Kot že nekajkrat v zadnjih mesecih ponavljam, da podatki kažejo, da se bo BDP v drugem četrtletju skrčil za okrog 20%. Če bi se po optimistični varianti gospodarska aktivnost do konca decembra letos postopno vrnila na lansko raven, bi zaradi velikega upada gospodarske aktivnosti predvsem v drugem in tretjem četrtletju to pomenilo upad BDP na letni ravni najmanj okrog 9%! Vendar pa sedanji trendi glede okužb nakazujejo na bolj pesimistično napoved oziroma da je bolj verjetna daljša U-recesija, kar bi pomenilo letni upad BDP letos za okrog 15%!

Odgovornost vlade za stabilizacijo agregatnega povpraševanja (BDP)

Vlada mora narediti vse, da s kombinacijo ukrepov s kratkoročnimi in srednjeročnimi učinki na agregatno povpraševanje omili recesijo in tako pomaga ohraniti delovna mesta (s tem pa tudi zmanjšati odhodke proračuna za nadomestila za brezposelnost in socialne pomoči). Največji učinek pri tem imajo sicer javne investicije v infrastrukturo, ki hkrati spodbujajo aktivnost velikega dela gospodarstva in njihova delovna mesta, hkrati pa imajo velike multiplikativne učinke (gradbeništvo ima največje multiplikativne učinke od vseh ostalih panog). Problem pri tej javnih investicijah pa je, da običajno ni na zalogi projektov, ki bi jih lahko zagnali takoj in ki bi začeli takoj dajati rezultate. Če se danes odločimo za neko infrastrukturno investicijo, ki ima sprejeto že vso potrebno dokumentacijo in vsa dovoljenja, bo zaradi vseh postopkov glede izbire izvajalcev projekt lahko stekel najprej šele v enem letu. Torej prepozno za reševanje te krize zdaj. Poleg tega je tako finaliziranih projektov izjemno malo, če sploh je kakšen takoj na voljo.

Nadaljujte z branjem→

Cukerček za ljubitelje. Uvodna pesem je ubijalska.

Pixies z Black Frankom in Kim Deal so bile alter junaki pred izbruhom grungea. Alter rocku so tlakovali pot med obdobjem Husker du in Black Flag ter obdobjem grungea, ko je z Nirvano in Pearl Jam alter postal tako popularen kot mainstream.

“Gigantic” je bil velik alter hit iz leta 1988. Za 3 leta pa je bil prezgoden, da bi doživel usodo masivnega hita “Smells like teen spirit”.

Nadaljujte z branjem→

Teden dni po zaprtju gospodarstva, 21. marca letos, sem pisal o nespodobni izbiri pred nami, če se korona virusa ne bo dalo izkoreniniti v razumnem času. Zapisal sem:

Na žalost pa z daljšanjem korona krize pridemo do finančnih meja, ko je velik upad BDP in preprečevanje izgube delovnih mest še mogoče racionalno upravičiti z reševanjem življenj okuženih. Vem, da se sliši grozno, toda po določeni točki bodo voditelji držav in izvoljeni predstavniki ljudstva prišli do nespodobne izbire med številom mrtvih in uničenjem gospodarstva. Do izbire med humanizmom za vsako ceno in širšimi družbeno-ekonomskimi posledicami krize.

Če namreč sedanji drastični ukrepi ne bodo učinkoviti na kratek rok in če bo padec BDP ob nadaljevanju tovrstnih drastičnih ukrepov prevelik na srednji rok, bo treba sprejeti politično odločitev ali je smiselno nadaljevati z drastičnimi ukrepi in hkrati kot kolateralno škodo uničiti še gospodarstvo in delovna mesta. Globoka recesija, ki bi trajala denimo dve leti, povezana z drastičnimi trajnimi preventivnimi ukrepi zaprtja ljudi v karantene in omejenega dostopa do hrane, lahko ob vplivu na mentalno zdravje ljudi sproži veliko socialno nezadovoljstvo, socialne nemire, povečano kriminaliteto ter t.i. vojno lakote med državami.

V primeru podaljšanja bitke proti virusu se bodo naši politični voditelji prisiljeni odločiti, ali ni slednje tveganje preveliko za družbeno stabilnost in ali ni v takem primeru bolj racionalen scenarij kolektivne imunitete in selektivne karantene za bolj ogrožene segmente prebivalstva. Torej da dovolijo, da se okuži polovica populacije, najranljivejše skupine pa se zaščiti in zanje zagotovi zadovoljiva medicinska oskrba.

Zdaj se zdi, da je ta trenutek prišel. Prvi val okužbe se ni prav iztekel, ko je ponovno izbruhnil takoj ob odprtju meja med državami.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Glede na to, da je včeraj na socialnih omrežjih in v novicah priletela malo bolj oprijemljiva ideja o tehnični vladi, bo tole pisanje namenjeno temu, kaj takšna vlada je. In kaj bi počela v Sloveniji.

Tehnična vlada nastopa takrat, ko v državi ob trenutnem razmerju izvoljenih sil iz različnih vzrokov ne moremo imeti kompetentne vlade, do nove preveritve volje ljudi pa je potrebno imeti kompetentno vlado s polnimi pooblastili. S tem, ko izvoljeni predstavniki potrdijo mandatarja tehnične vlade, so s tem že pristali na to, da se v tej vladi ne bodo preliminarno upoštevale njihove preference, temveč bo važnejše to, da državne institucije funkcionirajo.

Zdi se mi, da bi pri definiciji tehnične vlade predvsem veljalo upoštevati moment, da gre za začasnost do naslednjih volitev.

Nadaljujte z branjem→

Le zvok izklopite

Bine Kordež

Pred dnevi sem objavil širši tekst s pregledom denarnega sistema in v njem izpostavil dokaj smelo – iz mnoge problematično – trditev, in sicer: glede na monetarno politiko ECB državi Sloveniji praktično ne bo treba vrniti skoraj polovice javnega dolga.

Seveda takšna trditev zbudi precej dilem in tudi dvomov o upravičenosti in strokovnosti. Upravičeno se postavlja čisto preprosto vprašanje: ali to pomeni, da mi država ne bo vrnila denarja, če kupim njene obveznice, torej če ji posodim denar? Zaradi teh dilem navajam še nekaj dodatnih pojasnil in argumentov k zapisanemu, tudi na nekoliko bolj poenostavljen način.

Zaradi lažjega razumevanja na začetku ponovno navajam primer Japonske. Ta država ima danes največji javni dolg (preko 200 % BDP). Preračunano na prebivalca, bi to za Slovenijo pomenilo kar okoli 150 milijard evrov javnega dolga. Vemo, da ga imamo sicer dobrih 30 milijard evrov, torej petkrat manj kot znaša zadolženost “povprečnega Japonca”. Ta javni dolg Japonske ima predvsem dve ključni značilnosti. Prvič, dolg je pretežno v njihovi lastni valuti, v jenih. Drugič pa je Japonska država to več ali manj v celoti dolžna samo svojim državljanom oz. domačim institucijam, od tega kar polovico njihovi centralni banki. Bank of Japan (BoJ) je v zadnjih letih odkupila skoraj polovico njihovega državnega dolga.

Nadaljujte z branjem→

Martin Sandbu, pronicljiv kolumnist Financial Timesa, je na podlagi svoje junija objavljene knjige “The Economics of Belonging: A Radical Plan to Win Back the Left Behind and Achieve Prosperity for All” včeraj v Financial Timesu objavil povzetek svojih ključnih poant. Postavil je pet programskih točk, ki zajemajo predvsem:

• Together, these two principles point in the direction of higher minimum wages, a universal basic income, generous government funding for education and labour-market mobility, and strict enforcement of labour standards.
• net wealth tax, removing the gaping loopholes in multinational taxation,
• increasing tax revenue from carbon emissions, in line with the climate challenge. A particularly promising proposal is the “carbon tax and dividend”, where revenue from higher emissions taxes would be paid out as a universal basic income.

Sandbu konča v pozitivnih notah glede reforme kapitalizma, pri čemer svoj optimizem veže na spremembe, ki so se zgodile po letu 1933 z Rooseveltovim New dealom in razvojem socialne države v Evropi.

Nadaljujte z branjem→

Huh, tule seveda pljuvam v lastno skledo. Vendar menim, da akademska higiena to zahteva. Douglas Campbell (zelo aktiven tviteraš, sicer pa doktorat na odlični UC Davis in profesor na AP New Economic School) je napisal, kako sta s kolegico replicirala študijo Blooma, Drace in van Reenena (BDvR) o supervelikem učinku kitajske konkurence na povečano inovativnost evropskih podjetij. BDvR so ugotovili, da so evropska podjetja v panogah z večjo kitajsko konkurenco odgovorna kar za 30% povečanje inovativnosti in produktivnosti. Ta rezultat je v nasprotju z denimo študijo Autorja in kolegov (2017) “Foreign Competition and Domestic Innovation: Evidence from U.S. Patents“, ki so pokazali prav nasprotno za ZDA. Študija BDvR se je zato zmeraj zdela nekoliko sumljiva, vendar pa – ker je John van Reenen velika zvezda v ekonomiji (dobitnik nagrade za najboljšega evropskega ekonomista izpod 45, iz London School of Economics je presedlal na še bolj prestižni MIT) – se nihče ni lotil replikacije njihovih rezultatov.

Campbell & Mau sta seveda odkrila velike napake v empirični analizi BDvR in ko napake odpravita, super rezultati BDvR študije izginejo, predznak koeficienta se celo obrne in je statistično značilen. Podobno se je zgodilo, ko so Herndon, Ash in Pollin (HAP, 2013) poskušali replicirati še bolj razvpito študijo Reinhartove in Rogoffa o magični meji zadolženosti države pri 90% BDP, ko rast BDP postane negativna. Ekonomisti IMF so kasneje pokazali, da ni nobene takšne magične meje zadolženosti.

Nauk te zgodbe je seveda, da je nekaj narobe z recenzijami znanstvenih študij v ekonomiji in da bi morali vse rezultate neodvisno preveriti oziroma omogočiti replikacijo rezultatov s tem, da bi avtorji morali dati na voljo tako podatke kot ekonometrično kodo. To bi morala biti norma, predpogoj z aobjavo.

Je pa še en nauk, ki ga daje Campbell vsem ekonomistom, ki želijo objaviti v top-5 znanstveni reviji (ključen pa je pogoj št. 2!):

1. Adopt a very popular thesis — free trade magically induces innovation! 2. Be a well-connected “star”. 3. Feel free to “shoot a man on 5th avenue” in your analysis, you’ll be accepted if 1 & 2

In our paper, we find several coding errors which overturn a seminal paper in the “Chinese competition caused a huge increase in innovation” lit by Bloom et al (BDvR). From the beginning, I knew the BDvR paper had problems. Why? nbloom.people.stanford.edu/sites/g/files/…

Nadaljujte z branjem→