Bine Kordež

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države. Prikazuje raven življenjskega standarda državljanov, torej blagostanja – seveda samo v ekonomskem smislu. Na zadovoljstvo in srečo ljudi vplivajo še drugi dejavniki, ki jih sicer pogosto zasledimo v raznih preglednicah in razvrstitvah držav, a se bolj redko uporabljajo. Podatek o gospodarski rasti države (realnem povečanju BDP) je pač najpogosteje citiran podatek. Metodologija izračuna je danes dokaj natančno določena in tudi enotna za vse države, kar nekdaj ni bilo. Kljub temu pa imamo na voljo izračune tudi za sto ali dvesto let nazaj in za marsikoga je zanimiv tudi pogled v preteklost (kljub objektivnim omejitvam teh številk – a Piketty je posegel tudi dva tisoč let nazaj).

Poleg pogleda za nazaj, pa so aktualna predvsem tekoča gibanja, ki so bila tudi osnova za naslov članka. Skozi daljše obdobje sem želel oceniti, ali je bila naša gospodarska rast relativno primerljiva z drugimi državami, ali smo v razvoju “zaspali” in so nas druge države prehitele.  

Ker gre za obsežnejši tekst, sem ga razdelil v tri dele. V prvem delu predstavljam nekaj vidikov izračuna in prikazovanja BDP, ki se pri vsakodnevni uporabi običajno zanemarijo, čeprav imajo lahko velik pomen. Nato bom posegel bolj v zgodovino za oceno dolgoročnih gibanj, v tretjem delu pa prikazujem aktualna gibanja v Sloveniji, seveda v primerjavi z drugimi državami. Tematika je sicer zelo široka in zato nek takšen prikaz nikoli ne poda celovitega pogleda. Zato izpostavljam predvsem določene manj običajne podatke in vidike, ki so za bralce lahko zanimivi.

Nadaljujte z branjem→

Ponovna objava bogokletnega članka o razmisleku, da – zaradi potreb prebivalstva (mobilnost) in koristi gospodarstva (predvsem turizem) – vlada razmisli o podobnem načinu subvencioniranja izvajanja javne gospodarske službe prevoza potnikov v mednarodnem prometu, kot je uveljavljen v avtobusnem in železniškem potniškem prometu, trajektnem prevozu in ponekod tudi letalskem prevozu. Če seveda prevlada razum. Kajti uničiti podjetje je enostavno, postaviti delujoče novo podjetje pa izjemno težko, negativne posledice propada tako pomembnega podjetja pa so dolgotrajne.

___________

Vem, da bo ta komentar za mnoge bogokleten. Vendar nekdo mora to povedati.

Nikoli nisem bil navdušen nad “privatizacijo” Adrie Airways, na način, kot je bila narejena. Torej da je bila prodana investicijskemu skladu. Najbrž drži, da takrat ni bilo boljših ponudb zanjo. In da je bilo po poslovnih turbulencah in po državni pomoči v letih Pahorjeve vlade manevrskega prostora malo. In drži, da je po privatizaciji Adria večinoma izginila iz udarnih medijskih novic. Toda obstajale so kratkoročno bolj zahtevne, dolgoročno pa bistevno bolj primerne opcije.

Predvsem pa je bilo v skladu z izkušnjami drugih majhnih držav, ki so bile zaradi usihajoče konkurenčnosti v času dramatično povečane konkurence nizkocenovnih prevoznikov prisiljene v bankrot ali prodajo nacionalnih letalskih prevoznikov, pričakovati, da bo po prodaji prišlo drastične racionalizacije poslovanja. Posledica te “racionalizacije do gat” pa je seveda zmanjšanje števila letov, poslabšanje kvalitete storitev, odprodaja osnovnih sredstev (predvsem vrednejših in še ne amortiziranih letal) in kratkoročni najem cenenih letal, outsourcanje letov operaterjem sumljive kvalitete, varčevanje pri najemu in treningu posadk itd., vse do povezljivosti informacijskih sistemov.

Nadaljujte z branjem→

Ponovno objavljam komentar iz junija letos, ki je napovedal sedanji razvoj dogodkov in ki kaže, v katero smer bi bilo treba izkati rešitve. Če seveda želimo imeti nacionalnega letalskega prevoznika in redno povezavo s svetom.

__________

Bine Kordež

Da se poslovanje Adrie Airways tudi pod novimi lastniki ni izboljšalo, seveda ni neka posebna novica. Vse pogosteje prebiramo informacije o odpovedanih letih, pritožbah potnikov (zanimivo, da Zveza potrošnikov ob tem ugotavlja, da povečanja števila pritožb niso zaznali), nezadovoljstvo z razmerami izražajo tudi piloti, posebne pozornosti pa so bile v zadnjem času deležne tudi nekatere računovodske transakcije, s katerimi je vodstvo (lastnik) “popravljalo” bilančno sliko družbe.

Pri tem je zanimivo in tudi tipično, da je bila transakcija s prodajo blagovne znamke Adria Airways (krajše AA ali Adria) izpeljana v letu 2016 in v letnem poročilu tudi podrobno pojasnjena ter potrjena s strani revizorjev. Ko pa se dogajanja s kako družbo pričnejo zapletati, pa marsikatera poteza izpred let postane vprašljiva (odvisno od medijskega zanimanja). Adria je takrat drugi (povezani?) družbi prodala blagovno znamko, poknjižila 8 milijonov evrov dobička, vzporedno pa sklenila dogovor o njeni uporabi s plačilom licenčnine. Družba Adria je s tem izkazala boljšo kapitalsko ustreznost (več kapitala), na drugi strani pa več terjatev. Formalno je bila slika bilance boljša, vendar če ni dejanskega denarnega toka (priliva), si družba na daljši rok s tem ne more veliko pomagati. Poslovanje z izgubo lahko pokrije samo sveži denar ali povečana zadolžitev in slednje se v Adrii tudi dogaja.

Nadaljujte z branjem→

… morajo sredinske stranke pač prevzeti njihovo agendo

“Barack Obama rolls into office with Mitt Romney’s health care policy, with John McCain’s climate policy, with Bill Clinton’s tax policy, and George H.W. Bush’s foreign policy,” DeLong notes. “And did George H.W. Bush, did Mitt Romney, did John McCain say a single good word about anything Barack Obama ever did over the course of eight solid years? No, they fucking did not.”

The result, he argues, is the nature of the Democratic Party needs to shift. Rather than being a center-left coalition dominated by market-friendly ideas designed to attract conservative support, the energy of the coalition should come from the left and its broad, sweeping ideas. Market-friendly neoliberals, rather than pushing their own ideology, should work to improve ideas on the left. This, he believes, is the most effective and sustainable basis for Democratic politics and policy for the foreseeable future.

Nadaljujte z branjem→

• Macroeconomics in Germany: The forgotten lesson of Hjalmar Schacht – Bossone and Labini
• Can Capitalist Democracy Survive? – William H. Janeway
• The Economic Consequences of Automation – Robert Skidelsky
• What’s Wrong with DSGE Models Is Not Representative Agency – David Glasner
• The Coming Crisis of China’s One-Party Regime – Minxin Pei
• There Is No Alternative to Multilateralism – Josh Frydenberg
• Could Ultra-Low Interest Rates Be Contractionary? – Liu , Mian & Sufi
• The Return of Fiscal Policy – Jim O’Neill

Infrastrukturni sklad, ki ga predlagam kot enega izmed ključnih ukrepov za stimuliranje gospodarstva ob ohlajanju gospodarske dinamike, ni seveda nič posebno novega. Je SPV (Special Purpose Vehicle), posebni mehanizem za financiranje ključnih investicij v okoliščinah, ko so si vlade po neumnosti nadele prisilne jopiče v obliki bedastega numeričnega fiskalnega pravila. Polovica članic EU je infrastrukturne investicije odvojila v poseben sklad oziroma na nek način izvzela iz integralnega proračuna in se tako izognila omejitvam fiskalnega pravila. Nemški minister za gospodarstvo je za financiranje stroškov klimatskega prehoda oziroma dekarbonizacije predlagal t.i. “državljanske obveznice”, katerih “lepota” je tudi v tem, da jih statistika javnega dolga ne zajame.

Infrastrukturni sklad po mojem predlogu je zgolj zelo transparenten način financiranja investicij v javno infrastrukturo in energetiko, ki omogoča mešanje različnih finančnih virov (od infrastrukturnih obveznic prek posojil mednarodnih institucionalnih bank (EBRD, EIB) do kreditov komercialnih bank).

Zabavno pa je, kot me je danes obvestil moj vir, da je podoben način financiranja (t.i. MEFO obveznice; obveznice družbe Metallforschungsgesellschaft) uporabila že Nemčija v 1930-ih letih za stimuliranje gospodarstva v času velike depresije in deflacije (glejte spodaj) in fiskalnega stiskanja. Tam je sicer šlo za psevdo-privatno družbo, tukaj pa za javni sklad. Praktično edini problem tega mehanizma v tedanji Nemčiji je bil, da je bil morda preveč uspešen. Na uspehu tega mehanizma je ob okrevanju gospodarstva temeljila tudi Hitlerjeva uspešna oboroževalna ekspanzija in podpora nacističnemu režimu v javnosti. Zabavno je, da se morajo danes evropske države posluževati podobnega mehanizma kot v 1930-ih. Očitno živimo podobne čase in se ničesar nismo naučili iz zgodovine.

Preberite si spodnjo zgodbo (thread) Davida Ficklinga. Sicer pa je tukaj še lep članek o Hjalmarju Schachtu, mastermindu tega mehanizma in kreatorju nemškega gospodarskega vzpona v 1930-ih, sicer pa čarovniku, ki je pred tem zaslovel s tem, da je z eno potezo izničil nemško hiperinflacijo. Tukaj pa je še link na avtobiografijo tega čarovnika in o njegovih čudežnih, vendar danes pozabljenih ekonomskih politikah.

Nadaljujte z branjem→

Ameriška korporativna elita je zadnjega pol stoletja prek financiranja različnih konzervativnih fundacij in think-tankov (Heritage, Hoover, Fraser Institute, American Enterprise Institute itd.) financirala številne raziskave in ekspertna mnenja, ki so služila kot naročena ekspertna mnenja z vnaprej znanimi sklepi. In s tem naredila ogromno družbeno škodo. Škodo za socialno državo, za povečanje neenakosti, za povečanje družbene in politične nestabilnosti, za klimatske spremembe ter za ugled stroke in znanosti.

Drago Babič

Zaradi segrevanja planeta, ki jih povzročajo emisije toplogrednih plinov (TP), bomo morali tudi v Sloveniji pospešeno opuščati fosilna goriva in jih nadomeščati z brezogljičnimi viri energije. Posebno odmevna je zahteva, da moramo čim prej zaustaviti proizvodnjo elektrike iz premoga v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ), ki je pri nas največji posamični proizvajalec TP. Poleg TEŠ, ki z dvema blokoma letno proizvede 4 teravatne ure (1 TWh je milijarda kilovatnih ur) elektrike, imamo v Sloveniji še nekaj manjših termoelektrarn na fosilna goriva, ki so v letu 2017 predale v omrežje še 1 TWh elektrike.

V tem prispevku najprej odgovarjam, kako nadomestiti teh 5 TWh elektrike letno iz premoga z obnovljivimi viri energije (OVE), to je z hidro, sončno in vetrno energijo. V nadaljevanju pa podajam nekaj misli, ali lahko podobno nadomestimo še ostala fosilna goriva, predvsem naftne derivate v prometu, koliko bi nas vse to stalo in kakšen širši pomen bi imel tak zeleni prehod v energetiki.

Nadaljujte z branjem→

Ohlajanje gospodarskle dinamike v evro območju (predvsem Nemčiji, ki je na robu recesije) je po pričakovanju z zamikom zajelo tudi Slovenijo. UMAR je napoved gospodarske rasti za letos znižal na 2.8%. Ob tem je iz vladnih krogov kot naravna reakcija prišla napoved ostrega fiskalnega varčevanja. Kar je, simptomatično, povsem napačen odziv na ohlajanje gospodarstva oziroma recesijo. Znižanje javnih izdatkov še dodatno zmanjša agregatno povpraševanje (=BDP) in s tem še poglobi recesijo.  Posledično pa zaradi podaljšane recesije tudi kumulativno bolj poveča fiskalni deficit (in s tem javni dolg) kot pa če bi vlada hitro reagirala z javnim (deficitnim) financiranjem infrastrukturnih projektov. Mnogi odločevalci (širša javnost pa sploh ne) te preproste aritmetike, empirično dokazane v desetletjih makroekonomskih gospodarskih ciklov, ne razumejo in na krizo instinktivno reagirajo z zmanjšanjem porabe.

Kakšen je pravi odziv na ohlajanje gospodarstva? Spodaj je kratka prezentacija (kliknite na sliko), ki pokaže optimalni odziv vlade na negativni šok v agregatnem povpraševanju.

Nadaljujte z branjem→