Asociacije k Investicijskem programu za drugi tir Divača – Koper

Stanko Štrajn

Jasmina Držanič v kritiki Investicijskega programa (IP) za drugi tir Divača – Koper in Aleksander Srdić v njegovem komentarju k odlični kritiki odpirata vprašanja, na katera nam IP ne odgovarja ali pa odgovarja zmedeno in celo kontradiktorno. Avtorji IP za slab milijon evrov so seveda imeli hude zagate, saj bi za strokovno dosledno pripravo IP morali vedeti, kako in s čigavim denarjem bo 2TDK vodil investicijo. Odgovor bi morala opredeliti koncesijska pogodba za gradnjo in upravljanje drugega tira Divača – Koper, ki bi morala temeljiti na zakonskih določbah in izhajati iz koncesijske uredbe, ki je prav tako še ni, čeprav bi morala biti sprejeta do 21. 10. 2018.

Javno – javno partnerstvo je povsem nedorečeno pravno razmerje, dokler ne bo sklenjene koncesijske pogodbe. Tu je težava, ker vse kaže, da ni strokovnjaka, ki bi imel dovolj domišljije, da bi zmogel skrpati koncesijsko pogodbo v skladu z zakonskimi določbami. Ker ni jasno, kakšna bodo razmerja med koncedentom ( Slovenijo ) in koncesionarjem ( 2TDK) je investicijski program pomanjkljiv, nedorečen in celo  zmeden. Jasno je le to, da se  bodo proračunska sredstva s prenosom v kapital 2TDK prelevila v premoženje družbe, s katerim bo 2TDK izvedla gradnjo, če bo poleg proračunskega denarja uspela z garancijo Slovenije pridobiti še nepovratna sredstva EU in kredite EIB in komercialnih bank. Ker 2TDK razpolaga dejansko z javnim denarjem, ima interes voditi investicijo tako, da bo gradnja čim dražja in ne čim cenejša.

Te logike Investicijski program ne uspe preseči do nivoja prepričljivosti za bančniško presojo investicije. Zato je zelo verjetno, da bo ta IP dovolj dober le za Vlado, ki ga je soglasno sprejela in bo na koncu edini vir financiranja le proračun Slovenije in krediti z državnim jamstvom pri komercialnih bankah. Sama gradnja se bo seveda podaljšala in se tudi še dodatno izjemno podražila.

Očitno je, da  Vlada ne želi uporabiti preizkušenega statusnega modela vodenja investicije, kot se je izkazal pri gradnji avtocest. DARS je gradnjo avtocest izvedel pod strogim nadzorom v imenu in za račun Slovenije po njenem naročilu in je z javnimi sredstvi le upravljal.  Slovenski politiki ne zamudijo nobene priložnosti, da ne bi lagali o gradnji avtocest ter da ne bi blatili mandatnega razmerja kot statusnega modela vodenja investicije. Raje si izmišljajo nebulozne koncesijske modele javno – javnega partnerstva in nikakor ne sprevidijo, da se na ta način vse gradnje odvijajo neskončno dolgo in da stanejo mnogo več, kot je nujno potrebno.

Ni mogoče predvideti, ali bo Vlada nekoč spregledala in doumela argumentirano kritiko pravne, finančne in tehnične stroke in bo preverila odgovornost akterjev takšnega ravnanja. Z gotovostjo pa je mogoče domnevati, da bo nekoč Vlada sama odgovarjala za negospodarno trošenje javnega denarja, če ne bo zmogla dovolj razsodnosti, da bo preprečila nadaljevanje katastrofalnega vodenja infrastrukturnih investicij in ne bo uveljavila reda pri svojih in-house (notranjih) inženirjih (DRI) in svojih in-house investitorjih kot koncesionarjih, (2TDK in DARS) ki razpolagajo z javnim denarjem, kot da bi bil njihov zasebni kapital.

%d bloggers like this: