Kaj imata skupnega novici, (1) da je Urad za varstvo konkurence (UVK) izdal odločbo, s katero je ugotovil, da je družba Kolosej slabo leto zlorabljala svoj prevladujoči položaj na trgu kinematografskih filmov in (2) da so slovenski mobilni operaterji svojim uporabnikom ponudili cene za gostovanje v tujini po najvišji še dovoljeni s strani EU, in sicer ceno za odhodni klic po 58,8 centa na minuto, ceno za dohodni klic pa po 28,8 centa na minuto (z DDV)?

Rekli boste, da novici verjetno nimata veliko skupnega. Toda počakajte še minutko, preden si ustvarite dokončno sodbo. Ste vedeli, da je naš varuh konkurence UVK v vsej svoji zgodovini do sedaj izdal šele 8 (!) pozitivnih odločb, s katerimi je ugotovil zlorabe prevladujočega položaja na trgu in da ni ugotovil še nobene nedovoljene koncentracije (tega ni ugotovil tudi v primeru prevzema Pivovarne Union s strani Pivovarne Laško, s katerim ima združeno podjetje več kot 90-odstotni tržni delež!)?! Ste vedeli, da je naš trg telekomunikacij izjemno monopoliziran v primerjavi z EU in da so naši potrošniki zaradi tega deležni bodisi slabših bodisi kasneje uvedenih storitev? Naj navedem nekaj podatkov iz zadnjega poročila Evropske komisije o konkurenci na trgu telekomunikacij v članicah (European electronic communications regulation and markets 2006 (12th report), marec 2007). Prvič, pri nas trg je fiksne telefonije popolnoma monopoliziran, obstaja sicer kar 36 licenciranih ponudnikov fiksne telefonije, toda le 12 jih te storitve tudi ponuja, vendar pa je imel v letu 2006 prvi ponudnik (Telekom Slovenije) kar 97.3 % (po prihodkih) oz. 99.2 % (po prometu) tržni delež; povprečje EU pa je bilo 63.9% oz. 65.8%). Slovenija je ena izmed šestih članic, ki ima samo enega glavnega igralca, Finska jih ima denimo 3, Portugalska 4, Avstrija 5, Irska 6, Švedska 10, V. Britanija pa 11.

Drugič, na področju mobilne telefonije je slika le na videz bolj ugodna, saj imamo kar 2 (!) glavna ponudnika! Toda povprečni tržni delež glavnega mobilnega ponudnika v EU je oktobra 2006 znašal 39.4%, tržni delež drugega ponudnika pa 32.0%. Pri nas je (glede na število naročnikov) tržni delež Mobitela znašal 71,2%, tržni delež Simobila pa 22,5%, ostali so se pa zadovoljili z drobtinicami.

Tretjič, monopolna struktura trga na področju fiksne in mobilne telefonije se kaže po eni strani v višjih cenah storitev, po drugi pa predvsem v oviranju dostopa na trg alternativnih ponudnikov ((ne)razvezovanje lokalne zanke in njeno zaračunavanje, nadpovprečno (nad povprečjem EU v absolutnih cifrah!) visoki stroški povezav in zaključevanja klicev alternativnim ponudnikom tako pri fiksni (povprečje EU oktobra 2006 za lokalne klice 57 centov, pri nas pa 75 centov) kot mobilni telefoniji (povprečje EU oktobra 2006 11.40 centa, pri nas 16 centov), oviranje prenosa številk itd.).

Četrtič, podobno je pri ponudbi širokopasovnih dostopov, kjer je pri nas na papirju sicer precej ponudnikov, toda trg dominirajo predvsem državni monopolni ponudniki (Siol) ali monopolna telekomunikacijska podjetja, medtem ko alternativni ponudniki životarijo, saj jih je predvsem Siol iztisnil s trga s predatorskimi cenami. Delež konkurence nacionalnemu operaterju na ADSL v Evropi je povsod nekaj deset odstotkov, povprečni delež konkurence je 40 %, v V. Britaniji je delež od leta 2002 narasel že na 66 %. “Rekorderji” na drugi strani lestvice so (julij 2005) pa so Turčija 0 %, Slovenija in Estonija 2 %, Latvija 4 % itd.

Ste se kdaj vprašali, kako je naš varuh konkurence doprinesel k tej monopolizirani strukturi trga telekomunikacij? Predvsem tako, da je bil neaktiven! Ste vedeli, da UVK že od leta 1999 ne najde časa in kadrov, da bi pripravil odločbo glede zlorabe dominantnega položaja v primeru ABM proti Telekomu? Ste vedeli, da se je situacija v Sloveniji nekoliko izboljšala šele z letom 2005, ko je sprostitev trga septembra 2005 omogočila konkurenci hitro povečanje deleža od 2 % na 9 %. To preprosto pomeni, da je od leta 2001 – 2005 konkurenca imela “kamen na vratu” pri ponujanju širokopasovnega dostopa.

Poglejmo si nekaj statistike o aktivnosti našega varuha konkurence. UVK je v zadnjih 7 letih obravnaval 338 primerov koncentracij, 36 primerov omejevalnih sporazumov in samo 16 primerov zlorabe prevladujočega položaja (na spletni strani http://www.uvk.gov.si/si/publikacije/ so povzetki odločb 2000-2006).

G. Plahutnik v intervjuju ‘Nisem zadovoljen z učinkom urada in ne nameravam odstopiti’, Finance, 19.1.2006: priznava: “Zdajšnje razmere pomenijo neustrezno sestavo primerov (primarno kontrola koncentracij), neučinkovito odzivanje (v sestavi premalo postopkov po uradni dolžnosti)”.

V zadnjih sedmih letih (2000-2007) je UVK:

1. obdeloval 36 primerov omejevalnih sporazumov in 36 jih je tudi rešil (100 % uspešnost)

2. obdeloval 327 primerov koncentracije in 338 jih je rešil (103,5 % uspešnost!)

3. obdeloval 21 primerov zlorabe monopola in 16 jih je rešil (76 % uspešnost).

V tem trenutku je odprtih še 7 zadev s področja zlorabe monopola, kjer je bil UVK do sedaj najmanj uspešen. UVK se torej v glavnem ukvarja s koncentracijami, pa še to bolj jalovo ( Sizifovo delo Urada RS za varstvo konkurence (Finance, 26.6.2006)), saj je dovolil 284 koncentracij in 19 jih je dovolil pogojno (takšen je denimo primer Union-Laško). Ni prepovedal niti ene koncentracije! Omejevalnih sporazumov je obravnaval 36 v 7 letih.

Glede zlorab monopola, pa je UVK v preteklih sedmih letih rešil 16 zadev, v 8 primerih ni bilo zlorab, ugotovil pa je 8 zlorab (vključno s Kolosejem!, natančneje 7, ker je eno ugotavljal dvakrat), 2 postopka pa je ustavil.

Kako torej komentirati uvodni dve novici? Je velik dosežek, da UVK ugotovi zlorabo dominantnega položaja s strani Koloseja zdaj, ko je Kolosej očitno že preteklost, saj ga Planet Tuš prehiteva na vseh frontah? Vse skupaj se zdi bolj kot brca crknjenemu konju. Na drugi strani pa seveda tudi novica, da nam bosta naša ponudnika mobilne telefonije naše gostovanje zaračunavala po najvišjih še dopuščenih cenah (Britanci, ki živijo na konkurenčnem trgu, bodo denimo plačevali bistveno manj, najmanj pri ponudniku 3, ki bo odhodne klice zaračunaval po 37.09 centa, pri nas pa bomo plačevali 58.8 centa), ni presenečenje in je le nadaljevanje zgodbe zaščite našega monopoliziranega trga, ko so se glavni igralci navadili, da lahko praktično pri vseh storitvah po mili volji nategujejo potrošnike, saj ti tega niti ne vedo, ker nimajo možnosti primerjave. Če pa vedo, pa itak nimajo možnosti varovanja njihovih pravic.

Zato še enkrat ponavljam, da naš UVK deluje kot varuh monopolistov (in ne potrošnikov) in da v Sloveniji konkurenca nima domovinske pravice.

V ponedeljek je francoski predsednik Sarkozy “vdrl” na srečanje finančnih ministrov EU, ki je rezervirano le za finančne ministre in ne predsednike vlad ali držav. Ustavil ga ni niti pogovor pri Barrosu, ki ga je poskušal pred tem prestreči z argumenti. Sarkozy je finančnim ministrom raje sam predstavil svoje videnje francoske poti v Paktu stabilnosti in rasti. Da pač Francija do leta 2009 ali 2010, morda tudi do 2012, ne bo spoštovala določil pakta o tekočem javnofinančnem primanjkljaju pod 3% BDP. Ker ima pač bolj pomembne reforme pred seboj. In hkrati še nakazal, da bi morala Evropska centralna banka (ECB) razrahljati svoja preveč toga pravila in da bi na njeno politiko morale dobiti večji vpliv tudi posamezne članice Evrolanda.

Finančni ministri EU so bili osupli, evropska strokovna javnost pa je zgrožena. Čeprav Sarkozy le uresničuje, kar je zagovarjal že v predvolilni kampanji. Sarkozy je intervencionist – kot večina francoskih politikov, toda za razliko od francoskih politikov stare garde (Schuman, d’Estaigne, Mitterand, Chirac) ni tako zavezan k ideji evropskih povezav. Njega zanima Francija, ne imaginarna Evropa. Ne vključitev vzhodnoevropskih držav ali Turčije, ampak Sarkozy, po mojem mnenju, utegne danes predstavljati eno največjih nevarnosti za prihodnost Evrope. Kajti s tem, ko želi razrahljati pravila Pakta o stabilnosti in rasti ter načeti neodvisnost ECB dejansko ruši evropsko monetarno unijo (EMU). Če Francija kot ena izmed treh največjih članic EMU s slabo ekonomsko politiko (preveliko porabo glede na javne prihodke) načenja trdnost evra, je to nekaj podobnega kot, ko je v bivši skupni državi denimo Srbija uprizarjala vdore v monetarni sistem z dodatnim tiskanjem denarja.

Takšne zgodbe, ko ni več spoštovanja skupno sprejetih pravil, ki zagotavljajo stabilnost sistema, se običajno končajo v razpadu sistema. Tudi EMU in nato EU lahko tako končajo, če Merklovi in Junckersu ne bo uspelo umiriti Sarkozyja.

Toda Sarkozy je šele začel svoj pohod, svoj show. Sarkozy je showman in raziskava Le Parisien je pokazala, da vsaj 52% Francozov in Francozinj podpira njegov show-off stil. In Sarkozyjev show se je šele začel…

Zapis Gregorja Golobiča (GG) kot gosta Razgledov me je malce razočaral. Pričakoval sem bolj konstruktiven pristop, doživel pa precej nedodelan, netaktičen in agresiven poskus pozicioniranja Zares nasproti ostalima so-konkurentoma na levici. Brez potrebe. Morda je to odraz stiske Zares, ki je izgubila momentum in goodwill in zdaj cincajoče ustanavlja neko neoprijemljivo stranko z neoprijemljivim programom in nabira neke naključne pasante, ki “jim ni vseeno”.

Zares je zamudil vlak, zadnjič bi namesto tiste neobvezne debate na GZS morali narediti ustanovitveni kongres, izvoliti Gantarja za predsednika, ki – kot kaže in glede na moje izkušnje z njim – govori kredibilni liberalni besednjak, prinaša dediščino izvorne ZSMS ter je bistveno bolj kredibilen in predvsem ne-pobalinski (za razliko od Lahovnika, ki – poglejte si forume – podobno kot Rop ne stimulira simpatij med ljudmi). Gantar se je tudi izvrstno profiliral kot vodja Zares z vodenjem parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, in kot kaže mu ne bo zmanjkalo štofa še nekaj mesecev za svojo promocijo. In seveda, zaboga, od GG bi pričakoval, da bi v obdobju nekaj mesecev, odkar je Zares v obtoku, že pripravil ta klinčev program društva ali stranke. Zaenkrat je povsem dovolj 5 ključnih programskih točk, ki jih je potrebno vztrajno komunicirati kot antipod JJ-vim sedanjim zapletanjem. Za dodelan alternativni vladni program bo časa dovolj v naslednjih mesecih. Nadaljujte z branjem→

Finance povzemajo mednarodno raziskavo, po kateri se slovenske banke po kvaliteti svojih storitev med osmimi državami jugovzhodne Evrope uvrščajo na predzadnje mesto. Slabše storitve ponujajo le banke v Bolgariji. Po kvaliteti pa prednjačijo banke na Madžarskem, Hrvaškem, Češkem, Poljskem ter celo v Romuniji in Srbiji.

V tej široki mednarodni raziskavi, v katero je bilo vključenih 86 bank (8 iz Slovenije), kjer so po enakih kriterijih ocenjevali pomoč in nasvet, skrb za kupca ter videz poslovalnice, se je pokazalo, da slovenske banke vlagajo predvsem v svoj videz, precej manj pa v skrb za komitente. Z videzem banke je bilo zadovoljnih  87% vprašanih, s skrbjo za komitenta pa le 60%.

Še to, najvišje ocenjene banke po kvaliteti storitev v Sloveniji so bile Bank Austria Creditanstalt, Raiffeisen Krekova banka ter NKBM. Pa naj še kdo reče, da tuji lastniki slabše skrbijo za svoje kupce! Če slučajno kupujete stanovanje ali hišo, vam priporočam, da si dobro ogledate ponudbe posameznih bank v Sloveniji tako glede višine obrestnih mer kot glede ostalih pogojev pridobitve in zavarovanja kredita. Na koncu ne boste presenečeni, ko boste prišli do podobnih ugotovitev kot zgoraj navedena mednarodna raziskava, da imajo namreč banke v tujem lastništvu več posluha za komitente.

No, pa smo spet nazaj pri vprašanju nacionalnega interesa. Ko je vlada leta 2002 prodajala NLB, se je razplamtela medijska gonja proti prodaji banke zaradi nacionalnega interesa, ki jo je najbolj podpihovala Sobotna priloga Dela (SP). Lorenci kot takratni urednik SP je nacionalni interes takrat definiral (v nedavnem komentarju v Dnevnikovem Objektivu to definicijo spet ponavlja) kot potrebo po večinskem domačem lastništvu slovenskih blue chipov. V nasprotju s tem sva s kolegom Boštjanom Jazbecem takrat zagovarjala, da “je lahko edini nacionalni interes, ki ga ima neka država v gospodarstvu, le v tem, da domače gospodarstvo učinkovito deluje in zagotavlja dolgoročno rast blaginje prebivalstva. Nacionalni interes v ekonomskem smislu prav tako ne more biti povezan niti z državno niti z nacionalno lastnino gospodarskih subjektov.” In še naprej “Lahko se vprašamo ali je bolj upravičen nacionalni interes, da so vsi gospodarski subjekti v domači lasti, ali da so gospodarski subjekti učinkoviti, da ustvarjajo delovna mesta in plačujejo davke? Je bolj upravičen nacionalni interes, da so banke v domači lasti, ali javni interes, da banke učinkovito servisirajo potrebe domačega gospodarstva in prebivalstva?”

Z Boštjanom sva takrat ločila nacionalni interes od javnega interesa. “Nacionalni interes daje prednost kolektivnemu nad individualnim ter domačemu pred tujim ne glede na ekonomsko logiko. Javni interes pa nastopa v pogojih delujočega tržnega, odprtega gospodarstva, ki temelji na privatni pobudi in kjer institucije z namenom zagotavljanja javnega interesa poskušajo popravljati nekatere tržne nepravilnosti. Nacionalni interes inherentno dvomi v učinkovitost tržnega gospodarstva. Javni interes pa, nasprotno, nastopa v prosto delujočem gospodarstvu ob znanih pravilih igre. Preprosto povedano, nacionalni interes duši privatno pobudo in s tem ruši temelje tržnega gospodarstva, javni interes pa poskuša zavarovati določene skupne koristi, ne da bi preveč posegel v delovanje trga ali da bi sploh omogočil njegovo delovanje. Nacionalni interes se v svoji skrajni obliki kaže v nacionalizaciji privatne pobude in lastnine, torej v obliki številnih državnih monopolov in državne lastnine (banke, zavarovalnice, telekomunikacije, velika, “strateška” industrijska podjetja). Javni interes pa nasprotno zahteva preprečevanje nastanka monopolov prek institucije varstva konkurence. Za osemdeseta in devetdeseta leta prejšnjega stoletja je značilna velika deregulacija gospodarstev in privatizacija neučinkovitih državnih monopolov v razvitih državah, torej odpravljanje nacionalnega na račun zaščite javnega interesa.”

Zaključim lahko z istimi besedami kot februarja 2002: “V slovenskem nacionalnem ekonomskem interesu je, da imamo čim močnejšo domačo in tujo konkurenco na trgu. Kajti to pomeni razvoj vedno novih izdelkov in zniževanje njihovih cen, hkrati pa tudi vedno večjo konkurenčnost proizvajalcev in njihovo dolgoročno rast. Monopoli in zaprtost niso v nacionalnem interesu, konkurenca pač.”

Needless to say, ta del sva z Boštjanom morala dati ven iz članka za SP o privatizaciji NLB, objavljen je bil kasneje v Mladini.

Prejšnji teden nas je naš finančni minister obvestil o tem, kaj je domislil v natanko enem letu o najbolj optimalni lastniški sestavi NLB. Njegova domislica je zelo predvidljiva: tujci ne morejo biti lastniki večinskega dela NLB, ampak samo izbrani domači vlagatelji, ki bodo združeni v holdingu slovenskih lastnikov.

Ob tej domislici našega finančnega ministra se pojavlja več vprašanj kot odgovorov. Denimo, kakšni bodo vstopni pogoji za nakup »delnic« NLB, po katerih kriterijih bodo oblikovali ceno za privilegirane, državi všečne kupce ter kako bo s prenosljivostjo teh »delnic« kasneje. Predvsem pa bi rad slišal argumente finančnega ministra glede upravičenosti privilegiranosti izbranih lastnikov. Oprostite, fantje, po diskontni ceni bi tudi jaz želel kupiti »delnice« NLB in bi jih kasneje, ko se bo pojavil velik strateški prevzemnik, tudi rad prodal po visoki ceni, skupaj s prevzemno premijo. Zakaj jaz ne smem kupiti teh delnic, mar nisem dovolj lep, pameten, prijazen, mar smrdim ali kaj? Zakaj smejo kupovati po znižanih cenah Gantar, Valant, Bavčar in še nekaj mandeljcev, preostala 2 milijona Slovencev pa ne?! Vsi mi smo kot davkoplačevalci sanirali NLB, so mar izbrani mandeljci prispevali kaj več kot mi ostali davkoplačevalci, da jim država podarja NLB?

Več o drugih argumentih pa v sredo v Financah …