Kot že nekajkrat v zadnjih mesecih ponavljam, da podatki kažejo, da se bo BDP v drugem četrtletju skrčil za okrog 20%. Če bi se po optimistični varianti gospodarska aktivnost do konca decembra letos postopno vrnila na lansko raven, bi zaradi velikega upada gospodarske aktivnosti predvsem v drugem in tretjem četrtletju to pomenilo upad BDP na letni ravni najmanj okrog 9%! Vendar pa sedanji trendi glede okužb nakazujejo na bolj pesimistično napoved oziroma da je bolj verjetna daljša U-recesija, kar bi pomenilo letni upad BDP letos za okrog 15%!

Odgovornost vlade za stabilizacijo agregatnega povpraševanja (BDP)

Vlada mora narediti vse, da s kombinacijo ukrepov s kratkoročnimi in srednjeročnimi učinki na agregatno povpraševanje omili recesijo in tako pomaga ohraniti delovna mesta (s tem pa tudi zmanjšati odhodke proračuna za nadomestila za brezposelnost in socialne pomoči). Največji učinek pri tem imajo sicer javne investicije v infrastrukturo, ki hkrati spodbujajo aktivnost velikega dela gospodarstva in njihova delovna mesta, hkrati pa imajo velike multiplikativne učinke (gradbeništvo ima največje multiplikativne učinke od vseh ostalih panog). Problem pri tej javnih investicijah pa je, da običajno ni na zalogi projektov, ki bi jih lahko zagnali takoj in ki bi začeli takoj dajati rezultate. Če se danes odločimo za neko infrastrukturno investicijo, ki ima sprejeto že vso potrebno dokumentacijo in vsa dovoljenja, bo zaradi vseh postopkov glede izbire izvajalcev projekt lahko stekel najprej šele v enem letu. Torej prepozno za reševanje te krize zdaj. Poleg tega je tako finaliziranih projektov izjemno malo, če sploh je kakšen takoj na voljo.

Nekoliko hitreje delujejo ukrepi spodbujanja gospodinjstev glede zamenjave vira energije in energetske sanacije stavb. Tudi tukaj je implementacijski odlog, saj traja nekaj mesecev preden vlada sprejme tak ukrep in preden naloži obveznost denimo EKO skladu, da subvencije poveča na več kot 50% investicijskega zneska. Nato pa traja še nekaj mesecev preden sklad pripravi razpis, obdela vse vloge in začne sofinancirati projekte. Implementacijski odlog je najmanj pol leta, to pa je iz vidika reševanja krize zelo pozno.

Najhitreje delujoči ukrepi za spodbujanje agregatnega povpraševanja so povečanje prejemkov gospodinjstev (denimo dodatnih socialnih transferjev, povečanje pokojnin in plač ter enkratni solidarnostni prispevki itd.), saj ti praktično takoj dvignejo zasebno povpraševanje in s tem omilijo upad BDP. Ima pa to povečanje osebnih prejemkov eno ključno pomanjkljivost: del tega povečanja transferja (najmanj 30-40%) se privarčuje in ne gre v porabo ter s tem v BDP. Zaradi transfera v varčevanje namesto v potrošnjo je zato učinek na BDP manjši. Problem enkratnih solidarnostnih dodatkov, ki jih je vlada letos podelila upokojencem je v tem, da so bili enkratni in niso bili pogojevani s porabo; in da so se zato v veliki meri privarčevali – torej niso imeli večjega vpliva na BDP.

Začasni UTD je najbolj učinkovit kratkoročni ukrep

Prav zaradi tega je tako pomemben predlog uvedbe začasnega univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki ga je junija v parlamentarno proceduro vložila stranka LMŠ. Predlog LMŠ predvideva, da bi vse osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji bile deležne začasnega UTD v višini 100 evrov mesečno za obdobje najmanj 3 mesecev. Pri tem pa morajo prejemniki ta dodatni prejemek “unovčiti” najkasneje do konca leta 2020, sicer se šteje, da ga niso izkoristili. Prednost tega začasnega UTD glede na tradicionalne ukrepe zmanjšanja davkov ali socialnih transferjev, je torej v tem, da ga ni mogoče privarčevati, pač pa gre neposredno in v celoti v porabo in s tem v BDP. Začasni UTD je zato specifičen ukrep za spodbujanje domačega povpraševanja, ki je bistveno bolj učinkovit od vseh ostalih alternativnih ukrepov za kratkoročno spodbujanje depresivnega agregatnega povpraševanja (=BDP).

