Ko se srečajo tradicionalni keynesianizem, nizka inflacija in sekularna stagnacija, dobiš moderno monetarno teorijo (MMT).

Pripadniki MMT so naokrog sicer že nekaj časa, vendar se s svojimi idejami do sedaj niso uspeli prebiti. Mainstream ekonomija jih je zavračala. Osnovno poanto MMT, da kadar država izdaja svoj denar (monetarna suverenost), ne more proračun nikoli zaiti v plačilne težave, saj mu centralna banka da vedno na voljo dovolj denarja prek odkupa vladnih obveznic, so mainstream ekonomisti vedno pobili z argumentom, da nobena država tega ne more početi dlje časa, saj to vodi v hiperinflacijo. Dobimo Zimbabve ali Venezuelo. Hkrati pa država z zadolževanjem na trgu vpliva na dvigovanje obrestnih mer in s tem izriva zasebne investicije (crowding-out effect). Slednje je sicer neumnost, navaden larpurlartistični neomonetaristični teoretski koncept, katerega edini namen je z oranžnim alarmom svariti pred vladnim investiranjem in trošenjem, v realnem življenju pa nima nobene osnove.

No, potem pa je prišla Stephanie Kelton iz univerze Stony Brook z novo knjigo “The Deficit Myth: Modern Monetary Theory and the Birth of the People’s Economy”, ki je na zelo preprost način na dobrih 300 straneh pokazala, da je proračunski deficit v sodobnih časih (za ZDA) le še mit.

Keltonovi in modernim monetaristom gre na roko sedanja situacija izjemno nizkih obrestnih mer in inflacije ter sekularne stagnacije, ko centralnim bankam v razvitih državah kljub nepojmljivim, astronomskim količinam denarja, ki ga infuzirajo v ožilje finančnega sistema, nikakor ne uspe niti dvigniti inflacije z ničle niti dvigniti obrestnih mer. Vlade razvitih držav se po finančni krizi iz 2008 očitno lahko zadolžujejo v nepojmljivih količinah brez učinka na obrestne mere, dokler za njimi stoji kredibilna obljuba kredibilne centralne banke, da bo naredila vse, kar je potrebno, da zagotovi dovoljšnjo likvidnost gospodarstvu.

Drugi argument proti MMT pa je, da je ta opcija lastnega “velikega bankomata” (ko država sama sebi izdaja denar) na voljo le zelo velikim državam, ki imajo svojo in močno valuto in kjer imajo večino javnega dolga v lasti domači subjekti. Tipičen primer sta Japonska in ZDA.

V zadnjih tednih je bilo objavljeno nekaj deset recenzij knjige Keltonove. Eno izmed njih objavljam spodaj, za ostale pa bom enkrat objavil zbirni pregled. Recenzije so tipično toplo – hladne, vendar ne več sovražne. Zanimiva je diskusija med Krugmanom in Keltonovo (denimo tukaj in tukaj), oba sta iz taborja progresivnih ekonomistov.

Naj zaenkrat ostanem pri tem, da je v sedanji specifični situaciji MMT lahko povsem dober koncept, in celo zelo koristen, saj omogoča lajšanje socialnih stroškov sedanje pandemske krize ter financiranje prestrukturiranja gospodarstva v zeleno in digitalno smer. Sedanji reševalni programi FED in ECB delno temeljijo na tem konceptu, Christine Lagarde Evropsko komisijo celo zelo eksplicitno spodbuja v to smer, da zeleno transformacijo financira prek ECB. Ni pa to univerzalen koncept za vse države in vse čase (kot tudi nič drugega v ekonomiji).

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika lepo kaže troje. Prvič, zakaj so določene majhne članice EU postale tako zagrižene “frugalistke” (=skopuhinje). Četverica frugalistk (NL, SE, AT in DK) so pač precejšnje neto plačnice v EU proračun, sploh če številke iz slike preračunate na prebivalca. (Nizozemska je sicer malce specifičen primer glede na svojo zakonodajo glede holdingov, ki omogoča davčno optimizacijo in privablja tuja podjetja, s čimer siromaši ostale članice. Nizozemska iz tega naslova pridobi več, kot neto prispeva v EU proračun. Več o tem kdaj kasneje).

Drugič, slika pove, da so največje nacionalistke in “pljuvačice” čez EU, to sta Poljska in Madžarska, to povsem neupravičeno, saj sta absolutno največji prejemnici EU sredstev. Glede na to, da živita od finančne pomoči EU, bi morali biti čisto tiho.

In tretjič, pove, zakaj največje članice, kot sta Nemčija in Francija, pričakujejo in zahtevajo, da bodo največje prejemnice sredstev tudi spoštovale evropske norme, kot je pravna država, in skupno dogovorjene politike, kot je denimo delitev kvot za imigrante itd.

Slika: Neto proračunski položaj članic EU v letu 2018 (v milijonih evrov)

Vir: Finance

Zadnji podatki glede porabe električne energije (EE), kažejo, da se v zadnjih dveh tednih “Nikejeva kljukica” vendarle počasi zapira. Če je bila dinamika porabe EE še prvi teden julija za dobrih 11% manjša kot lani na isti delovni teden, pa se je zaostajanje v drugem in tretjem tednu julija vendarle zmanjšalo – na -5.5% oziroma -7.8%.

Nadaljujte z branjem→

Živimo v družbi nasprotujočih si mnenj in prepričanj, ki nam jih vsiljujejo in nam jih oblikujejo različne interesne skupine. Živimo v družbi, preplavljeni z informacijami. Novinarsko delo je iskanje in preverjanje informacij, je podajanje verodostojnih informacij javnosti. Dolžnost javnega medija je zagotavljanje pluralnosti informacij. Neodvisnost od vzvodov politične in gospodarske moči je pogoj za dobro opravljanje novinarskega dela. Javni medij zagotavlja novinarju in drugim ustvarjalcem javno dobrih vsebin pogoje za opravljanje kakovostnega dela.

