V osovraženi komunistični nekdanji Jugoslaviji smo imeli zloglasni 133. člen Kazenskega zakonika, ki je državno ureditev in oblast varoval pred javnim izražanjem mnenja državljanov. Najbrž nihče leta 1991, ko smo se demokratično odločili za demokracijo, ni pomislil, da bomo dobrih 30 let kasneje – kot člani evropske demokratične skupnosti – ponovno deležni podobnega omejevanja svobode govora.
Od februarja 2022 se je v EU vzpostavil vzorec sistematičnega zoževanja prostora svobode govora, ki se vse težje skriva za jezikom »odgovornosti« in »zaščite demokracije«. Poleg prepovedi ruskih medijev RT in Sputnik ter pritiska na platforme prek DSA (Digital Services Act se od 2024 dalje polno uporablja za velike platforme in jim nalaga obveznosti glede odstranjevanja nezakonitih vsebin, ukrepov proti “sistemskim tveganjem” in posebnih pravil za volilno integriteto in oglaševanje) smo bili priča tudi neposrednim političnim pritiskom, kot je zahteva do Elona Muska, naj cenzurira intervju z Donaldom Trumpom na družbenem mediju X – kar pomeni poseg v politični diskurz pred volitvami. Hkrati so bile proti več kot 45 novinarjem in medijskim ustvarjalcem uvedene sankcije ali omejitve zaradi poročanja o vojni v Gazi in Ukrajini, vedno brez sodnih postopkov in z ohlapnimi utemeljitvami o »dezinformacijah«. Vse to ustvarja okolje, v katerem ni več ključno, ali je informacija resnična ali relevantna, temveč ali je politično sprejemljiva. EU tako postopoma prehaja iz varuha svobode izražanja v regulatorja dovoljenega mišljenja, kar je nevaren precedens za družbo, ki se še vedno rada imenuje liberalna demokracija.
No, v teh okoliščinah so ameriške sankcije proti petim osebam iz EU, na čelu z nekdanjim “komisarjem za resnico” Thierryjem Bretonom, prišle kot šok za evropsko politično elito (pustimo zaenkrat ob strani problematičnost tega ameriškega ukrepa in hipokrizije za njim). Ta ukrep je šokiral evropsko elito, ki je živela v prepričanju, da ima monopolno moč nad resnico. Kar je sicer, kot nazorno ilustrira spodnji orkestrirani odziv evropskih politikov, kamuflirala v visoko leteče izjave o odgovornosti za zaščito državljanov, demokratične diskusije in pravnega reda:
Regulating digital platforms to protect citizens, democratic debate and the rule of law is not censorship. It is responsibility.
Ob tem se postavlja temeljno vprašanje, zakaj demokracija potrebuje zaščito pred javno diskusijo. Toda zadeva je veliko globlja, kaže na tipične oblastniške manipulacije, ki so problematične, ker z jezikovnim preokvirjanjem in moraliziranjem zakrijejo dejstvo, da gre za dejanske posege v svobodo izražanja, ter kritike vnaprej diskreditirajo kot neodgovorne ali protidemokratične. S tem se javna razprava ne zapre neposredno s prepovedjo, temveč z nadzorom narativa, kjer oblast določa, kaj je dovoljeno misliti in povedati – kar dolgoročno spodkopava samo bistvo svobodne demokratične razprave.
Glejte spodaj zelo dobro analizo te oblastniške manipulacije.
Nadaljujte z branjem→
You must be logged in to post a comment.