Jasmina Držanič

Če je Kitajska kaj dokazala, je dokazala, da kapitalizem demokracije ne potrebuje. Kapitalizem nikoli ni potreboval demokracije.

Jo pa potrebujemo mi.

Kakšnih 30 – 40 let nazaj je bilo prevladujoče mnenje, da sta format predstavniške demokracije in kapitalizem kot brat in sestra. Da se svobodna ekonomska iniciativa najbolje realizira tako, da ima nek zakonodajni okvir, ki ga oblikuje predstavniška demokracija. Tista leta tudi druge empirične evidence ni bilo. Socialistični sistemi so bolj ali manj razpadali (in smo to dnevno preživljali in se, prosto po Slavenki Drakulić, smejali), Kitajska je bila velika in nerazvita. Iz dnevnih norosti hiperinflacije osemdesetih se nam protislovja kapitalizma niso zdela tako strašno komplicirana. O predstavniški demokraciji nismo vedeli kaj dosti. Razen tega, da se je nekaj od tega na naših prostorih prakticiralo od 1918 do 1929, da pa drugje ta sistem kar funkcionira. Konec koncev, če so si ga izmislili že stari Grki in če se je po stoletjih od zatona rimske republike pa do stoletij avtokratskih praks vladanja vrnil, in se ga ohranja več kot 200 let, mora biti nekaj na stvari. Tako smo razmišljali, dve- tri desetletja nazaj.

Nadaljujte z branjem→

… vizionarski politik, ki bo z deklaracijo zahteval zagotovitev osnovnih pravic čoveka dostojnega življenja?

Moderna zahodna levica se je zadnja desetletja večinoma abdicirala od levičarske ideologije, namesto med robatimi sindikalnimi voditelji in njihovo vse bolj usihajočočo bazo je volilce iskala med visokoizobraženo družbeno elito in koketirala s kapitalom. V tej preobrazbi je v iskanju “tretje poti” postala proaktivna zagovornica neomejene globalizacije in deregulacije trga dela ter mižala pred izginjanjem tradicionalnih delovnih mest in srednjega sloja. Po domače, moderna levica se je prelevila v moderno zmerno stranko kapitala.

Toda ta preobrazba je šla predaleč, saj je tradicionalna baza levice ob izgubljanju materialne osnove izgubila tudi svoje politične zastopnika in se je bila na določeni točki prisiljena poistovetiti s parolami populističnih politikov na obeh skrajnih polih političnega spektra. Zdaj je, kot pravi Dani Rodrik, čas, da se levica vrne k svojim temeljem, preoblikuje svoje programe in spet začne zastopati interese najšibkejših. Vendar ne s populističnimi parolami, pač pa s politikami, ki bodo pomagale najšibkejšim slojem. Te politike pa gredo onstran davčnih in socialnih ukrepov, ki zgolj prerazdeljujejo ustvarjeno, pač pa v proaktivno smer. V smeri politik dela, ki bodo ojačale pogajalsko moč zaposlenih in zagotavljale večji delež v razdelitvi ustvarjenega. V smer industrijskih politik, ki bodo namesto offshoringa spodbujale reintegracijo domače industrijske baze na lokalni in tegionalni ravni. V smer spodbujanja tehnološkega razvoja, ki ne bo le nadomeščal delovne sile, pač pa bo kreiral neto več delovnih mest.

To je priložnost za moderno levico – da s tem, ko pomaga okrepiti položaj svoje tradicionalne baze, omogoči politično preživeti tudi sebi.

Nadaljujte z branjem→

• It’s Official: The Trump Tax Cuts Didn’t Pay for Themselves in Year One – New York Times
• The Left’s Choice – Dani Rodrik
• From Yellow Vests to the Green New Deal – Joseph E. Stiglitz
• Elizabeth Warren and Her Party of Ideas – Paul Krugman
• What is the just pay? – Branko Milanovic
• How American Poverty Became “Fake News” – Angus Deaton
• Trump’s Big Libertarian Experiment – Paul Krugman
• When is more competition bad? – MacroMania
• Oceans Are Warming Faster Than Predicted – Scientific American
• Climate change: Uncertainty no excuse for inaction – FRB Minneapolis
• The deep roots of development – Part 2 – Dietz Vollrath
• Monetary Policy Outlook for 2019 – Richard Clarida

Nadaljujte z branjem→

Bogomir Troha

Predsednik socialistične Jugoslavije Tito naj bi ob neki priliki okaral sodnike, naj se pri svojem delu ne oklepajo zakonov kot pijanec plota. Ker ne vemo, v kakšnem kontekstu je bila izjava izrečena, če je sploh resnična, se z današnjega vidika lahko ob njej le hudomušno nasmehnemo. Če pa omenjeno izjavo postavimo v kontekst sklepa Državne revizijske komisije (v nadaljevanju DKOM) v zadevi »Izgradnja vzhodne cevi avtocestnega predora Karavanke« z dne 29. 11. 2018 (DKOM, 2018), bi ta izjava dobila pomen.

V zadnjem mesecu je razvpiti sklep DKOM izzval precejšnje negodovanje, tako med strokovnjaki s področja gradbenih investicij, kot tudi med pravniki. Zato bom v tem članku poskušal argumentirano pojasniti strokovni pogled z vidika stroškovnega inženirja. Stroškovno inženirstvo je inženirska disciplina, ki združuje znanja prvenstveno s področja gradbeništva, pa tudi s področij pogodbenega prava in ekonomije.

Članek je sestavljen iz povzetka in treh prilog, v katerih so predstavljeni dokumenti, ki so podobni spornim dokumentom, izpis z odločitvijo povezanih členov zakonodaje in iz daljšega komentarja ugotovitev DKOM. Naj že uvodoma povem, da za članek nisem dobil niti navodila, niti naročila o čem naj pišem in kako naj pišem.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji vikend je v ZDA izbruhnil pravcati mali vihar, ko je nova (progresivna) poslanka v Kongresu Alexandria Ocasio-Cortez (AOC) predlagala dvig zgornje mejne stopnje dohodnine na raven med 70 in 80%. Med ekonomisti je predlog takoj podprl Paul Krugman (The Economics of Soaking the Rich) in navedel, da so to stopnje, ki jih predlagajo vodilni ekonomski raziskovalci s področja neenakosti (od Diamonda, Pikettyja, Zucmana, Romerjeve itd.) in da so takšne (in višje) stopnje dohodnine v ZDA že imeli po drugi svetovni vojni, kar pa ni imelo negativnega učinka na rast. Nasprotno, rast je bila višja kot v času rekordno nizkih davkov. Krugman:

The controversy of the moment involves AOC’s advocacy of a tax rate of 70-80 percent on very high incomes, which is obviously crazy, right? I mean, who thinks that makes sense? Only ignorant people like … um, Peter Diamond, Nobel laureate in economics and arguably the world’s leading expert on public finance (although Republicans blocked him from an appointment to the Federal Reserve Board with claims that he was unqualified. Really.) And it’s a policy nobody has every implemented, aside from … the United States, for 35 years after World War II — including the most successful period of economic growth in our history.

To be more specific, Diamond, in work with Emmanuel Saez — one of our leading experts on inequality — estimated the optimal top tax rate to be 73 percent. Some put it higher: Christina Romer, top macroeconomist and former head of President Obama’s Council of Economic Advisers, estimates it at more than 80 percent.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Instrukcijski zakonski rok za sprejem koncesijskega akta in podpis koncesijske pogodbe med Republiko Slovenijo in 2TDK d.o.o. je zamujen. Resorno ministrstvo se je odločilo, da je potrebno najprej enotno opredeliti relevantne dokumente in nato raje skrbno pretehtati vsa razmerja, kot pa hiteti in sprejeti nekvalitetne akte, ki so temelj vodenja pomembnih investicij.

Urejanje koncesijskih razmerij gradnje za drugi tir Divača-Koper ni prvi primer takšne koncesije v Sloveniji, temveč sledi praksi tovrstnega urejanja med DARS in Republiko Slovenijo, ki se je uveljavila s sprejetjem Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (ZDARS – 1, Ur. List 97/10) in Zakona o uravnoteženju javnih financ – ZUJF (Ur. List RS št. 40/12).

Nadaljujte z branjem→

Ashoka Mody, nekdanji namestnik direktorja IMF za Evropo in glavni predstavnik IMF v času irskega bailouta, danes pa profesor na Princetonu in avtor najbrž najbolj celovite knjige o evru (EuroTragedy: A Drama in Nine Acts) v intervjuju pravi, da evro ni bil potreben za skupni evropski trg, da je bil evro tragedija za evropsko integracijo, da se evru v začetnem obdobju pripisuje učinke, ki so zasluga globalizacije, da je evro ovira za hitrejšo prosperiteto EU držav in da politično ni vzdržen. Opozori, da mnogi danes mitizirajo evro, ne da bi razumeli, za kaj sploh gre, medtem ko se pri evropskem establishmentu kaže kombinacija arogantne ekonomske nepismenosti in brutalnega zasledovanja lastnih nacionalnih interesov velikih držav nad perifernimi. In seveda potrdi, da je evro povzročil politična trenja med članicami in da bi povrnitev nacionalne suverenosti lahko spet zbližala članice EU okrog osnovne ideje evropske integracoje izpred sedem desetletij.

‘It has been a little bit of a lonely effort.’ Ashoka Mody, an economics professor at Princeton University, and the former deputy director of the International Monetary Fund’s European department, is talking about EuroTragedy: A Drama in Nine Acts, his brilliant, magisterial history of the EU and the development of the Eurozone. ‘The vast majority of the European establishment’, Mody continues, ‘has either tried to ignore or to contest what it seems to me are very basic economic principles and facts’.

Nadaljujte z branjem→