Varčevanje zaradi varčevanja je neumnost

Nekaj poudarkov iz mojega intervjuja v Mladini:

Torej niste navdušeni nad drastičnim varčevanjem Janševe vlade?

Janševa vlada je odgovor na neučinkovitost Pahorjeve vlade. Poleg tega je pod pritiskom Evrope, predvsem Nemčije, ki prisega na varčevanje. Temelja težava varčevanja je, da če varčujejo vsi, nihče ne more rasti, ker nihče nič ne kupuje. Krugmanova teza je, da če ne troši zasebni sektor, ki dejansko ne more trošiti, ker se razdolžuje, mora trošiti država. To je edini subjekt, ki se prek centralne banke lahko zadolžuje neomejeno in ki lahko vlaga. S tem spodbuja agregatno povpraševanje, pa še kaj koristnega zgradi. V tridesetih letih so v ZDA zgradili avtoceste, šole, bolnišnice…

Pa si država lahko privošči še višji javni dolg, ko pa vemo, da s tem tvega padec bonitete in podražitev zadolževanja? To lahko vodi v začaran krog…

Zelo pomembno je poznati evolucijo nastanka dolga. Pahorjeva vlada je živela na preveliki nogi. V času krize je za 25 odstotkov povečala minimalno plačo in za deset odstotkov plače v javnem sektorju, čemur je sledil še dvig pokojnin. Zaradi tega so se stroški države zvišali za milijardo evrov, obenem pa so se za milijardo znižali prihodki. V času krize smo si torej naložili dodatno breme, ki ga naše javne finance enostavno ne zmorejo nositi.

Ekonomista Tineta Stanovnika moti, da minister Šušteršič zagovarja ekonomiko ponudbe, ki je danes zastarela. Gre za doktrino, ki pravi, da je z zniževanjem davkov in različnimi davčnimi olajšavami mogoče spodbuditi gospodarsko aktivnost in s tem rast.

V ZDA dejansko izvajajo ekonomiko ponudbe, ker verjamejo, da ta avtomatično vodi k višji gospodarski rasti. Vendar je sedanja kriza pokazala, da zniževanje davčnih bremen nujno  ne vodi k višji rasti. Če je namreč zasebni sektor preveč zadolžen, ne more vlagati v povečanje kapacitet, zato ni učinka na agregatno povpraševanje, s tem pa tudi ne na gospodarsko rast. V Sloveniji je situacija nekoliko drugačna. Pri nas so davki glede na ZDA relativno visoki in dejansko dušijo gospodarstvo. Vendar pa samo z zniževanjem davkom ne bo mogoče spodbuditi gospodarske rasti, kajti treba se je zavedati, da je to drobiž. Če se stopnjo davka od dobička podjetij zniža iz sedanjih 20 na 15 odstotkov, učinka ne bo, ker podjetja v krizi tako ali tako nimajo dobičkov, pa tudi sicer lahko prikažejo toliko dobička, kot ga želijo. Tudi davčno stimuliranje izdatkov za raziskave in razvoj v času krize ne more imeti večjih učinkov. Potrebna je kombinacija administrativnih razbremenitev in davčnih olajšav ter da hkrati država z investicijami spodbudi gospodarsko aktivnost.

Da se torej država zadolžuje.

Ni druge. Če so vsa podjetja preveč zadolžena in si vlaganj ne morejo privoščiti, je jasno, da sama ne morejo spodbuditi gospodarske rasti. Torej mora vskočiti država. Če država ne bo začasno vskočila in se zadolžila za to, da se nam dvigne gospodarska rast, tega ne bo naredil nihče drug. Boniteto smo že izgubili s tem, ko smo se v času Pahorjeve vlade zadolžili za povečanje plač v javnem sektorju in da smo financirali depozite, ki jih ima država v bankah. Ampak s tem nismo niti dvignili gospodarske rasti, niti rešili bank. Namesto, da bi dve milijardi vložili v modernizacijo železniške infrastrukture ali v nove šole, s čimer bi povečali agregatno povpraševanje, smo ta denar požrli v obliki višjih plač. Država se torej v krizi lahko zadolžuje, a pomembno je, da ta denar pametno porabi. Kriterij o največ 60-odstotnem deležu javnega dolga v BDP je administrativna meja in je na dolgi rok irelevantna. V času krize lahko javni dolg zelo povečaš, nato pa ga v dobrih časih z višjo gospodarsko rastjo zmanjšaš. Tako počne večina razvitih držav.

Tu trčiva ob fiskalno pravilo glede maksimalnega zadolževanja države. Je zapis fiskalnega pravila v ustavo res tako nujen, da ga je smiselno pogojevati z obstankom vlade kot to počne Janša?

Fiskalno pravilo je nujno, ni pa nujno, da se ga zapiše v ustavo. Dovolj je, da se ga zapiše v zakon, kot imajo to urejeno na Švedskem. Strašenje s padcem vlade je le politična retorika za lažjo dosego cilja.

Celoten intervju je dosegljiv tukaj.

8 responses

  1. Spoštovani g. Damijan,

    z veseljem prebiram vaše članke, prispevke itd., skoraj bi lahko rekli da sem doktoriral s tega področja:-). Imam pa vprašanje glede zgoraj napisanega oz konkretno glede priporočila, da naj država, preko lastnih investicij zažene ponovni gospodarski ciklus. Seveda se strinjamo, da ”mora” država v teh razmerah prevzeti določeno iniciativo pri trošenju, v kolikor zasebni sektor nima denarja. Ve se tudi, da je država razmeroma učinkovita pri uresničevanju posameznih ciljev, kot npr. zagon poslovnega ciklusa ali zmagati denimo v vojni. Je pa tudi res, da ko enkrat država začne svoj pohod z investicijami in vmešavanjem v gospodarstvo, oz. ko se delež državne potrošnje v BDP začne spet povečevati, težko ustavimo rast tega deleža. To potrjujo celo zgodovinska dejstva (denimo v ZDA po črnem petku ali po II. svetovni vojni). Moje vprašanje se glasi torej, kako zaustaviti ta pohod oz preprečiti dodatno državno potrošnjo, ko pridemo enkrat do neke vzpodbudne gospodarske rasti na letni ravni (denimo 2%). Kako vzpostaviti te mehanizme samoomejitve? Lp

    • Alen,
      Nisem prepričan, da je to trenutno najbolj relevantno vprašanje. Prav nobenega razloga ne vidim, da bi država kasneje, ko bo zagnala rast, hotela to počenjati še naprej. V nasprotni smeri jo bodo namreč silile zahteve finančnih trgih po razdolževanju.

    • Črt,
      opcija izhoda iz evro območja in vrnitev k lastni valuti seveda ostaja odprta. Problem pa je, da je ta opcija bstveno dražja od opcije obstanka v skupni valuti. Nemčija si je izračuna, da jo izstop iz evra (oziroma propad evro območja) stane 3,300 milijard evrov (valutna tveganja, zmanjšanje izvoza, zmanjšanje vrednosti naložb v tujini itd.), medtem ko je sedaj izpostavljena do evro članic (različne oblike pomoči in garancij) za 770 milijard evrov.

      Toda Nemčiji bi se povratek na marko še vedno izšel, saj bi bila stopnja devalvacije nizka. Če bi izstopila Slovenija, bi bila stopnja devalvacije bistveno višja. Zdaj pa k temeljnemu problemu, povezanem s tem. Če devalviraš svojo obstoječo valuto, je zadeva bolj obvladljiva: poveča se konkurenčnost izvoza, uvoz se podraži, inflacija se poveča. Dolžniki lahko celo pridobijo, če imajo fiksne obrestne mere. Če pa preideš iz skupne na lastno valuto in nato devalviraš, pa stisneš vse dolžnike: krediti so nominirani v evrih, nato pa nenadoma v tolarjih po starem tečaju; ko devalviraš za denimo 30%, se za dolžnike breme dolga poveča za 30%, saj bodo banke zahtevale vrnitev dejanske, evrske vrednosti kreditov. Predstavljaj si, kaj bi taka devalvacija povzročila prezadolženim slovenskim gospodinjstvom in podjetjem.

