Kot povzema nemški Spiegel, se velika večina voditeljev evrskih držav zavzema za možnost, da bi evropski stabilnostni mehanizem ESM pri neposrednem reševanju nasedlih bank imel možnost neposrednega dostopa do likvidnostnih sredstev ECB. Do njih bi prišel, če bi ESM pridobil bančno licenco. S tem bi se – ob sicer blagodejnem učinku na javne finance držav z nesolventnimi bankami – po eni strani skrajšali postopki reševanja bank, na drugi pa bi se povečalo zaupanje finančnih trgov v možnost bančne konsolidacije in fiskalne konsolidacije držav. Nadaljujte z branjem→

V zadnjih treh letih se je večina rešitev evrske krize sukala okrog finančnega bail-outa držav. Pri tem pa je bilo spregledano temeljno dejstvo, da vzrok za evrsko krizo ni reševanje bank in posledično držav, ki so banke reševale z javnim denarjem, pač pa je pravzrok v neravnotežjih med članicami evro območja. Temeljni razlog je v postopnem povečevanju nekonkurenčnosti posameznih članic, kar je privedlo do povečanih trgovinskih presežkov bolj konkurenčnih držav na eni ter povečanih finančnih tokov v manj konkurenčne članice (v banke in nepremičnine). Za vzdržno rešitev evrske krize je – ob poglobitvi integracije v smeri fiskalne in bančne unije – treba ta neravnotežja odpraviti. Na makroekonomski ravni je to – relativno – enostavno rešljivo. Nadaljujte z branjem→

Če ne drugega, se počasi med evropskimi centralnimi bankirji krepi prepričanje, da je dosedanja politika reševanja šibkih evrskih držav ter s tem evra, bila popolnoma napačna. Individualno nacionalno reševanje nasedlih bank v breme nacionalnih proračunov na eni ter ostro varčevanje v breme spodbud za rast sta privedla pol ducata evrskih držav na rob bankrota ter poglobila recesijo. Reševanje bank je za seboj v brezno potegnilo tudi države, ostro varčevanje pa je situacijo še dodatno poslabšalo. Izjave najvišjih predstavnikov ECB nakazujejo (možno) spremembo smeri politike reševanja evra. Nadaljujte z branjem→

Priznam, ideja ni moja. Poanto je razvil že Paul Krugman v še sveži knjigi “End this depression now!” Zgodba gre takole: Najhujšo gospodarsko krizo po Veliki depresiji iz 1930. let bi bilo mogoče relativno enostavno rešiti. Obstajajo potrebna ekonomska znanja in orodja, ki jih v 1930. letih (še) ni bilo. Toda gospodarski in politični lobiji, ki imajo zelo partikularne interese, so vpregli vse napore v javne manipulacije, da do tega ne pride. * Nadaljujte z branjem→