Makroekonomija rešitve evro območja

V zadnjih treh letih se je večina rešitev evrske krize sukala okrog finančnega bail-outa držav. Pri tem pa je bilo spregledano temeljno dejstvo, da vzrok za evrsko krizo ni reševanje bank in posledično držav, ki so banke reševale z javnim denarjem, pač pa je pravzrok v neravnotežjih med članicami evro območja. Temeljni razlog je v postopnem povečevanju nekonkurenčnosti posameznih članic, kar je privedlo do povečanih trgovinskih presežkov bolj konkurenčnih držav na eni ter povečanih finančnih tokov v manj konkurenčne članice (v banke in nepremičnine). Za vzdržno rešitev evrske krize je – ob poglobitvi integracije v smeri fiskalne in bančne unije – treba ta neravnotežja odpraviti. Na makroekonomski ravni je to – relativno – enostavno rešljivo.

Rešitev makroekonomske nekonkurenčnosti države, ki se kaže v povečanem trgovinskem deficitu, je v makroekonomiji preprosto rešljiv problem s standardnimi instrumenti ekonomske politike. Država načeloma devalvira svojo valuto za določen odstotek in s tem poceni svoje izvozne izdelke in podraži uvoz. Kadar država nima lastne valute, ji preostane notranja devalvacija, denimo s povečanjem inflacije ali z znižanjem plač. S tem – efektivno – zniža svoj realni devizni tečaj glede na druge države in poveča izvozno konkurenčnost.

Natanko to morajo narediti članice evro območja. Paul Krugman v knjigi “End this depression now!” (2012) svetuje, da mora Nemčija v bodoče dopustiti višje ravni inflacije, s čimer se bo njena izvozna konkurenčnost zmanjšala. Na drugi strani pa bo deflacija v manj konkurečnih južnih članicah evro območja avtomatsko povečala njihovo izvozno konkurenčnost. S tem se bo trgovinski presežek Nemčije z državami PIGS postopno zmanjšal in vzpostavilo se bo dolgoročno bolj vzdržno ravnotežje v evro območju.

Podobno sledi iz modelske analize, ki sta jo te dni objavila raziskovalka na bruseljskem Brueglu Silvia Merler in direktor Bruegla Jean Pisany-Ferry. Predpostavka modela je, da so severne evro države manj zadolžene in bolj konkurenčne, južne evrske države pa bolj zadolžene in manj konkurenčne. Rešitev evrske krize zahteva na eni strani tako fiskalno uskladitev (zmanjšanje zadolženosti južnih držav), na drugi strani pa izboljšanje relativne konkurenčnosti južnih držav glede na severne (odprava trgovinskih neravnotežij). Merlerjeva in Pisany analizirata dva scenarija, pri čemer sta oba ključno odvisna od monetarne politike ECB.

V prvem scenariju naj bi monetarna politika zasledovala nespremenjeno raven inflacije v severnih državah. To pomeni, da bi morale južne države imeti deflacijo, da bi vzpostavile konkurenčnost. Seveda pa bi to bistveno poslabšalo dinamiko zadolženosti teh držav – z več fiskalnega stiskanja bi se dolg (zaradi padca BDP) še relativno povečal. Torej ima fiskalno varčevanje kontraproduktivne učinke. V drugem scenariju pa monetarna politika vzdržuje nespremenjeno raven inflacije v celotnem evro območju, kar po eni strani pomeni bolj ekspanzivno monetarno politiko, na drugi pa višjo raven inflacije v severnih državah ter nižjo v južnih. Posledično bi južne države lažje vzpostavile relativno večjo konkurenčnost gospodarstev glede na severne države ter se lažje razdolžile. Strukturne reforme v južnih državah (znižanje plač v javnem sektorju, bolj fleksibilen trg dela itd.) bi imele še dodaten pozitivni učinek na povečanje konkurenčnosti in na lažjo fiskalno uskladitev južnih držav.

Iz makroekonomskega vidika je vzdržna dolgoročna rešitev evrske krize relativno preprosto dosegljiva. Seveda pa je ključno vprašanje ali so posamezne severne države pripravljene spremeniti svojo usmerjenost ekonomske politike. Ali z drugimi besedami: se je Nemčija pripravljena z višjo inflacijo odpovedati trgovinskim presežkom, ki jih dosega s PIGS državami?

Na možnost vzdrževanja višje ravni inflacije v Nemčiji sta že nakazala tako finančni minister Wolfgang Schäuble ter korespondenca med Bundestagom ter glavnim ekonomistom Bundesbanke Jensom Ulbrichom, v katerem slednji pravi, da bi v primeru, ko bi PIGS države želele povečati svojo konkurenčnost

Germany could in the future have an inflation rate somewhat above the average within the European monetary union, although monetary policy will have to ensure that inflation overall in the EMU is consistent with the goal of price stability and that inflation expectations remain firmly anchored.

2 responses

  1. “V drugem scenariju pa monetarna politika vzdružeje nespremenjeno raven inflacije v celotnem evro območju, kar po eni strani pomeni bolj ekspanzivno monetarno politiko, na drugi pa višjo raven inflacije v severnih državah ter nižjo v južnih. Posledično bi južne države lažje vzpostavile konkurenčnost gospodarstev ter se lažje razdolžile. Strukturne reforme v južnih državah bi imele dodaten pozitivni učinek na povečanje konkurenčnosti in na lažjo fiskalno uskladitev južnih držav.”

    Ta citat mi nikakor ni čisto jasen. Gre za povečanje konkurenčnosti “južnih” držav napram severnim? Predpostavka je, da ekspanzivna monetarna politika inflacijo bolj zviša v severnih kot južnih državah? Nemci tako in tako ne bodo za to. So programirani proti inflaciji…

    Če je tako bo verjetno težka, ker realno gre za kakih 20-30, morda celo 50 odstotnih točk razlike v produktivnosti. Med Grčijo in Nemčijo na primer. V primeru Slovenije najbrž ni tako hudo….
    lp,
    Miha

    • Hvala za komentar. Sem dopolnil, da bo bolj jasno. Seveda, ves čas je govora o “relativnih” kategorijah – južne glede na severne članice.
      Na koncu sem tudi dodal linke na nemško “pripravljenost” višjo inflacijo.
      Ne gre za to, da bi manj konkurenčne države glede produktivnosti dohitele bolj konkurenčne, ampak za to, da zmanjšajo “gap” – razliko v konkurenčnosti in da s tem zmanjšajo svoje trgovinske deficite.

%d bloggers like this: