Ko se srečata povečana monopolizacija (oligopolizacija) posameznih panog (t.j. koncentracija tržnih deležev pod kontrolo enega ali nekaj velikih igralcev) z monopsonom (povečana moč teh istih mono- / oligopolnih igralcev kot povpraševalcev na trgu dela), dobimo nizko ali stagnantno rast plač. To pa posledično pomeni nižjo rast agregatnega povpraševanja, nižjo rast BDP in nižjo raven inflacije. Nekaterim (kot je aktualni predsednik Feda Jerome Powell) se zdi uganka, da v času rekordno nizke ravni brezposelnosti in v nasprotju z ekonomsko teorijo ne pride do hitrejše rasti plač. Toda Powell bi se moral malce bolj poglobiti v obstoječo tržno strukturo ameriškega gospodarstva in razumeti procese, ki iz tega sledijo, pa bi bila uganka zanj hitro rešena.

Spodaj je kratka in očem prijazna video razlaga tega fenomena. Nekaj, kar razumejo tudi otroci.

Nadaljujte z branjem→

Huh, tale AOC je res brihtna punca. Na genialen način je pokazala, kako lahko potencialno najbolj pokvarjeni tipi pridejo v Kongres ali Senat na podlagi kampanje, ki jo 100% financirajo korporacije, in nato tam povsem legalno predlagajo in sprejemajo zakone, ki gredo v izključno korist teh korporacij. Toda, pri predsedniku ZDA je, če je to sploh možno, še za stopnjo huje, kajti tam potencialno najbolj pokvarjenega tipa ne omejuje nič več. Niti pravila etičnih komisij, ki morda za spoznanje držijo nazaj kongresnike/ce.

To ni broken system, pač pa legalizirana prevara ameriških volilcev. In nobenemu od njih nič mar. Nihče na ulici ne protestira proti kršenju demokratičnih pravic. Preveč so zasedeni s službami na minimalni plači, da sestavijo mesec.

Stanko Štrajn

Jasmina Držanič v kritiki Investicijskega programa (IP) za drugi tir Divača – Koper in Aleksander Srdić v njegovem komentarju k odlični kritiki odpirata vprašanja, na katera nam IP ne odgovarja ali pa odgovarja zmedeno in celo kontradiktorno. Avtorji IP za slab milijon evrov so seveda imeli hude zagate, saj bi za strokovno dosledno pripravo IP morali vedeti, kako in s čigavim denarjem bo 2TDK vodil investicijo. Odgovor bi morala opredeliti koncesijska pogodba za gradnjo in upravljanje drugega tira Divača – Koper, ki bi morala temeljiti na zakonskih določbah in izhajati iz koncesijske uredbe, ki je prav tako še ni, čeprav bi morala biti sprejeta do 21. 10. 2018.

Nadaljujte z branjem→

Odličen dokumentarec BBC o tem, kako se je delala EU politika po začetku evrske krize.

Učinkovit odgovor Yanisa Varoufakisa Donaldu Tusku. Ko je return boljši od servisa…

Jasmina Držanič

Deležniki, tveganja in financiranje

Ko smo v prvem delu ugotavljali, česa ni v programu in ni niti v politiki razvoja in kako ta manko opredeluje vse skupaj in ko smo v drugem delu navedli nekaj »obrtniških« zadev, ki jih je potrebno dodatno pojasniti, gremo na koncu še na to, kdo bo tole izvajal in kako je opremljen….

Začnimo pri deležnikih projekta. Sama shema udeležencev v projektu v času gradnje in po njenem izteku ni ne najbolj komplicirana in niti najbolj preprosta. Oziroma, je v času po izgradnji vseeno preveč poenostavljeno narisana. Pri Deloittu so pozabili navesti, da je potrebno Evropski komisiji poročati o porabi nepovratnih sredstev, prav tako pa je to poročanje sestavni del kreditnega odnosa. Vseeno pa se mi zdi, da tekst investicijskega programa zanemarja kompleksnost operacij okoli 2TDK. Tako pri tistem, da bo SŽ-Infrastruktura (ker je tako navedeno že v zakonu o izgradnji drugega tira) del uporabnine za železnico nakazal 2TDK, tekst govori samo o tem, da bo sklenjen service lean agrrement (SLA).

Nadaljujte z branjem→

… za tiste, ki nategnejo ljudi s slabo domišljenimi populističnimi konstrukti.

Treba je priznati, Donaldu Tusku je predmetna izjava dobro uspela. In lepo razvnela britanske poslance.

Jasmina Držanič

»Obrtniške« teme dokumenta in zakaj se 55 milijonov EUR ne upošteva, pa kako se 24,6 milijonov EUR izgubi v tekstu, pa kako ni pojasnil o 966 milijonih EUR…

Po tem, ko sem v prejšnjem tekstu opredelila konstitutivni manko investicijskega programa, tule navajam tisto, kar čisto »obrtniško« ni do konca pojasnjeno. In kar, če nihče drug, vpraša financer. Oziroma navajam tisti sklop vprašanj, ki bi jih vprašali pri celoviti bančni presoji zadeve (torej v tistem delu, ko se iščejo pojasnila od tistega, ki je vložil vlogo za kredit).

Nadaljujte z branjem→

Celo magazin Forbes to pravi. Konzervativna vladajoča sekta znižuje davke premožnim tudi, kadar je to iz makroekonomskega vidika povsem nepotrebno in škodljivo in ko si tudi premožni in menedžerji tega ne želijo:

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjem obdobju sem napisal nekaj tekstov na temo proračuna oz. javnih financ in moje ocene so bile praviloma bolj “optimistične” kot so pričakovanja in načrti Ministrstva za finance (MF). Seveda me je zanimalo, od kje te razlike in koliko so utemeljene. Pred dnevi smo namreč dobili prve podatke o gibanju javnih financ v lanskem letu, na vladi pa je bil sprejet tudi rebalans proračuna za letošnje leto. Pri obeh podatkih bo sicer lahko prišlo v končni verziji do kakšnih manjših korekcij, a bistveno najbrž ne. Zato je zanimivo pogledati, v katerem delu so pričakovanja strokovnih služb drugačna kot so bila moja predvidevanja. Seveda imajo na MF bistveno boljše vire in poznavanje razmer, sam sem pa odvisen samo od javno objavljenih podatkov o proračunu ter drugih, vzporednih informacij o državnih politikah. Ravno to različno izhodišče pa pravzaprav omogoča še lažje ocenjevanje in primerjave ter opozarja na razlike, ki niso posebej izpostavljene.

Lanski proračun zaenkrat torej izkazuje 537 milijonov evrov presežka ali skoraj 500 milijonov evrov več, kot je bilo predvideno v sprejetem proračunskem dokumentu (sicer že jeseni 2017). Ob predstavitvi lanskih rezultatov so predstavniki MF izpostavili dve ključni postavki, ki sta vplivali na toliko boljši rezultat.

Nadaljujte z branjem→