Recenzija investicijskega programa za drugi tir (3. del)

Jasmina Držanič

Deležniki, tveganja in financiranje

Ko smo v prvem delu ugotavljali, česa ni v programu in ni niti v politiki razvoja in kako ta manko opredeluje vse skupaj in ko smo v drugem delu navedli nekaj »obrtniških« zadev, ki jih je potrebno dodatno pojasniti, gremo na koncu še na to, kdo bo tole izvajal in kako je opremljen….

Začnimo pri deležnikih projekta. Sama shema udeležencev v projektu v času gradnje in po njenem izteku ni ne najbolj komplicirana in niti najbolj preprosta. Oziroma, je v času po izgradnji vseeno preveč poenostavljeno narisana. Pri Deloittu so pozabili navesti, da je potrebno Evropski komisiji poročati o porabi nepovratnih sredstev, prav tako pa je to poročanje sestavni del kreditnega odnosa. Vseeno pa se mi zdi, da tekst investicijskega programa zanemarja kompleksnost operacij okoli 2TDK. Tako pri tistem, da bo SŽ-Infrastruktura (ker je tako navedeno že v zakonu o izgradnji drugega tira) del uporabnine za železnico nakazal 2TDK, tekst govori samo o tem, da bo sklenjen service lean agrrement (SLA).

Pri velikih projektih, kjer je prihodek vsota zelo veliko manjših zneskov (pa je vseeno, ali so cestnine, uporabnine, finančna nadomestila….) je strahovito pomembno, da ne samo, da je opredeljen znosni algoritem za delitev sredstev, temveč morajo biti opredeljeni tudi znosno razumljivi protokoli za upravljanje finančnih in informacijskih tokov glede tega pobiranja in razdeljevanja. Z drugimi besedami, v realnem času je potrebno imeti registrirane vse terjatve do uporabnikov in hkrati obveznosti do 2TDK in potem ustrezno procesirati finančne tok (plačila) in informacijski tok (kako tečejo informacije o plačilih in potem v nočni obdelavi zadevo knjižiti. Kar je nekaj podobnega  – vendar precej manj kompleksnega kot procesiranje informacijskih in plačilnih tokov, ki jih v Sloveniji najbolj obvlada Bankart. Bodoča naloga SŽ-Infrastruktura bo, primerjalno z velikim upravljanjem plačilnih tokov, ki jih dela specializirana hiša, bistveno bolj enostavna, ampak vseeno – kako je SŽ-Infrastruktura na to pripravljena? Kakšne podlage ima? Kako je informacijski sistem postavljen? Je informacijski sistem – vsaj v plačilnem delu – kdo evaluiral? Iskreno upam, da malo več kot le puščico, nad katero je napis SLA (tako je navedeno v investicijskem programu).

2tir-6

Sicer pa to, kako ožje jedro udeležencev vidi celoten projekt, je najbolj opazno pri identifikaciji tveganj, kjer je od dvainšestdesetih (62) identificiranih tveganj šestinpetdeset (56) tveganj povezanih s gradnjo in okoljem, eno (1) tveganje je politično (ki ga sama ne bi tako definirala, ker govori o tveganju, da gre transport po drugih koridorjih in potem ne bi bilo tovora za pretovor – kar je po mojem izvajanje tveganja iz napačne presumpcije, da potrebujemo drugi tir zgolj in samo zaradi Luke Koper) in potem je še 5 tveganj s področja poslovanja in financiranja  projektne družbe.

Takšna identifikacija tveganje je neuravnotežena in je rezultat tega, da bližnje dogodke ponavadi precenjujejo, tiste iz prihodnosti pa podcenjujemo. In tudi pri šestinpetdesetih tveganjih je le redkoma navedeno, kako se bodo njihovo obvladovanje pogodbeno uredilo. Ta del je treba vsekakor dopolniti v smislu definiranja zavez, ker drugače pravniki ne bodo mogli narediti pogodb, ki bi reševala situacije. Poleg tega, če se obvladovanje tveganj ne bo iz matrike v prilogi (že to, da je priloga, je dopustno, vendar redko – ta del bi pri infrastrukturnemu projektu bolj sodi v nosilni tekst – tudi če tega uredba o investicijskem programu ne nalaga – ker se na tak način pokaže, da se predlagatelj zaveda, v kaj se spušča) ne bo preselilo v sklope pogodbenih zavez in sankcij, bodo predlagatelja k temu privedle banke, ki bodo odobrile kredit, črpanje pa bo pogojevano z dolgim nizom »conditions precedent«.

