Tehnična vlada leta 2020 v Sloveniji

Jasmina Držanič

Glede na to, da je včeraj na socialnih omrežjih in v novicah priletela malo bolj oprijemljiva ideja o tehnični vladi, bo tole pisanje namenjeno temu, kaj takšna vlada je. In kaj bi počela v Sloveniji.

Tehnična vlada nastopa takrat, ko v državi ob trenutnem razmerju izvoljenih sil iz različnih vzrokov ne moremo imeti kompetentne vlade, do nove preveritve volje ljudi pa je potrebno imeti kompetentno vlado s polnimi pooblastili. S tem, ko izvoljeni predstavniki potrdijo mandatarja tehnične vlade, so s tem že pristali na to, da se v tej vladi ne bodo preliminarno upoštevale njihove preference, temveč bo važnejše to, da državne institucije funkcionirajo.

Zdi se mi, da bi pri definiciji tehnične vlade predvsem veljalo upoštevati moment, da gre za začasnost do naslednjih volitev.

V tehničnih vlada (v literaturi je tudi termin technocratic government) ministrske položaje praviloma (ni pa nujno) zasedejo predvsem neodvisni strokovnjaki. Časovno in geografsko nam je najbližji primer iz Avstrije, ko je bila koalicijska partnerica FPÖ sesuta. Predsednik stranke je, po tem, ko so objavili njegove sestanke na Ibizi, odstopil, sledili so tudi odstopi ministrov iz te stranke in je postala vlada neoperativna.  Dogovorili so se, da bodo imeli predčasne volitve, v vmesnem času (od junija 2019 pa do januarja 2020) pa so imeli tehnično vlado, ki jo je vodila Brigite Bierfein. Gospa je kariero izgradila v pravosodju, leta 2019 je bila stara 70 let in se je po koncu prenosa poslov ponovno izvoljenemu Alexandru Kurzu, tudi upokojila.

Pri naših zahodnih sosedih, Italijanih, je politično življenje skreganih in na pat pozicijo obsojenih precej dolgotrajna zadeva. Zadnjo tehnično vlado so imeli od novembra  2011 do konca aprila 2013, vodil jo je Mario Monti, ki je kariero naredil v bančništvu in kot evropski komisar.

Tudi država Slovenija je že imela nekaj, kar deloma ustreza definiciji tehnične vlade. V letu 1991 je začel Demos razpadati (zanimivo, najbolj odločen kritik takratnega premiera Peterleta je bil Janez Janša). Decembra 2011 je bila sprejeta Ustava RS, z ustavnim zakonom je bilo opredeljeno, da se volitve po novi ureditvi (državni zbor in državni svet namesto prejšnjih treh zborov skupščine) izvedejo v enem letu po sprejetju ustave. Hkrati pa je bila vlada vedno bolj brez podpore in po dveh poskusih konstruktivne nezaupnice, so progresivci iz Demosa skupaj s takratno LDS in ZLSD (danes SD) izvolili Janeza Drnovška za novega predsednika vlade v maju 1992. V vladi 1992 so sedeli tudi ministri iz prejšnje vlade v okviru kvot tistih strank, ki so podprle Drnovškov kandidaturo. V tem kontekstu je tudi Janez Janša ostal minister za obrambo (in se je v istem letu pridružil Pučnikovi socialdemokratski stranki Slovenije ali SDSS). Ta vlada je imela karakter začasnosti, ker se je vedelo, da bodo v decembru 1992 sledile volitve. Zaradi tega po mojem mnenju lahko to vlado v tem delu obravnavamo kot tehnično. Je pa to obdobje Janez Drnovšek izkoristil tako, da so volivci njega in njegovo stranko prepoznali kot kompetentna in so ju nagrajevali na vseh volitvah v naslednjih 10 letih.

Torej, kako lahko izkušnje iz soseščine in tudi domače izpred 28 let uporabimo za razmislek o tehnični vladi? Vsekakor ideja, da bi to vlado sestavljali samo neodvisni strokovnjaki (in bi potem res ustrezala vsem kriterijem »tehničnosti« ali »tehnokratskosti«) v slovenskem prostoru ne bi imela veliko podpore. Prvič, ideja namreč predpostavlja, da bi vse stranke, vključno z vsemi poslanci, sprejeli idejo, da je nekdo izven njih bolj kompetenten za urejanje državnih stvari in da jo/ga morajo sedaj kar poslušati in sprejmati, kar predlaga. Tega koncepta si v našem Državnem zboru ne predstavljam. Tam so, če nič drugega, mojstri poslovnika in rutinerji dolgih sestankov in lahko, kadarkoli se jim zahoče, dajo lekcijo vsakomur, ki živi v neki čudni iluziji, da je zgolj zaradi strokovnosti in poznavanja področja, že izvzet iz medstrankarskih kupčij in da se ga/je strankarske kadrovske preference ne bodo dotaknile.

Drugič, prav tako ne verjamem, da lahko v tej državi nekdo, ki je že malce profiliral svojo kariero, trdi, da je, kar se tiče vrednostnega sistema popolnoma neodvisen in nevtralen. To se mi vedno bolj zdi evfemizem za prilagodljivost na vsakogar, ki je trenutno na oblasti. Mnogo bolj so mi všeč ljudje s prepoznanimi vrednostnimi in političnimi orientacijami, ki pa imajo toliko hrbtenice in dostojanstva, da poslušajo različna mnenja in da znajo sodelovati z ljudmi na projektu A in B in jih to ne ovira pri tem, da se s to ekipo pri temah K, L in S ne strinjajo.