Javni medij ni državno trobilo, ni zvočnik in promotor trenutno vladajočega. Javni medij je odgovoren javnosti.

Namen javne radiotelevizije ni všečnost politikom na oblasti, ni udinjanje oblastnikom, da bi ji namenili krajcarček več.

Javna radiotelevizija je trn v peti samo politikom, ki želijo vladati samovoljno in menijo, da je naloga javne RTV, da podpirajo delovanje vlade. Da je njihova resnica edina prava in zveličavna.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

V prejšnjih dveh tekstih je bilo prikazano, kako se je predlagatelj medijskega zakonskega trojčka zapletel tako z računanjem in koncepti, v tem delu pa bo govor še o STA in o sesuvanju RTVSLO.

Sesuvanje STA

Najprej o predlogu nesorazmernih posegov v STA. Nacionalna tiskovna agencija ima osnovno nalogo v tem, da z najvišjim poročevalskim standardom poroča o dogodkih. Torej, da se lahko ostali novinarji pri svojem delu nedvoumno in brez sence dvoma lahko zanesejo na točnost poročil STA. Gre torej za osnovo za kakršnokoli nadaljnje novinarsko delovanje. Sama pozicija STA ni najbolj posrečena – gre za družbo z omejeno odgovornostjo, edini družbenik je država. STA letno dosega okoli 4 milijone EUR prihodkov (povprečno število zaposlenih v 2019, vir Ajpes, 87,02), od tega z lastno prodajo slaba dva milijona, preostanek pa dobi od države (preko urada za komuniciranje) na temelju letne pogodbe.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V prvem delu celotnega teksta o denarnem sistemu so bile predstavljene osnovne ugotovitve o dogajanjih na denarnem trgu na področju evra. Program odkupa državnih vrednostnih papirjev, ki ga je pričela ECB skupaj z nacionalnimi centralnimi bankami leta 2014 je imel pozitivne učinke na likvidnost celotnega denarnega sistema evra ter na znižanje obrestnih mer in zmanjšanje tveganosti državnih dolgov. Dodatno pa je ta monetizacija dela državnih dolgov tudi pomembno razbremenila posamezne države glede obveznosti vračanja.

V naslednjih štirih tekstih bom podrobneje argumentiral navedbe iz uvodnega dela, seveda za tiste, ki jih zanimajo tudi kakšni podrobnejši podatki ter vpogled v dogajanja zadnjih 25 let. Najprej bomo pogledali dogajanja na celotnem področju evra, kasneje pa še položaj Slovenije v tem.

Nadaljujte z branjem→

Ta vlada je imela vse možnosti. Dobila je izvrstno priložnost. Priložnost v obliki krize, ki si je njen vodja tako zelo želi, da jo ustvarja, če je ni. Ta vlada je imela sanjsko priložnost, da se izkaže kot učinkovit krizni menedžer in da na tej osnovi dobi še en mandat. Kot denimo Plenković.

Toda po nerodnem začetku z arhaičnim, muzejskim pristopom, kot da bi njeni akterji še vedno živeli v letu 1991, se je začela vedno bolj zapletati. Na gospodarskem področju je bil začetek obetaven. Toda če je bil prvi protikoronski zakon z ukrepi za zaščito delovnih mest korak v pravo smer, izvedba pa se je lovila še en mesec, preden je stekla, pa je bil drugi protikoronski zakon glede kreditnih poroštev polomija. Tako vsebinsko kot izvedbeno. Zadnji pozitiven ukrep so bili turistični boni, vmes pa je vladi zmanjkalo idej in sape.

Namesto tega je začela vedno pogosteje, in povsem neizvana, inicirati ideološke bitke. Namesto boja proti koronski krizi je začela s kulturno vojno. Na domači in mednarodni ravni. Če uporabim izraz iz tenisa – politični modus operandi te vlade so postale neizvane napake. Pri tenisu usodo preveč ihtavega igralca običajno pokopljejo prav te. Navzven se zdi, kot da želi najmočnejša stranka zagotoviti, da skupaj s koalicijskimi partnerji krepko izgubi na naslednjih volitvah. Zdi se, kot da gledamo reprizo kratkoživeče Bajukove vlade iz leta 2000.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Prejšnji članek se je končal z vprašanjem od kod dobiti 25 milijonov za slovensko televizijsko produkcijo. Takole je mišljeno:

V ZMED-E je vpeljan inštitut sklada slovenske televizijske produkcije, in sicer (cit. iz teksta zakonskega predloga):

Ustanavlja se sklad za financiranje slovenske televizijske produkcije, v katerem se bodo zbirali prispevki operaterjev v višini 3,5 eurov mesečno za vsakega naročnika njihovih storitev.

Torej, kaj je s tem mišljeno? Ali gre za obstoječe ponudnike televizijskih programov (Telekom, T-2, Telemach, A1 in lokalni ponudniki kabelske televizije), ki sedaj plačujejo za uporabo infrastrukture OE Oddajnikov in zvez RTVSLO? Ali gre za kaj drugega? Kaj to pomeni za ceno naročniških paketov? Iskanje razlage tega, kako dobiti 25 milijonov EUR za tole in kako bi se tak sklad upravljal, je neuspešno. Kje je kakšna analiza ali vsaj kolikor toliko korekten tabelaričrn izračun, koliko naj bi se iz tega nateklo?

Nadaljujte z branjem→

O tej pesmi ni treba nič povedati. Vsi smo odrasli ob njej in z njo, razen Iana Curtisa…

Nadaljujte z branjem→