Iz vidika učinkovitosti spodbujanja agregatnega povpraševanja je pomembno, da se dodatni dohodek, ki ga dobijo gospodinjstva prek začasnega temeljnega dohodka, porabi in da se ne privarčuje. Za učinkovitost spodbujanja domačega povpraševanja prek uvedbe začasnega temeljnega dohodka so zato ključni trije elementi, in sicer, (1) da so ga kot univerzalnega dodatnega dohodka deležni vsi državljani, (2) da ima časovno omejeno trajanje in (3) da ga je mogoče porabiti le za nakupe blaga in storitev v Sloveniji. Poraba temeljnega dohodka ne sme biti omejena na posamezne vrste proizvodov ali storitev. 

Ob tem, da gre hitro in v celoti v povečanje BDP, pa ima začasni UTD še pomemben psihološki učinek na potrošnike. Njegova zelo pomembna funkcija je v preprečitvi nekaterih socialnih tveganj. UTD deluje kot varovalo, ki naj bi preprečilo materialno ogrozitev življenja posameznika, s čimer zmanjšuje negotovost glede prihodnosti in krepi zaupanje med potrošniki. Uvedba začasnega UTD za čas trajanja krize je torej ukrep, ki ob tem, ko povečuje kupno moč vsem državljanom, krepi predvsem njihov občutek varnosti, kar je temelj za trajnejše okrevanje povpraševanja potrošnikov.

Učinek UTD na BDP

Začasna uvedba UTD za obdobje enega meseca v višini 100 evrov, ki bi ga dobili vsi (stalni) prebivalci Slovenije, pomeni agregatni proračunski izdatek v višini okrog 200 mio evrov. Ob predpostavki, da bi dodatno trošenje prebivalstva zaradi trošenja začasnega UTD spodbudilo še dodatno trošenje prebivalstva za 30% (multiplikator potrošnje = 1.3) , bi nov temeljni dohodek za obdobje enega meseca spodbudil povečanje skupne porabe za 260 mio evrov. Glede na slovensko vpetost v mednarodno trgovino bi se okrog 30% tega povečanja skupne porabe prek uvoza prelilo v tujino, domača poraba pa bi se povečala za dobrih 180 mio evrov oziroma za 0.4% BDP.

Ob tem je treba upoštevati, da bo povečanje domače porabe neposredno prispevalo k povečanju prilivov v državni proračun iz naslova DDV in trošarin. Ob predpostavki povprečne izdatnosti DDV in trošarin v višini 25% od porabe, bi uvedba enomesečnega temeljnega dohodka ustvarila za 65 mio evrov dodatnih prilivov v proračun. Neto fiskalni učinek uvedbe temeljnega dohodka za 1 mesec v skupni vrednosti 200 mio evrov, bi tako znašal le 135 mio evrov. Pri tem pa je treba upoštevati še posredne učinke na ohranitev delovnih mest, ki bi bila sicer ogrožena, in na fiskalne učinke iz tega naslova (prilivi v proračun iz naslova dohodnine ter socialnih in pokojninskih prispevkov v primeru zaposlenih oseb za razliko od odlivov iz proračuna za nadomestila za brezposelnost in socialne in pokojninske prispevke v primeru oseb, ki bi zaradi neukrepanja države izgubile službe).

Tabela: Učinki začasnega UTD

Pomen uvedbe začasnega temeljnega dohodka je v spodbujanju domače porabe in v krepitvi zaupanja gospodinjstev. Slednje pomeni, da mora biti ukrep spodbujanja domače porabe v veljavi dlje časa, dokler ne pride do gospodarskega okrevanja in dokler se ne stabilizira agregatno povpraševanje. Glede na šibko dinamiko okrevanja to pomeni, da bo potrebno temeljni dohodek izplačevati najmanj 3 mesece oziroma celo do 6 mesecev. S trimesečnim spodbujanjem domačega povpraševanja z ukrepom temeljnega dohodka bi se BDP okrepil za 1.2%, s šestmesečnim spodbujanjem pa za 2.4%.

Učinek transferjev in davkov na zasebno porabo

Fiskalna politika je bila zaradi predvsem ideoloških razlogov zadnja 4 desetletja v veliki nemilosti, zato glede učinkovitosti denimo transferjev prebivalstvu ni prav veliko študij. Če so se ekonomisti do velike finančne krize leta 2008 že lotevali preučevanja spodbujanja zasebne porabe, so se predvsem fokusirali na zniževanje davkov. Pa še pri tem so poskušali manipulirati. Tako je denimo ortodoksni neomonetarist John Taylor (ki je sicer absolutni nasprotnik fiskalne politike, monetarno politiko pa bi zaupal kar algoritmu, se pravi njegovi »Taylorjevi enačbi«), leta 2009 v članku s karakterističnim naslovom “The Lack of an Empirical Rationale for a Revival of Discretionary Fiscal Policy” obregnil ob (navidezno) neučinkovitost znižanja davkov Busheve administracije leta 2008, da bi ublažila upad zasebnega trošenja. Predstavil je preprost graf z dvema krivuljama: dinamiko razpoložljivega dohodka (dohodek, zmanjšan za davke) in dinamiko zasebne porabe. Ker se je leta 2008 razpoložljiv dohodek zaradi znižanja davkov povečal, agregatni izdatki za zasebno porabo pa zmanjšali, je Taylor uporabil kot argument, da vladno stimuliranje zasebne porabe ni učinkovito.

No, Taylorja so hitro demantirali, da je predstavil le del zgodbe, da bi upravičil svoje poglede. Mark Zandi je kot prvi pokazal, da namreč Taylor ni upošteval, da se je leta 2008 zaradi sesutja nepremičninskega trga premoženje ameriških gospodinjstev zmanjšalo in da so morali povečanje dohodka zaradi znižanja davkov uporabiti za nevtralizacijo izpada dohodka. Drugače povedano, brez znižanja davkov bi se zasebna poraba še bolj zmanjšala. Podobno so ugotavljali tudi drugi, ki so se lotili Taylorjeve popreproščene “analize” (nekaj jih je navedenih spodaj). Parker et al (2013) so denimo v “Consumer spending and the economic stimulus payments of 2008” empirično ugotovili, da so ljudje 50 do 90% povečanja dohodka zaradi znižanja davkov porabili, najbolj pa starejši ter tisti z nižjimi dohodki in tisti s hišami.

Po finančni krizi iz leta 2008, ko je diskrecijska fiskalna politika pridobila na pozornosti,  so se začele vrstiti tudi študije na to temo, vendar predvsem na temo skupnega fiskalnega multiplikatorja. Se pravi, kakšen učinek na BDP ima povečanje ali zmanjšanje javnih izdatkov za 1 odstotek. Če se še spomnite, je IMF še leta 2010 predvideval, da je ta multiplikator nizek (manjši od 0.5), nato pa je – ko je postalo očitno, da so države, ki so močno zategnile javne finance, padle v globoko recesijo – stopil korak nazaj in priznal, da so se zmotili. Tedanji glavni ekonomist IMF Olivier Blanchard je (skupaj z Leighom) leta 2012 tudi objavil empirično analizo »Growth forecast errors and fiscal multipliers«, v kateri sta pokazala, da so fiskalni multiplikatorji večji od 1 in imajo javni izdatki zaradi tega več kot proporcionalen učinek na BDP.

Multiplikativni učinek zasebne porabe (UTD)

Kot rečeno, glede multiplikativnih učinkov transferjev (kar je v svoji osnovi UTD) ni na voljo prav zelo veliko študij (čeprav je teoretično zadeva podrobno obdelana v vseh učbenikih makroekonomije). Izpostavljam dve študiji, ki sta relativno novi in relevantni za primer UTD. Obe se sicer nanašata na ZDA.

Prva je študija Christine Romer in Davida Romerja (2014, objavljena 2016), ki pokriva empirično analizo dodatnih transferjev ameriškim gospodinjstvom v obdobju 01/1952 – 12/1991. Mimogrede, Christina Romer je bila vodja Sveta ekonomskih svetovalcev predsedniku Obami v prvem mandatu in je bila ključna oseba pri pripravi stimulus paketa za obnovo ameriškega gospodarstva po 2008 krizi (zakon ARRA), ki je ameriško gospodarstvo – za razliko od Evrope, ki se je otepala fiskalnega stimulusa – hitro potegnil iz krize. Njen mož David Romer pa je ena največjih avtoritet na področju teoretične makrokonomije.

Romer & Romer (2016) v svoji empirični študija analizirata vpliv povečanja socialnih transferjev ameriškim gospodinjstvom v obdobju 01/1952 – 12/1991, pri čemer uporabljata mesečne podatke. Ugotavljata:

1. trajno povečanje transferja gospodinjstvom za 1%:

• poveča osebno potrošnjo v mesecu povečanja transferja za 27% (multiplikator 1.27). Učinek je večji od 1 še 5 mesecev po povečanju transferja;
• poveča maloprodajo v trgovinah v mesecu povečanja transferja za 67%. Učinek se poveča  v naslednjih 4 mesecih vse do 2.1% (multiplikator 2.1);
• poveča industrijsko proizvodnjo v mesecu povečanja transferja za 37%. Učinek se  v naslednjih 4 mesecih giblje med 0.39 in 0.67%;
• na zaposlenost ni imel značilnega učinka.

2. začasno povečanje transferja gospodinjstvom (zgolj dodatek v enem mesecu) za 1%:

• ima zelo majhne in neznačilne učinke na osebno porabo, maloprodajo in industrijsko proizvodnjo.
  

Ker gre za enkratni mesečni dodatek, ga potrošniki tudi tako obravnavajo in ne spremenijo svojega obnašanja glede trošenja.

