balone ter ustvarja nevzdržno velika tveganja. Nujna je močnejša uporaba fiskalnih in socialnih politik za spodbujanje rasti in socialne kohezije. Sicer nam bo svet eksplodiral v obraz. Mohamed A. El-Erian v Project Syndicate:

In the early days of 2009, the “new normal” was on virtually no one’s radar. […] But some observers already saw signs that this shock would prove more consequential, with the advanced economies finding themselves locked into a frustrating and unusual long-term low-growth trajectory. In May 2009, my PIMCO colleagues and I went public with this hypothesis, calling it the “new normal.”

Nadaljujte z branjem→

Najnovejša študija Autor, Dorn & Hanson (2016), treh avtoritet na področju zunanje trgovine in trga dela, prinaša za mnoge šokantne ugotovitve: da prosta trgovina lahko vodi do dolgoročno negativnih učinkov na določene regije in trg dela. To je nekaj, kar v teorijah mednarodne trgovine sicer poznamo in predavamo, pa vendar nekoliko potisnemo ob stran. Vsi teoretski modeli mednarodne trgovine (Smith-Ricardov, Heckscher-Ohlin-Samuelsonov, Krugmanov, Panagariyev, Melitzev, če navedem samo ključne iz različnih generacij teh teorij) kažejo, da je prosta trgovina načeloma koristna za obe državi. Resnici na ljubo te ugotovitve veljajo ob določenih predpostavkah in posebnih pogojih, ki – milo rečeno – niso zelo realistični.

Glavni model primerjalnih prednosti (Heckscher-Ohlin-Samuelsonov model), ki je prevladoval v 20. stoletju, kaže sicer, da panoga, ki nima primerjalnih prednosti v primeru odprtja trgovine lahko izgublja. To pomeni, da podjetja propadajo, zaposleni izgubijo službe itd. Model predvideva, da je strošek prilagajanja nizek in da hitro pride do prezaposlitve “sproščenega” kapitala in delovne sile v panogo, ki ima primerjalne prednosti, celotno gospodarstvo pa je na boljšem kot brez proste trgovine. 

Zgornja predpostavka je sicer nerealistična, toda če gledate učinke liberalizacije zunanje trgovine po drugi svetovni vojni, dejansko velikih negativnih učinkov znotraj držav ni bilo. Resda so določene panoge izgubljale, vendar so izgubo zaposlenosti nadomestile druge panoge, hkrati pa je država s politikami zaposlovanja in socialnimi politikami poskrbela, da so bili šoki znosni. Toda vstop Kitajske na svetovni trg je, kot ugotavljajo Autor, Dorn & Hanson, spremenil vse.

Nadaljujte z branjem→

Ne da bi se hotel postaviti na katerokoli stran, toda pred časom sem si hotel malce razčistiti pojme okrog tega, kako draga je bila gradnja avtocest (AC) v Sloveniji. Glede tega je kar nekaj literature v zbornikih, pa tudi knjiga “Gradnja slovenskih avtocest“, kjer je dokumentirana gradnja in stroški ter narejene primerjave s tujino. Morda je za začetek najbolje pogledati spodnjo pregledno predstavitev že pokojnega inženirja Saše Skulja, ter ti dve gradivi (Skulj (2008) Stroški gradnje avtocest in Pavšek & Košič (2006) Družbeno ekonomska upravičenost gradnje avtocest v RS ter gibanje cen in primerjava s podobnimi projekti v tujini).

Navedene številke – tako v tej prezentaciji kot drugih virih, ki sem jih pogledal – sicer kažejo, da je bila gradnja na kilometer AC oziroma na kilometer izgrajenih objektov v primerjavi s Hrvaško, Avstrijo, Italijo ali Nemčijo pri nas cenejša oziroma najmanj primerljiva. Sam si ne upam komentirati številk, ker nisem imel vpogleda v osnovne podatke in ne vem, kako so bili narejeni izračuni ter ali so upoštevani vsi stroški, aneksi itd. Lahko da gre za verodostojne izračune, lahko pa za “frizirane” številke “avtocestnega lobija”. Odvisno, v kaj raje verjamete. Sami si ustvarite mnenje.

Informacije o tem, da Slovenija v nekaj letih še ne namerava začeti z gradnjo 2. tira Koper – Divača (DK2) in vedno bolj pogosta zapiranja obstoječega (edinega) tira Koper – Divača zaradi preobremenjenosti in kjer tračnice pokajo kot za šalo, so za seboj potegnile seveda logično potezo: globalni logisti so začeli tovor preusmerjati iz Luke Koper. V ozračju velike negotovosti glede začetka gradnje DK2 je drugi največji ladjar MSC (del 2M Alliance) septembra lani kupil 45% delež kontejnerskega terminala v Trstu, kjer namerava z investicijskim vložkom v povečanje zmogljivosti terminala podvojiti obseg pretovora. Zaradi nestabilnosti na slovenskih železniških povezavah in negotovosti glede stabilnosti dobav v prihodnje so Luko Koper na žalost že začeli zapuščati dolgoročni partnerji. Včerajšnja novica, da je Daimler Benz preusmeril vlake z avtomobili iz Madžarske namesto v Koper raje v nemški Bremerhaven, je del trenda, ki se je začel obračati proti slovenskim logistom.

Nadaljujte z branjem→

Vse, kar ste želeli vedeti o tem, zakaj se postkrizna akademska ekonomija ni spremenila. Pa se je. Mark Thoma čudovito povzame, kako smo ekonomisti spet začeli postavljati prava vprašanja:

I hear frequently that economics needs to change, and it has, at least in the questions we ask. Twenty years go, the dominant conversation in economics was about the wonder of markets. We needed to free the banking system from regulations so it could do its important job of turning saving into productive investment unfettered by government interference. Trade barriers needed to come down to make everyone better off. There was little need to worry about monopoly power, markets are contestable and the problem will take care of itself. Unions simply get in the way of our innovative, dynamic economy and needed to be broken so the market could do its thing and make everyone better off.

Inequality was a good thing, it created the right incentives for people to work hard and try to get ahead, and the markets would ensure that everyone, from CEOs on down, would be paid according to their contribution to society. The problem wasn’t that the markets somehow distributed goods unfairly, or at least in a way that is at odds with marginal productivity theory, it was that some workers lacked the training to reap higher rewards. We simply needed to prepare people better to compete in modern, global markets, there was nothing fundamentally wrong with markets themselves. The move toward market fundamentalism wasn’t limited to Republicans, Democrats joined in too.

Nadaljujte z branjem→

To ni zapis o Sloveniji, čeprav je bilo v zadnjih nekaj tednih kar nekaj škandalov, povezanih z “elitami”, pač pa Martin Wolf, glavni ekonomski kolumnist Financial Timesa, piše o tem, kako globalne ekonomske (kapitalske) elite spet približati ljudem. Dohodkovne razlike v družbi so se nenormalno povečale, in kadar dejstvo, da je ameriški zgornji 1% v zadnjih 40 letih pobral polovico vseh koristi od gospodarske rasti (in nekoliko manj drastično drugod), križate s postkrizno stagnacijo, kjer vlade, ki so reševale bogate lastnike bank, zapitek za to izstavljajo navadnim davkoplačevalcem prek poviševanja davkov, zmanjševanja transferjev in rezanja javnih storitev, ter povečanimi migracijami obupanih “luzerjev“, ki jih je globalizacija obšla, dobite v razvitih državah povečano družbeno tesnobo, nezaupanje in naraščajoče vrenje upora do vladajoče elite. Vedno skozi zgodovino se je ljudstvo, ko so ga elite preveč privile, uprlo. Pa čeprav z vilami, kamni, orožjem ali zgolj z masovnimi demonstracijami. Vprašanje je le, kateri demagogi – skrajneži z leve ali desne – bodo maso pognali na ulice in zahtevali kri.

Nadaljujte z branjem→