»Posameznik je mozaik in Janković tudi. Za javnost zanimivi kamenčki tega mozaika so Janković s kupovanjem mature za svojega sina, Janković kot šef Electe, podjetja z ruskimi poslovnimi medtodami, in Janković prvi mož Mercatorja, ki zdaj to svojo osvojitev spravlja v posle z Electo. Ko zahodni časopisi opisujejo poslovni in družbeni kaos v Rusiji, uporabljajo za tak tip ljudi izraz tycoon, v prostem prevodu nekakšen roparski kapitalist.* Nadaljujte z branjem→

Ta zapis je moj odziv na povabilo uredništva Objektiva, naj se poskušam vživeti v posamezne slovenske politične stranke in odgovoriti na predvolilno anketo Objektiva. Kako bi odgovoril na izključujoče se dileme, če bi bil pripadnik leve opcije in kako, če bi pripadal desni opciji? Mene osebno seveda bolj zanima, kako bi odgovoril na te dileme, če bi bil odgovoren politik v sedanji težki gospodarski situaciji.* Nadaljujte z branjem→

Zdaj že nekdanji grški premier Papandreu je pred dvema tednoma poskrbel za eno najbolj neumnih dejanj v sodobni zgodovini. Po tem, ko je njegovi državi, po vrsti neodgovornim nekdanjim grškim vladam in razvajenemu ljudstvu, EU ponudila rešitev s 50-odstotnim odpisom najetih kreditov in obljubljenimi finančnimi injekcijami v višino 130 milijard evrov v zameno za paket reformnih in varčevalnih ukrepov, je Papandreu ob prihodu domov napovedal razpis referenduma o teh ukrepih. In s tem ogrozil celotno evro območje. Vse z namenom, da bi rešil svojo lastno politično rit.* Nadaljujte z branjem→

Po politično turbulentnem in kaotičnem obdobju v mandatu Pahorjeve vlade si vsi želimo bolj stabilnih, predvidljivih in ugodnejših razmer. Tako na političnem kot na gospodarskem področju. Ljudje vlagajo velike upe v volitve in novo vlado. Bojim se, da je to upanje precej jalovo. Kljub temu, da nas čaka verjetno stabilna in politično enotna vlada z močno večinsko podporo. Ali bolje rečeno, prav zaradi tega.* Nadaljujte z branjem→

Dobrih 15 let nazaj, bili smo na daljšem popotovanju po antični Grčiji, me je naš vodič, globok filozof v najboljšem pomenu besede, ki nas je izjemno dobro vodil skozi zgodovinsko – filozofsko – kulturno evolucijo od nekdanjih do sodobne civilizacije, presenetil s vprašanjem, ali v ekonomiji obstaja »nič«. Bil sem še čisto na začetku akademske kariere, sredi doktorskega študija. Ponoči sem sanjal izpeljave matematičnega modela zunanje trgovine, v katere sem se zaplezal čez dan. »Kako nič?«, vprašam, dodobra sproščen po tednu dni grške antike in potem, ko odpijem dolg požirek piva v siju zahajajočega sonca na krovu trajekta proti Kreti.* Nadaljujte z branjem→

Na vprašanje, kdo bi bil boljši prihodnji voditelj te države, Janez Janša ali Zoran Janković, ima “ulica”, ali če hočete ljudstvo, dva zelo hitra in seveda temu primerno površna odgovora. Prvega – “Janša! Kajti Janković je Kučanov komunist in lopov” – zelo pogosto slišim med znanci na podeželju, polni so ga tudi forumi večine medijev. Drugega – “Vsi kradejo, ampak Janković vsaj kaj naredi” – pa sem zjutraj v avtu na poti v službo slišal že tudi od mojega štirinajstletnega sina. Le nekaj minut zatem sva isti argument v domala identični varianti slišala kot večinsko mnenje v jutranji radijski anketi.* Nadaljujte z branjem→

Spoštovani gospod predsednik vlade,
dovolite, da vam predstavim nemško stališče glede reševanja evrske krize in glede odgovornega obnašanja držav članic evro območja. Kot lahko dnevno spremljate, se kriza evra vse bolj poglablja. Vodilne članice evro območja, vljučno z Nemčijo in Slovenijo, so naredile vse v njihovi moči, da bi krizo v posameznih šibkejših članicah omilile in članicam solidarnostno pomagale pri dolgoročnem prestrukturiranju javnih financ ter pripomogle k njihovi dolgoročni gospodarski stabilizaciji.* Nadaljujte z branjem→

Ob 20-letnici samostojne države Slovenije bi morali prekipevati od navdušenja in optimizma zaradi ambicij in razvojnih izzivov, ki so pred nami. Pa je, nasprotno, stanje duha precej slabo. Niti ne več klavrno, pač pa naelektreno. Slaba ekonomska situacija kot rak zajeda socialno tkivo in ker ni nobene politične vizije izhoda iz krize, to elektrizira politične razmere. Leta 1990 smo imeli pred sabo jasno izhodno strategijo – odhod iz Jugoslavije in samostojno državo. Danes takšnih političnih vizij in izhodnih strategij ni, zato je rezultat splošno nezadovoljstvo in predvsem nezadovoljstvo nad stanjem političnega vodenja države. Nezadovoljstvo, ki grozi, da bo eksplodiralo. V mini politično revolucijo.* Nadaljujte z branjem→

Če živiš dovolj dolgo, doživiš marsikaj. Tudi in predvsem ponavljanje zgodovine. Enkrat kot katastrofe, drugič kot farse. Sproti lahko spremljaš, kako politiki spreminjajo stališča, jih poljubno obračajo za 180 stopinj. In pri tem niti ne zardijo, ampak vsakič z isto vehemenco zagovarjajo v tistem trenutku najbolj pravoverno stališče. Tako so lahko včeraj z vsemi piarovskimi orožji zatrjevali, da je banana modre barve, danes pa z istimi orodji in enako vehemenco zatrjujejo, da je črne. Da bi si enkrat sneli politična očala in brez političnih predsodkov ogledali objekt diskusije ter dobili objektivno sliko, da je zrela banana izključno rumene barve, pa ostaja znanstvena fantastika.* Nadaljujte z branjem→

Najprej nekaj o ozadju. Ko smo leta 2005 v Odboru za reforme z mandatom vlade Janeza Janše pripravili velik reformni paket s 67 ukrepi za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in povečanje blaginje prebivalcev te države, so ta reformni zagon na nož pričakali praktično vsi mediji (razen tega, ki ga berete), mnenjski voditelji in opozicijski politiki so bruhali ogenj in žveplo po “neliberalnih reformah”, ki bodo uničile to državo, sindikati in študentske organizacije pa so šli množično demonstrirat na ceste. Forum 21 je organiziral svojo protireformno seanso. Mene kot vodjo odbora za reforme so v javnosti proglasili za čarovnika ali celo hudičevega sina (Demiana).* Nadaljujte z branjem→