      Odpis dolgov? Katerih dolgov? Tujih dolgov naši državi? Ja, lepo, toda tega je relativno malo. Odpis bančnih dolgov domačim zasebnikom? Hm, težko, kajti potem mora država vstopiti in sanirati banke, da nadomesti ta izpad. Kje bo država dobila ta denar, ko bodo njene obveznice zaradi izstopa iz evra in devalvacije obravnavali kot junk?

      Ta opcija seveda ostaja zelo realna, zelo velika verjetnost je, da bo evro območje razpadlo. Toda stroški tega bodo zelo veliki. Zelo hudo bo. Zaenkrat so stroški poglobitve integracije v smeri fiskalne unije bistveno manjši od stroškov razpada monetarne unije.

      • Razmišljal sem predvsem v madžarsko-jugoslovanski smeri, kar pomeni:

        – dolgove se fiksira na nek administrativen tečaj ali sploh renominira

        – zadolževanje je nadomeščeno s tiskanjem (vsaj v nekem obdobju, kot omenjeno v tekstu zna biti presenetljivo, kako hitro povpraševanje znova potrka – kar je čisto dokumentarna opazka, ne kakšno prepričanje v slovensko oosebnost odličnost, ki je ni)

        Oboje se morda sliši radikalno, vendar

        – to niso ravno stvari, ki se ne bi nikoli prej zgodile

        – psihološko je padanje plač prek padanja kupne moči videti manj brutalno kot nominalno padanje (ie. dejanska devalvacija je lahko dojeta kot manj grozna od “notranje”, ko takoj na plano privrejo “pravice”)

        – po moje je to politična smer inercije (zato tudi sploh pišem o takih stvareh), ker bo s stopnjevanjem presinga EU vedno bolj postajala percipirani bad guy (kar je sicer pozitivno s stališča tega, da je v Sloveniji obstoj zunanjega sovražnika videti kot pogoj za pot naprej, resda pa je vprašanje, a je pomembno samo iti, ne tudi kam 🙂

        To ni zapis želja (če se gremo želje: Slovenija je lahko po moje ali normalna ali politično suverena, ne pa oboje), je samo glasno razmišljanje.

  2. Primerjava z Madžarsko ni povsem na mestu. Madžarske banke so v tuji lasti, torej je Orbanova vlada z administrativno fiksacijo kreditnih obveznosti v forintih glede na švicarski frank izgube iz tega naslova prenesla na tuje banke in torej njej ni treba pokriti te luknje. Pri nas bi pa večino luknje morali pokriti iz proračuna, torej z novimi davki.

    Je pa seveda precej verjetno, da bo prišlo do razpada evro območja in se bomo pogovarjali o teh rešitvah. Toda to obdobje bo bistveno hujše od tistega, kar smo doživeli med 1990 in 1994. In takrat smo imeli opravka s povečanim povpraševanjem po našem izvozu s strani EU, danes pa tega ni in z razpadom evro območja in porasta protekcionizma tudi ne bo.

  3. Se strinjam z obojim (še zlasti z drugim odstavkom – mislim, da je v sedanji tako zunaj kot znotraj drugačni situaciji zelo napačno računati, da saj en razpad smo že preživeli, pa kaj, prava reč).

    Ne pravim, da je to, o čemer govorim, lepa rešitev ali nekaj dobrega, za kar bi si bilo treba aktivno prizadevati. Bolj pravim, da je po moje tiskarsko-davčnostiskalska Slovenija vedno bolj videti kot glavna opcija. V tistem smislu: če je karkoli drugega politično neizvedljivo, potem bo pač na sporedu to.

    Ali je izvedljivo kaj drugega? Mislim, v smislu tega, da te ne odnesejo čez 5 minut ven besni ljubitelji pravic?

  4. Če rasteš, je vse lažje. Tudi finančni trgi te pustijo pri miru. Če padaš, pa se te lotijo hijene in še pospešijo propad. Treba bo zagnati gospodarsko rast. Glih pripravljam en tak mini programček – za sredo.

%d bloggers like this: