Nobene drame ne bo, ta pokojninska reforma itak ne bi rešila javnih financ

Uporabljati dramatične tone po pričakovani plebiscitarni zavrnitvi pokojninske reforme s strani državljanov je odveč. Pokojninska reforma je sicer potrebna, vendar bistveno bolj radikalna. Toda pokojninska reforma še v tako radikalni obliki na kratek rok ne rešuje ničesar. Pokojninske reforme so pomembne za dolgoročno stabilnost javnih financ, na kratek rok enega ali dveh let pa nimajo omembe vrednih učinkov. Nadaljujte z branjem

Kako smo z zadolževanjem v treh letih pojedli dve desetletji

Tokrat sem v dilemi. Naj alarmantno povečanje javnega dolga v zadnjih treh letih označim kot butalsko ali kot talibansko? Je šlo zgolj za nekompetentnost vrhovnega državnega varuha javnih financ ali je bila zraven še ideološka komponenta? Bi bilo mogoče brez ideologije doseči boljši makroekonomski izkupiček z vidika povečanja javnega dolga v krizi glede na ustvarjeno/izgubljeno rast?* Nadaljujte z branjem

Bebava miselnost ima globoke korenine in spomin zlate ribice

Se še spomnite, kaj je bil vrhovni nacionalni interes v časih nekdanje Jugoslavije? Večina vas je verjetno še premlada, da bi to doživela. Ob ohranitvi “dosežkov revolucije”, “bratstva in enotnosti” ter “socialističnega delavskega samoupravljanja” so nas v 80-tih letih prejšnjega stoletja morili z nacionalnim pomenom jugoslovanske vojske. V nacionalnem interesu je bilo, da imamo četrto najmočnejšo armado v Evropi. Da začnemo izdelovati “supersonična”, nadzvočna vojaška letala. In da imamo mega vojaško parado ob 40. obletnici osvoboditve. In da v ta namen vzdržujemo najvišji delež izdatkov za vojsko v Evropi. Nadaljujte z branjem

Zakaj je Borut Pahor vrhovni butalec, njegova stranka pa talibanska

Ekonomska politika sedanje vlade je že zdavnaj prešla okvirje, ko bi jo lahko še označili kot butalsko, pač pa jo lahko bistveno bolj precizno opišemo kot talibansko. Razlika je bistvena. Butalce (v smislu humoresk Frana Milčinskega) in butalske navade lahko pojasnimo kot dejanja, pogojena z golo intelektualno omejenostjo, vendar brez zlega namena. Kot splet butastih dejanj, narejenih v dobri veri, ki navzven izgledajo kot črn humor in s tem celo simpatično, ker niso bila narejena z zlimi nameni. Celo lokalni lopov, razbojnik Cefizelj, izgleda simpatično, ker iznajdljivo krade še bolj butastim sovaščanom.* Nadaljujte z branjem

Pokazali ste jim. Kaj pa zdaj?

Skorajda plebiscitarna zavrnitev zakona o malem delu ima na žalost eno lepotno napako in vsaj dve precej resni težavi. Lepotna napaka je v tem, da nikogar ni pretirano zanimala vsebina. Državljani so samo prišli izreči svoj glas proti. Bili so visoko motivirani. Tisti, spodbujeni s samim zakonom (ki študentom dejansko ni ničesar jemal, kvečjemu jim je prinesel pokojninsko zavarovanje in priznanje delovne dobe), so bili izdatno indoktrinirani s strani tistih, ki jim sedanje stanje najbolj odgovarja. To so študentski servisi in študentske organizacije, ki kujejo visoke dobičke iz slabo reguliranega študentskega dela. Hkrati je podobno močna motivacija prihajala iz splošnega nezadovoljstva z vlado. Ne glede na to, kaj bi vlada tokrat predlagala, bi državljani glasovali proti, ne glede na vsebino. Nadaljujte z branjem

Referendumski dan ali e-glasovanje? Digitalizirajmo izražanje volje državljanov

Jože P. Damijan
Andrej Mertelj

Načeloma je smisel referendumov kot izražanja širše ljudske volje bodisi v iskanju širšega družbenega soglasja o konkretnih projektih in politikah (posvetovalni referendum) bodisi v možnosti širšega demokratičnega korektiva konkretnih odločitev zakonodajalca (naknadni zakonodajni referendum). V primerjavi z drugimi državami je Slovenija v tem oziru relativno precej nagnjena k demokratičnemu preverjanju namer ali odločitev oblasti, čeprav spet ne tako močno kot denimo Švica ali Kalifornija. Kar je dobro.* Nadaljujte z branjem

Malo delo, večja pravičnost

Obetata se nam dva referenduma – prvi o pokojninski reformi, drugi o zakonu o malem delu. Glede obeh zadev se porajata dve povsem identični vprašanji. Obe sta – drugače kot zahteve pobudnikov referenduma – povsem strokovne narave. Prvo se nanaša na pravno dopustnost referenduma o vprašanjih, pri katerih želi ekonomsko privilegirana manjšina dolgoročno zavarovati svoj neupravičen ekonomski privilegij in tako vplivati na dolgoročno rušenje socialne države. Drugo pa se nanaša na ekonomsko upravičenost samega privilegija, katerega status želi vlada spremeniti, da bi omogočila bolj enake pogoje za vse in ohranitev socialne države.* Nadaljujte z branjem

Čas je, da državljani ponovno prevzamemo državo

Razvoj krize po letu 2008 je pokazal, da povečana državna intervencija v gospodarstvu ne more povrniti zaupanja v finančne institucije in v gospodarsko rast. Še več, dogajanje v zadnjih treh letih je razkrilo šibkost in nemoč vlad pri stabilizaciji gospodarskih in socialnih razmer in še bolj pri vzpostavljanju temeljev za učinkovit prihodnji razvoj. Gospodarska rast zato ostaja krhka in negotova, s tem pa se vse bolj razrašča tudi nezaupanje v sposobnosti vlad širom sveta, da sploh lahko najdejo učinkovit izhod iz krize. Ob nezaupanju v gospodarstvo so ljudje širom sveta izgubili tudi zaupanje v državo.* Nadaljujte z branjem

Kako poskuša Milan Kučan prikriti bankrot tajkunske elite F21

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Komaj sem se nekako navadil na psovko neoliberalizem. Dolgo časa nisem vedel, kaj bi s tem počel. Na ekonomski fakulteti sicer predavam predmete, povezane z zunanjo trgovino in evolucijo globalizacije in mislil sem, da nekaj malega vem o liberalizmu. Tudi o neoklasičnem liberalizmu, ampak to je itak tradicionalna učbeniška neoklasična ekonomija, ki se predava od Urala do Ognjene zemlje. Nadaljujte z branjem

Zakaj se pri nas splača kršiti zakone?

Jože P. Damijan, Igor Masten, Sašo Polanec

v izvirniku objavljeno v Delovi Sobotni prilogi

Odločitev o spoštovanju zakonov je odvisna od primerjave pričakovanih koristi in stroškov. Ta ideja se je utrnila nobelovcu Garyju S. Beckerju pred desetletji, ko se mu je zelo mudilo na zagovor doktorata doktorskega študenta in je iskal parkirno mesto. Izbiral je med parkiranjem v oddaljeni garaži in parkiranjem na bližji lokaciji, kjer je bilo parkiranje prepovedano. Po krajšem premisleku o “stroških” časovne zamude v primeru legalnega parkiranja ter verjetnosti, da ga ujamejo, in višine kazni v primeru parkiranja na prepovedanem mestu, se je racionalno odločil za drugo opcijo. Becker je iz tega kasneje razvil tezo, da je kriminal stvar racionalne presoje ljudi ali se jim kriminalna aktivnost “pod črto” splača ali ne. Nadaljujte z branjem