Se še spomnite, kakšen hit je bila ta pesem (enih sto let nazaj)? Vstopnica v svet Billyja Corgana via Siamese dreams, enega najboljših albumov zadnjih desetletij. Prvo leto moje zaposlitve in sem si končno lahko privoščil kupiti en Hi-fi, in ta plošček se je v njem (ob prvencu Radiohead, Nirvaninem Nevermind itd.) ogromno vrtel.
Moja muzika!
Tale komentar je zelo na liniji z mojim današnjim predavanjem na Kongresu revizorjev, kjer sem govoril o inflaciji ter dilemah ekonomskih politik (v posebnem postu bom objavil prezentacijo).
Dilema monetarne politike je pač v trade-offu med prehitrim (ali premočnim) zaostrovanjem monetarne politike in povzročitvijo recesije. Če centralna banka ‘preveč’ zaostri’ denarno politiko in ‘prehitro’ dvigne obrestne mere, bi lahko povzročila, da bi se stroški zadolževanja za naložbe ali porabo dvignili do točke, ko se nove naložbe upočasnijo in povpraševanje potrošnikov usahne in pride do recesije. Če pa CB ne zmanjša in ne ustavi svojih denarnih injekcij in ne zviša obrestne mere, pa tvega, da visoka inflacija morda sploh ne bo več prehodna.
No, Roberts gre nato naprej z argumentiranjem, da je ta zgornja dilema lažna, ker CB s svojimi politikami itak nimajo vpliva na inflacijo, ker se slednja ustvarja drugje. Razen seveda, kot sem predstavil danes, če CB ekstremno zaostrijo monetarno politiko, kot je Paul Volcker v letih 1979-1982, in zapeljal ameriško gospodarstvo v dvojno recesijo, pri čemer se je brezposelnost šele leta 1987 spustila nazaj na raven iz leta 1979 .
“The inflation that we got was not at all the inflation that we were looking for,” US Federal Reserve Chair Jay Powell said in his press conference after the Fed’s monetary policy committee decided to accelerate the ‘tapering’ of its bond purchases to zero by March 2022 and suggested that it will start to hike its policy interest rate (the ‘Fed funds’ rate) from zero soon after that.
What did Powell mean by ‘not the inflation we were looking for’? He did not mean just the level of the inflation rate. Headline US consumer goods and services inflation is now much higher than the Fed forecast back in September at its last meeting. And so is what is called ‘core inflation’, which excludes fast-rising energy and food prices. Headline inflation reached 6.5% in November, the highest rate for nearly 40 years.
But Jay Powell was also referring to the causes…
View original post 1,582 more words
V Sloveniji imamo precejšnje težave z nataliteto, ki so se po letu 2017 spet zaostrile. Spodaj je del zapisa o rodnosti v Sloveniji, objavljenem na portalu Statističnega urada RS. V letu 2020 je bil naravni prirast najnižji po letu 1945. Seveda je na slednje vplivala predvsem visoka smrtnost zaradi Covid v zadnjem četrtletju 2020, vendarje naravni prirast prebivalstva že od leta 2017 naprej negativen. Stopnja rodnosti se je sicer med letom 2003 (ko je bila zgodovinsko najnižja) močno dvignila (iz 1.20 na 1.62), vendar pa po letu 2017 spet upada. Prav tako rapidno upada število rojenih otrok – od 2010 do 2020 se je zmanjšalo iz 10.9 na 8.9 otrok na tisoč prebivalcev.
Problem upadanja rodnosti pa ni samo v izumiranju slovenstva, pač pa tudi povsem ekonomski. Če število prebivalstva upada, začne stagnirati tudi gospodarska rast. Povečana produktivnost (BDP na prebivalca) namreč ne more kompenzirati upada števila prebivalcev, zaradi česar začne trendno upadati stopnja rasti BDP (zmnožek med rastjo BDP na prebivalca in številom prebivalcev). To je eden izmed glavnih razlogov gospodarske stagnacije Japonske. Za ZDA pa ocene kažejo, da je 70% padca v trendni rasti BDP mogoče pojasniti z nižjo demografijo (Vollrath, 2020).
Nekaj časa je ta problem upadajoče rodnosti mogoče nadomeščati s povečanimi imigracijami (tudi pri nas je bilo lani 13% otrok rojenim materam s tujim državljanstvom). Toda po določenem času, ko ta odstotek močno naraste, to lahko postane problematično iz vidika ohranjanja kulture in homogenosti prebivalstva ter porasta političnega populizma, kar se kaže v nekaterih zahodnih državah (pri nas pa “preventivno” na desnici). Problem rodnosti bo treba resno nasloviti in uvesti premišljene ukrepe za povečanje rodnosti (ob seveda ukrepih za spodbujanje imigracije ciljanih skupin prebivalstva, denimo s programi modrih kart).
Vir. Statistični urad RS
Bine Kordež
V zadnjih letih lahko zelo pogosto zasledimo pobude, kako bi morali aktivirati ogromne depozite prebivalstva, ki “mrtvi” ležijo na bankah in jaih nameniti za razvojne projekte Slovenije. S tem naj bi pospešili vlaganja države na primer v infrastrukturo in energetiko, na drugi strani pa bi prebivalci za svoja vložena sredstva dobivali več kot danes, ko jim neobrestovan denar na bankah najeda še inflacija. Pobude so seveda dobrodošle, razumejo se kot državotvorno dejanje in verjetno bi dosegle veliko podpore in zanimanja, a na žalost imajo tudi precej omejitev zaradi katerih bo praktična realizacijo kar težko izvedljiva. Poglejmo nekaj teh omejitev oz. dejavnikov, ki vplivajo na pripravo takih projektov.
Stereotip, ja, seveda, ampak ne spomnim se boljše kombinacije v špageti vesternih 😀
Sergio Leone & Ennio Morricone, pa še Clint Eastwood zraven
Celoten svet se sooča z grozečimi nevarnostmi podnebnih sprememb. Dodatno k temu pa se Evropska unija sooča še z velikim razvojnim zaostajanjem za ZDA, tehnološko pa tudi za Kitajsko. Oboje, boj za omejitev podnebnih sprememb in tekma za tehnološko konkurenčnost, zahtevata povečane investicije EU držav. Nasproti pa jim stoji izjemno togo fiskalno pravilo.
Prvi razlog za zaostajanje je evrska kriza, ki je članice evro območja niso uspele razrešiti. Drugi razlog pa je uvedba Fiskalnega pakta iz začetka leta 2012, katerega namen je bil ozdraviti finance evrskih držav po finančni krizi, vendar jih je zaradi svoje nerazumne restriktivnosti še globlje pahnil v stagnacijo. In če ne bi bilo Maria Draghija na čelu ECB, najprej julija 2012 z izjavo »whatever it takes« in nato marca 2015 z lansiranjem programa odkupovanja državnih obveznic, ki je sprostil fiskalni pritisk na šibkejše evrske države, bi se gospodarska stagnacija zavlekla do začetka epidemije.
V prejšnjem desetletju so zaradi tega vse evrske države močno zmanjšale investicije kot delež v BDP. Tudi države, ki so imele zdrave javne finance in dovolj manevrskega prostora. Voditeljem EU in Evropske komisije je na oči padla računovodska siva mrena fiskalne konsolidacije, v kateri pa so pozabili na ključne zadeve – gospodarsko rast, delovna mesta, rast blaginje, tehnološki razvoj in podnebne spremembe.
Sistem plač v javnem sektorju se je resnično izrodil v svoje nasprotje, v nesistematično zmedo. Nihče se v njem več ne počuti dobro. Vsi se počutijo podplačani. Kako razrešiti ta kaos?
Včeraj je v oddaji Tarča Boštjan Koritnik, minister za javno upravo, dal zelo smiseln predlog možne bodoče ureditve sistema plač v javnem sektorju:
Moj povzetek treh predlogov, izraženih danes v konzultaciji z Evropsko komisijo:
My favorite s prvega (in edinega zares poslušanja vrednega) albuma (Pablo Honey).
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.