Pomembno je, da predlog LMŠ predvideva, da se začasni UTD mora porabiti v določenem obdobju in da ga ni mogoče privarčevati. Tega študija Romer & Romer (2016) seveda ne upošteva, zaradi česar so učinki na potrošnjo in maloprodajo manjši (saj prejemniki del transferja prihranijo namesto potrošijo).

_______

Druga je študija Bayer, Born, Luetticke in Müller (BBLM, 2020) “The Coronavirus stimulus package: How large is the transfer multiplier?”. Verzija za širše občinstvo je dostopna na Vox-EU portalu:

BBLM (2020) z modelom simulirajo, kakšne učinke naj bi imel enkratni transfer vsem odraslim osebam v višini $1,200, ki ga bodo dobili Američani z dohodkom nižjim od $75,000 letno kot del protikoronskega zakona CARES. Ugotavljajo, da je multiplikativni učinek transferja lahko naraste na več kot 2, če je transfer pogojevan samo za brezposelne osebe. Če transfer dobijo vsi, je učinek nekoliko manjši od 1, to pa predvsem zaradi, ker bi tisti z višjim dohodkom ta transfer lahko privarčevali in se poraba ne bi povečala.

Iz vidika predloga LMŠ glede uvedbe začasnega UTD je pomembno naslednje:

• LMŠ predlog predvideva, da začasni UTD dobijo vsi in ga ni mogoče privarčevati (kar je razlika od ameriškega transferja, ki se lahko privarčuje in ne gre v porabo), zato bo učinek začasnega UTD večji (večji od 1.3 in bližje 2).
• da začasni UTD dobijo vsi in ne samo ranljive skupine, je pomembno tudi iz vidka velikosti stimulusa: če bi targetirali samo denimo študente, upokojence in socialno ogrožene, bi bil učinek na BDP manjši, hkrati pa bi se ostali posamezniki in gospodinjstva še bolj zakrčili in manj trošili.
• pomembno je, da ta transfer (UTD) zmanjšuje tveganje zmanjšanja ali izgube dohodka, kar pomeni, da se potrošniki ne prestrašijo in ohranijo raven potrošnje.
  

Kot pravijo BBLM, so transferji prebivalstvu izjemno pomembni ob začetku krize, saj stabilizirajo trošenje in dohodke v zasebnem sektorju zgodaj ob začetku krize, preden se razvije negotovost:

In sum, we find that the transfer component as foreseen under the CARES act is likely to provide a welcome boost to the economy. Two aspects are particularly noteworthy. First, the transfers help to stabilize private sector spending and income in the early stage of the recession.

Zato je čas za stimuliranje zasebne porabe zdaj, predvsem pa je ta ukrep med vsemi alternativami za spodbujanje kratkoročnega okrevanja BDP daleč najbolj učinkovit. Učinek na BDP je večji od 1 in bližje 2 (predlog LMŠ predvideva multiplikator v višini 1.3).

________

Viri:

Bayer, C, B Born, R Luetticke and G Müller (2020a), “The Coronavirus stimulus package: How large is the transfer multiplier?”, CEPR Discussion paper 14600.

Blanchard, O. J., & Leigh, D. (2013). “Growth forecast errors and fiscal multipliers. “ American Economic Review, 103(3), 117-20.

Hsieh, Chang-Tai. 2003. “Do Consumers React to Anticipated Income Shocks? Evidence from the Alaska Permanent Fund.“ American Economic Review 99 (March): 397–405.

Leigh, A. (2012). How much did the 2009 Australian fiscal stimulus boost demand? Evidence from household-reported spending effects. The BE Journal of Macroeconomics, 12(1).

Oh, Hyunseung, and Ricardo Reis. 2012. “Targeted Transfers and the Fiscal Response to the Great Recession.” Journal of Monetary Economics, 59 (Supplement): S50–64.

Parker, Jonathan A., Nicholas S. Souleles, David S. Johnson, and Robert McClelland. 2013. “Consumer spending and the economic stimulus payments of 2008.” American Economic Review, 103 (6): 2530–53.

Romer, C. D., & Romer, D. H. (2016). Transfer payments and the macroeconomy: The effects of social security benefit increases, 1952-1991. American Economic Journal: Macroeconomics, 8(4), 1-42.

Sahm, C. (2019). Direct Stimulus Payments to Individuals. Recession Ready: Fiscal Policies to Stabilize the American Economy, 67-92.

Taylor, John B. 2009. “The Lack of an Empirical Rationale for a Revival of Discretionary Fiscal Policy.” American Economic Review Papers and Proceedings 99 (May): 550-555.

Zandi, M. (2010). Perspectives on the Economy. Testimony before the House Budget Committee, July, 1.