Če bi v Sloveniji prišlo do tehnične vlade – oziroma, če bo razmislek o njej kam prišel – bi praktična izvedba verjetno pomenila, da bi v vladi sedeli tudi strankarski ljudje. Ker brez pristanka strank, ki bi zmogle 46 glasov in več, take vlade itak ne bo. Če bi obveljalo načelo, da v njej ne bi bilo predsednikov in predsednic strank, ki bi tako vlado podprli, to hkrati tudi pomeni, da se odpirajo vrata za nekega novega protagonista/protagonistko v Sloveniji. Ker, razen če ne bi za tehničnega mandatarja našli kake že upokojene osebe brez kakršnihkoli nadaljnjih političnih ambicij (ne verjamem, da taka oseba obstaja), ta tehnični rešitelj/ica ne bo kar odšel/odšla. Koliko časa bi obstal/a, je drugo vprašanje, ampak zanesljivo ne bo kar odšel/odšla po šestih mesecih.

In zakaj ne?

Ker bi tehnična vlada v Sloveniji leta 2020 dobila neprimerljivo težjo situacijo, kot jo je dobila tehnična vlada Bierfeinove v Avstriji 2019. Avstrija je še imela gospodarsko rast, optimizem tudi in razen politične sfere, ki se je morala na novo prešteti, drugih sistemskih problemov, ki ne bi mogli počakati šest mesecev, ni bilo. V Sloveniji 2020 pa smo daleč od tega, da ne bi bilo problemov. In tudi proračun EU se sprejema in dodatni finančni instrumenti in pod milim bogom ne izvemo, kaj vlada počne na to temo. Zato bi bilo modro, da bi se, za začetek poenotili samo okoli ključnih nalog (kjer bi obstajal širok konsenz), ki bi jih morala delati tehnična vlada, te pa so naslednje:

  • Sprejem volilnega zakona, da bodo volitve skladne z odločbo US; če stranke tu zberejo 60 glasov, bo šlo to lažje, če si bodo malo pogojevale, bo šlo počasnje.
  • Promptno interveniranje za omilitev krča povpraševanja in krča likvidnosti; ker medtem, ko se bodo stranke dogovarjale o volitvah, bo treba ves čas popravljati in hitro ukrepati z različnimi prijemi za to, da se ekonomija ne bo še bolj skrčila, kot se bo že itak
  • Nabor projektov za porabo sredstev (5 milijard EUR) iz instrumenta Next Generation EU in projekte za kohezijo. V tem delu so tako zdravstvo in sociala kot zelena transformacija in infrastruktura. Če je toliko sredstev, pomeni, da bi morali imeti seznam možnih projektov za vsaj 10 milijard že danes na mizi – pa ga ni. In tako velike številke se ne napolni hitro.

Torej, če bi se pojavil/a neka oseba, ki bi uspešno izpeljal/a te tri naloge, potem po šestih mesecih zanesljivo ne bi odšel/a ali se vrnil/a v svojo osamo gojit orhidej, temveč bi ostal/a na političnem prizorišču.

Vsekakor pa bi tehnična vlada, če bi do nje prišlo, prisilila različne protagoniste, da se poslušajo in sodelujejo in da dajejo vsaj malo empirije temu, da se protagonisti znotraj ustavnega loka lahko zmerno pogovarjajo in sodelujejo. Če bi bili pri tem kolikor toliko spodobni in uspešni, bi takemu delovanju sledili tudi državljani. Vsaj v enem delu.

2 responses

  1. Tehnične vlade v Sloveniji glede na razloge spoštovane Jasmine Držanič gotovo ne bo. Dodatno poudarjam še dejstvo, da je slovenska družba čedalje bolj ekskluzivna( izključujoča ), kar je zlasti evidentno v ravnanju političnih strank in javne uprave. Družbe in države. ki niso organizirani inkluzivno ( vključujoče ) drsijo v negativno spiralo razvoja, kar je jasno vidno tudi v Sloveniji, zlasti na gospodarskem področju. Kakor koli, dokler bo slovenskim politikom vodilo grenko spoznanje B. Travna v romanu Upor obešencev, da je oblast za to, da se zlorablja, toliko časa bodo iz upravljanja družbe in države izločeni vsi, ki imajo za vodilo ravnanja dobro in prav za javni interes in ne korist za elito na oblasti. Tehnična vlada, ki bi premostila krizno obdobje je v Sloveniji vsekakor iluzija.

  2. Z Marjanom bi si upal igrati šah, z Janezom ne (kapo dol za zadnji manever), oziroma tehnične vlade ne bo, poslanci koalicije so se odločili, da bodo vsaj 2 leti vlekli cekine. Lahko samo upamo, da se globoka država (to je tista, ki je neodvisna in želi delati strokovno) ne bo v teh dveh letih dokončno razgradila. Mislim, da bo Janez predsednik stranke dlje, kot je bil enonogi Jožek predsednik Juge.

    Ampak če politika potrebuje neobremenjenega mandatarja – z veseljem se javim.

%d bloggers like this: