Prejšnji teden sem se udeležil javnega posvetovanja generalnega direktorata evropske komisije za trgovino s slovenskimi deležniki o »prenovljeni trgovinski politiki za močnejšo Evropo«. Posvet je bil namenjen temu, da bi komisija od držav članic dobila čim več inputov o tem, kako spremeniti skupno trgovinsko politiko EU, da bi služila kot instrument za povečanje odpornosti, okrevanja in rasti na dolgi rok, da bi ponujala podporo malim in srednje velikim podjetjem, prehodu v zeleno in digitalizirano gospodarstvo ter da bi zagotovila pravičnost in enake konkurenčne pogoje v mednarodni trgovini.

V glavnem, prenovljena trgovinska politika naj bi služila kot instrument za doseganje ciljev nove komisije. Izhodiščni dokument sicer odpira prava vprašanja, ne ponuja pa rešitev. Mene sta v dokumentu zmotili dve stvari. Prva je izražen strah, da bi države pri spopadanju s posledicami sedanje krize »uporabile kombinacijo politik, ki bo po naravi bolj protekcionistična«, in strah, da bi to postalo »novo normalno stanje« v smislu »trajnih izkrivljajočih posredovanj in vmešavanja države v delovanje svetovnega gospodarstva«.

Ta bojazen je seveda deplasirana, saj je protekcionizem že postal »nova normalnost«.

Nadaljujte z branjem→

Samo še Gal Gjurin, potem pa neham težiti. Dobro muziko imamo v Sloveniji. Pa čeprav je zaenkrat zgolj za ozadje ob delu.

Ah, tudi ta ne gre iz glave

Tej pesmi se je – v določenih okoliščinah – nemogoče upreti.

O tem sem pisal pred leti, ko je tedanji glavni ekonomist Svetovne banke in nobelovec Paul Romer razkril manipulacijo glede indeksa kvalitete poslovnega okolja (Doing business) za Čile. Tega naj bi ekonomisti na Svetovni banki manipulirali z metodološkimi spremembami, da je indeks izkazoval pozitivni premik v času desnčarskih vlad in negativnega v času levičarskih vlad. Romer je to javno povedal in se Čilu opravičil. To priznanje je moral preklcai in čez dva tedna odstopil.

No, kasneje so odkrili resne metodološke probleme tega indeksa in uvedli revizijo sprememb metodologiji. Zdaj so odkrili “napake” za vsaj štiri države in umaknili objavljen indeks za dve leti. Vendar so problem očitno še globlji in celoten indeks temelji na zelo dvomljivi metodologiji. Da o politično motiviranih spremembah ne govorimo. Spodaj je izsek iz dobrega komentarja Jayatija Ghosha v Project Syndicate.

The World Bank should no longer publish its Doing Business index, owing to its flawed design and vulnerability to manipulation. The Bank also owes the developing world an apology for all the harm this misleading and problematic tool has already caused.

The Bank has already been forced to suspend publication of the index, owing to “irregularities” in its data. The latest brouhaha concerns straightforward number fudging. Apparently, data from four countries – Azerbaijan, China, Saudi Arabia, and the United Arab Emirates – were inappropriately altered, at least for 2017 and 2019 (thus affecting the 2018 and 2020 Doing Business reports). Other irregularities may have occurred, too. The Bank has begun a “systematic review” of the last five years of data, launched an independent audit of the process, and pledged to correct the most-affected countries’ data.

Nadaljujte z branjem→

V podporo sosednjemu tekstu glede kontroverznega švedskega pristopa k obvladovanju korona epidemije objavljam nekaj slik iz nove študije, ki pojasnjujejo, kakšne so bile posledice tega pristopa na Švedskem primerjalno glede na Slovenijo.

Začnimo s tem, da po vrhu novih okužb julija, so danes nove okužbe s korona virusom na Švedskem zelo nizke in upadajo, medtem ko povsod v Evropi naraščajo.

Nadaljujte z branjem→

Kontroverzni švedski epidemiolog Anders Tegnell, arhitekt “švedskega eksperimenta” glede ravnanja ob epidemiji korona virusa, se danes vse bolj dozdeva kot prerok, “švedski eksperiment” pa kot edini dolgoročno vzdržen pristop k ravnanju glede epidemije. Tegnell je pustil celotno javno življenje odprto, odprte šole, vrtce, trgovine, restavracije. Tudi nošenje mask ni obvezno. So le pripročila glede tega, kako ravnati in koliko ljudi je smiselno imeti hkrati v nekem prostoru. Ja, švedske številke glede novih okužb so bile še do konca julija zelo visoke, nad 100 novih okužb na 1 mio prebivalcev. Veliko starejših ljudi je umrlo. Toda danes, ko Evropo pretresa drugi val epidemije, je število okužb na Švedskem nizko in še upada ter je za 90% nižje kot julija. Vsi se sprašujejo ali zato, ker je Švedska dosegla potrebno stopnjo prekuženosti (čredno imunost).

Richard Milne je v Financial Timesu objavil zelo dober pogovor s Tegnellom. Ob njegovi trezni racionalnosti je zanimivo predvsem to, da ga v pol leta, ko je vodil kontroverzni “švedski eksperiment”, ki so ga mnogi označili kot kriminala ali zločin nad ljudmi, nihče ni poskusil zaustaviti. Vlada mu ni vzela pooblastil. Zato, ker na Švedskem odločitev glede ukrepanja v epidemiji ne sprejemajo politiki, pač pa agencija za javno zdravje (kot naša NIJZ). Švedi neodvisnost institucij jemljejo resno.

At the start of this year, Anders Tegnell was just a low-profile bureaucrat in a country of 10m people, heading a department that collects and analyses data on public health. Today, he has become one of the best known — and most controversial — figures of the global coronavirus crisis.

The 64-year-old Swedish doctor was meant to spend 2020 helping Somalia set up a public health agency as well as sending questionnaires out to Swedes to gauge different aspects of their wellbeing. Instead, his approach to Covid-19 — to keep schools, restaurants, fitness centres and borders open while refusing to follow China in imposing a formal lockdown — has seen him become an unlikely polarising figure for a polarised age.

For many Swedes, their state epidemiologist has embodied a rational approach as other countries have appeared to sacrifice science to emotion.

Nadaljujte z branjem→

Matej Akrapovič je v Financah objavil odličen komentar, ki ga lahko na kratko povzamem kot: Ne za naše / vaše, levo / desno usmerjene medije, pač pa za kakovostno novinarstvo. Sicer bo dolgoročna škoda tako v gospodarstvu kot glede politične stabilnosti neprecenljiva. In RTV Slovenija je sorazmerno kvaliteten medij, bistveno bolj kvaliteten od vsega, kar je na trgu.

Jaz samo dodajam, da je za RTV Slovenija kvečjemu treba še povečati prispevek za 3 ali 4 evre, ob pogoju, da prenehajo z oglaševanjem. S tem bomo dosegli troje. Prvič, stabilnost financiranja javne radiotelevizije. Drugič, več denarja za kvalitetno delo. In tretjič, več denarja (oglaševalskega kolača) bo ostalo za komercialne medije. Jaz sem takoj pripravljen plačevati več za kvaliteten javni RTV servis.

Toda razlog, da se teorije zarote tako hitro širijo, ni le v norih časih, v katerih živimo, temveč tudi v poplavi medijev, ki se bojujejo za svoj prostor pod soncem z objavami senzacionalističnih in nepreverjenih prispevkov. Prav zato danes bolj kot kadarkoli potrebujemo kakovostno novinarstvo, ki bo iskalo resnico in razkrinkalo lažne novice. Mediji so organ nadzora družbe nad nečednostmi, ki se dogajajo v različnih vejah oblasti, in zato ljudje »dober javni servis« potrebujemo, medtem ko politike pretirano poročanje o njihovih napakah bolj kot ne moti. Menim, da je RTV Slovenija res nekoliko bolj levo usmerjena, a je glede na razmere, v katerih živimo, in tudi glede na konkurenco dokaj kakovostna ustanova. Kakovostno novinarstvo pa je edina pot, da se nam v poplavi lažnih novic ne bo zmešalo ter da bomo lahko obstali kot strpna in povezana družba.

Nadaljujte z branjem→

Tale pesem mi je, ne vem, zakaj, bila vedno najljubša pesem Pink Floydov. No, saj vem…