Bolj primerno je, da se torej te zadeve prej domislijo in dodelajo. Saj vem, da je zahtevno, saj vem, da je lažje reči, da »banke komplicirajo«, ampak, kaj če bi se vseeno kar takoj lotili?

Samo financiranje je precej ohlapno postavljeno. O tem, da je izvirni greh nastal takrat, ko Slovenija te proge ni uvrstila v kohezijsko ovojnico, smo že pisali. Sedaj se nepovratno financiranje krpa z različnimi programi, to pa seveda podaljšuje pogajanja in bo en program čakal na potrditev drugega programa. In v nadaljevanju bo en FTE polno zaposlen samo s tem, da bo na različne programe dostavljal poročila o porabi sredstev in učinkih projekta.

Pri dolžniškem financiranju je pa predlagana struktura z različnimi ročnosti kreditov. EIB s SID (torej EIB da linijo SID kot lokalni banki) bi bila s kreditom za 250 milijonov EUR v projektu 30 let, komercialne banke  s sindiciranim kreditom pa 20 let. Hm, če bi bila jaz na EIB/SID strani, bi seveda zahtevala – in glede na moč EIB tudi izposlovala, da EIB v tem poslu po 20 letih ne ostane sama in da je razdolževanje enakomerno (enakomerno razdolževanje je skoraj osnova za MLA – master loan agreement). Bodisi tako, da bi se sindikat (s tem, da sta tule možnosti bodisi sindikata bodisi club-deala) oblikoval financiranje z baloon obrokom na koncu, kar bi pomenilo, da bi se po dvajsetih letih najel nov kredit, s katerim bi se poplačal preostanek, bodisi tako, da bi se kredit EIB po tem, ko so bile komercialne banke poplačane, prenesel na banko, ki je organizirala sindikat.

Potem ni posebej razumljivo, zakaj bi bile obresti v času moratorija na odplačevanje glavnice višje, kot po tem, ko bi bil projekt dokončan. Če je bil to motiv za to, da se ne bi zamujalo z roki, ker to stane – to ni pravi način. Lahko potem doživimo slabo izvedbo (nekaj podobnega kot tiste plošče v tunelu Šentvid, ki so padale na cesto). Investicijski krediti imajo že tako predpostavljeno in vgrajeno tarifo za rezervacijo sredstev, ki še niso črpana in ta tarifa čisto lepo zneskovno prinese bančni prihodek (s tem, da je to nadomestilo v dokumentu zelo visoko ocenjeno). Tudi ni obdobje moratorija na odplačevanje glavnice tako dolgo. Hkrati pa se mi zdi ocena nadomestil ob odobravanju kreditov prenizko ocenjena (sindikat z vso dokumentacijo za 0,59%?). In manjkajo nadomestila za vodenje kredita in črpanja kredita po izstavljenih situacijah (menda si niso predstavljali, da se plačila izvajajo takole malo preko klika iz dnevne sobe?).

In še kapitalski vložek Slovenije. Po mesecih diskusij o tem, da ni dobrega razloga, da se med vlagatelje vključi Madžarska in po tem, ko je bilo tudi zaradi tega, da se z izračunom donosa in iz analize stroškov in koristi pokaže, da je efekt proge mnogo večji za Slovenijo kot pa za katero drugo državo, smo dobili matematično razlago, zakaj ne zalednih držav. Matematika je potrdila politični interes in v tem smislu je treba povedati, da je investicijski program naredil tisto, kar se je od njega pričakovalo. Ampak to vseeno ne pomeni, da se tistih 55 milijonov EUR že vloženega »ne šteje notri«.

Sam poslovni model javno-javno (no, ja, karkoli pač), hkrati pa je 2TDK d.o.o. (ustanovljena po zakonu o gospodarski družbi, torej je subjekt zasebnega prava) lastnica proge, je koncept, ki bo težko našel srečno rešitev. Je pa to tema, ki zahteva poseben zapis.

Vsekakor sedaj vemo, kakšno je stanje duha pri projektnem vodenju infrastrukture. In vidimo, da tehnična znanja so, ostali elementi pa so precej šibki. Dejansko se mi smili tako ministrica za infrastrukturo in tudi nova ekipa na 2TDK – ker gradnja železnice je res izziv, ampak v gradnjo železnice se nekako vključuje ravnanje krive Drine. S tem, da je tudi brez železnic na infrastrukturi podedovanih nekaj vzorcev, ki delovanje DARS in DRI ne spodbujajo k učinkovitosti  in na eni točki bo infrastruktura morala postati aktiven projekt vlade.

Sedaj še ni.

%d bloggers like this: