Nemška vlada bo letos namenila skoraj 30 milijard evrov subvencij za blaženje visokih cen elektrike. Cene elektrike pa so visoke zaradi nemškega zaprtja jedrskih elektrarn in zaradi preteklih masivnih investicij v OVE vire sonca in vetra ter s temi povezanimi stroški (vlaganja v omrežje in nadomestne (plinske in premogovne) kapacitete, stroški regulacije elektroenergetskega sistema, ki nadproporcionalno naraščajo z deležem nestanovitnih OVE vireov sonca in vetra v omrežju, in, ja, zaradi stroškov masivnih subvencij bre zkaterih se ta nevzdržni sistem sesuje). Nemške vlade so po letu 2010 naredile vse, da uničijo cenovno ugodne vire elektrike in instalirajo cenovno katastrofalno drage vire elektrike.

Ta obscena in absurdna nemška energetska politika je do sedaj stala že več kot 700 milijard evrov. Po tržnih cenah bi za teh 700 milijard Nemčija dobila 140 novih jedrskih elektrarn s skupno kapaciteto vsaj 140 GW (brez potrebe po enem samem evru subvencije). To bi pomenilo skupno proizvodnjo 1.128 TWh/leto (=1.226,4 TWh × 0,92). Ob nemški bruto porabi elektrike v 2024 v obsegu 527,4 TWh bi teh 140 GW nove jedrske moči (pri 92% CF) proizvedlo približno 2,1-kratnik nemške letne porabe elektrike. Torej, namesto, da bi vlagala v božjastno drage, nestanovitne in skrajno neekonomične OVE vire sonca in vetra ter njihovo subvencioiranje bi si nemška vlada z vlaganji v nove jedrske elektrarne zagotovila dvakrat več elektrike, kot je potrebuje in to po izjemno nizkih cenah. Polovico bi porabila zase (in zagotovila nizke cene elektrike prebivalstvu in gospodarstvu, ki zdaj umira zaradi visokih cen), polovico pa bi izvozila po visokih evropskih cenah državam, ki so šle v podobno neumnost kot Nemčija.

Nadaljujte z branjem→

Elizabeth Lane v spodnjem komentarju zagovarja stališče, da so ZDA s svojimi dejanji v zadnjih dveh desetletjih – kot so spremembe režimov, ugrabitve in atentati na tuje voditelje, selektivna uporaba mednarodnega prava ter priznanje neustavnih oblasti – ustvarile precedense, ki so po njenem mnenju razgradili obstoječe mednarodne norme in jih nadomestili z logiko gole moči. Na tej podlagi sklepa, da Rusija ne deluje več v okviru trdnih pravil, temveč v okolju, kjer so suverenost, meje in legitimnost oblasti postale pogojne, zato ima pravico uporabiti enake pristope, kot jih je Zahod uporabljal drugod. Ukrajino razume kot eksistencialno geostrateško vprašanje za Rusijo zaradi širitve Nata, energetike in zgodovinsko-geografskih povezav ter trdi, da je Zahod z lastnimi praksami Rusiji dejansko dal implicitno legitimacijo za odločnejše ukrepanje, tudi za popoln vojaški in administrativni prevzem države. Kot utemeljitev navaja še, da dolgotrajen konflikt slabi Evropo, krepi vpliv neizvoljenih transnacionalnih finančnih interesov ter Rusijo potiska v večjo odvisnost od Kitajske, kar ocenjuje kot strateško škodljivo. Po njenem mnenju bi se stabilnost lahko vzpostavila šele ob priznanju sfer vpliva, pri čemer vidi ruski nadzor nad Ukrajino kot manj tvegano in dolgoročno bolj stabilno možnost kot nadaljnje zahodno upravljanje ali rast kitajske geopolitične prevlade.

Da se razumemo – jaz tega osebno niti slučajno ne odobravam. Toda očitno smo pristali v svetu grde realnosti razmerja moči, kjer velja pravilo močnejšega in kjer ameriška dejanja dajejo legitimacijo za enaka dejanja drugim velikim silam. Ko so ostale (manjše) zahodne države zaradi selektivne ideološke pristranosti legitimirale ameriška izvenpravna dejanja, so dale legitimacijo tudi ostalim velikim silam, močnejšim od združene Evrope. Ko so ostale zahodne države legitimirale ameriški de facto prevzem Iraka, Afganistana in izraelski prevzem Gaze ter zdaj še Venezuele, so legitimirale bodoči ameriški prevzem Grenlandije. Morda tudi Kanade, če se bo Trumpu to zahotelo.

Selektivna ideološka pristranost je nevaren in dvorezen bumerang.

I’m a journalist and I do political analysis. I usually analyze and condemn reckless or illegal state behavior rather than offer advice to Political leaders, that’s not my job. But given the precedents already set mainly by the United States I’m going to break that rule and give an advice to Russians. Today I was asked four separate times what I think Russia will do next, or what China will do. I don’t pretend to read minds or predict decisions made behind closed doors, so I don’t know what they will do. What I can tell you is what Russia should do!

Over the last two decades, Washington has normalized actions that were once considered unthinkable under international law: regime change operations (Iraq 2003, Libya 2011), targeted assassinations of senior officials (Soleimani, 2020), recognition and support of unconstitutional power transfers (Ukraine, 2014), and de-facto occupations justified with elastic legal theories. None of this is disputed; it’s documented.

Once those precedents are established and enforced selectively, they stop being “rules” and start being permissions and desires. So it is safe to say there are no rules anymore.

From that standpoint, Russia is no longer operating in a vacuum of norms. The United States has demonstrated, repeatedly, that sovereignty is conditional, leaders are expendable, and borders are negotiable if framed correctly.

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

»Ni nepremagljive trdnjave, skozi katere vrata ne bi mogel iti osel obložen z zlatom«

Makedonski kralj Filip II (oče Aleksandra velikega) pred 2 tisočletjema in pol

Da je z ameriško invazijo nekaj »narobe« je bilo jasno takoj po prvih posnetkih. Dvom je utrdila izjava sredi dneva v Sky News ( https://news.sky.com/story/what-we-know-about-us-strikes-on-venezuela-as-maduro-captured-13489880), kjer so rekli približno takole:

 »Sources inside the opposition told Sky News they believe Maduro’s capture was a “negotiated exit”.”

Negotiated exit? Mogoče. Ali pa izdaja.

Brez dvoma so ameriške elitne enote Delta vrhunsko izurjene, ampak zaseg predsednika 30 milijonske države z eno najmočnejših armad v Južni Ameriki z modernim letalstvom in modernim učinkovitim integriranim protiletalskim sistemom ne poteka v nobenem primeru v pol ure, v primeru, da se je ta sistem pripravljen bojevati. Ključni elementi zračne obrambe (npr. moderni ruski lovci bombniki SU-30) niso bili niti napadeni, niti angažirani. Da sesuješ maloštevilne radarje dolgega dosega je ob prevladujoči sili normalno, ampak, da na tisoče ročnih in zelo učinkovitih protiletalskih raket Strela “molči”, je nepredstavljivo.

Spomnite se intervencije v Jugoslaviji 1999. Tedaj se letala zahodne koalicije, ki jih je bilo več kot 6x več kot ameriških v Venezueli, ni drznilo spustiti pod 4.000 metrov. Zakaj? Ker bi bili prikladna tarča ročnih protiletalskih raket in protiletalskih topov. Se spomnite trocevnih 20mm Oerlikonov jugoslovanske armade? Z nizko letečimi helikopterji, kot smo jih videli na posnetkih, bi profesionalne posadke opravile za malo malico.

Nadaljujte z branjem→

Pascal Lottaz v komentarju What Goes Around: The EU’s Extralegal Sanctions Regime obravnava pojav, ki ga razume kot enega najresnejših premikov v delovanju Evropske unije v zadnjih letih: uporabo sankcij proti lastnim državljanom in rezidentom kot političnega orodja, ki obide temeljna načela pravne države.

Uvrstitev evropskih državljanov in rezidentov na sankcijske sezname EU je povzročila presenečenje in zaskrbljenost, zlasti zato, ker so prizadeti posamezniki novinarji, analitiki in aktivisti, ki niso obtoženi nobenega kaznivega dejanja. Sankcije, sprva namenjene tujim akterjem v okviru zunanje politike, so se postopoma razširile na ljudi znotraj evropskega pravnega prostora.

Učinki teh sankcij so izjemno hudi. Prizadetim se zamrznejo bančni računi, prekličejo kreditne in debetne kartice, onemogoči sklepanje pogodb ter dostop do osnovnih finančnih in komunikacijskih storitev. Posledično se posamezniki znajdejo v položaju ekonomske in socialne izključenosti, ki lahko v praksi pomeni nezmožnost normalnega življenja, v skrajnih primerih celo otežen dostop do osnovnih življenjskih potreb.

Posebej problematično je, da se sankcije ne izvajajo zgolj znotraj EU. Banke in podjetja v tretjih državah, kot so Švica, Norveška ali Združeno kraljestvo, pogosto ravnajo v skladu z režimom sankcij iz strahu pred sekundarnimi posledicami. Tako sankcije dobijo globalni učinek, ki presega formalno pristojnost EU in dodatno poglablja izolacijo prizadetih oseb.

Osrednje vprašanje, ki ga besedilo odpira, je vprašanje zakonitosti. V pravni državi bi bilo pričakovati, da so tako drastični posegi v temeljne pravice brez sodnega postopka nedopustni. Obstajajo tudi pravna mnenja in poročila, ki ugotavljajo, da sankcije posegajo v pravice, zagotovljene s pravom EU, vključno s svobodo izražanja, svobodo gibanja in pravico do lastnine.

Nadaljujte z branjem→

Vojna

While the Pentagon paused Ukraine, the CIA ran the war

Publicly, Washington hesitated. Quietly, Langley went to work.

According to a New York Times investigation, U.S. military aid to Ukraine froze in March 2025 after Trump ordered a halt. Weapons stalled. Intelligence sharing slowed. The Pentagon pulled back.

The CIA didn’t.

Granted a carve-out, the agency warned the White House that a full cutoff would endanger American officers already inside Ukraine. Exemption approved. Operations continued. Then they escalated – covertly.

With ATACMS strikes off the table, the CIA pivoted to Ukrainian-built drones, supplying targeting intelligence for hits on Russia’s war economy: oil refineries, explosive-chemical plants, and Moscow’s shadow oil fleet.

Not symbolic strikes – precision hits on components that can’t be easily replaced.

Early attempts fizzled. Russian jamming ate drones alive. So in June, CIA and U.S. officers redesigned the campaign. Fewer targets. Smarter ones. Result: refineries offline for weeks and up to $75 million a day in estimated losses. Gas lines followed.

No U.S. weapons shipped. No public fingerprints. Just intelligence, math, and deniability.

Trump reportedly liked it. Pressure without headlines. Pain without escalation.

What does this mean?

America didn’t abandon Ukraine – it split the war in two. The Pentagon paused. The CIA improvised. And while Congress argued, Langley found something that works.

This is how modern wars are sustained now: quietly, bureaucratically, and just plausible enough to deny.

Source: The New York Times, U.S. intelligence officials, @clashreport

Nadaljujte z branjem→

Kdor verjame, da je mogoče ti dve krivulji globalne porabe energije

in globalnih CO2 izpustov

obrniti navzdol, bodisi živi v pravljici, ali pa mora človeštvo vrniti v obdobje pred letom 1800:

• število prebivalcev zmanjšati iz 8 na 1 milijardo
• zapreti vso industrijo
• zaustaviti ves sodobni promet in iti nazaj na konjske vprege in jadrnice
• iz žarnic iti nazaj na sveče.

Nič od tega ni mogoče (in pomenilo bi genocid in zmanjšanje blaginje na raven srednjega veka za preostale prebivalce). Globalna poraba energije (in fosilnih goriv kot glavnega energenta, ki ima trenutno 77 % delež v globalni porabi energije) bo absolutno še naprej naraščala in prav tako bodo globalni izpusti CO2 absolutno še naprej naraščali.

Nadaljujte z branjem→

ChatGPTju sem zastavil naslednje vprašanje:

Ali lahko Evropa z zmanjšanjem emisij CO2 na 0 reši planet? Upoštevaj deleže različnih držav in regij v globalnih izpustih CO2 in da v Evropi električno energijo in indusstrijske izdelke proizvajajo nekajkrat manj ogljično intenzivno kot v Kitajski in drugih azijskih državah.”

Odgovor:

Razprava o podnebnih spremembah je v Evropski uniji pogosto normativno obremenjena in osredotočena na notranje cilje, pri čemer se premalo upošteva globalna struktura emisij ter dejanski sistemski učinki evropskih politik. Ključno vprašanje zato ni, ali lahko Evropa zniža lastne emisije na nič, temveč ali bi takšen scenarij dejansko privedel do znižanja globalnih izpustov CO₂. Analiza razpoložljivih podatkov kaže, da je odgovor – ob nespremenjenih globalnih razmerjih – negativen.

Evropska unija danes prispeva približno 7–8 % svetovnih emisij CO₂. To pomeni, da tudi popolna razogljičenje Evrope samo po sebi ne more bistveno spremeniti globalne emisijske trajektorije. Te so v pretežni meri določene v Aziji, zlasti na Kitajskem, ki sama ustvarja okoli 30 % vseh svetovnih izpustov, ter v Indiji in drugih hitro rastočih azijskih gospodarstvih. Strukturno gledano se je težišče globalnih emisij v zadnjih dveh desetletjih trajno premaknilo iz razvitega sveta v države, ki so prevzele vlogo globalnih proizvodnih središč.

Nadaljujte z branjem→