Janez Janša ali Zoran Janković? V čem sta si podobna, v čem različna.

Na vprašanje, kdo bi bil boljši prihodnji voditelj te države, Janez Janša ali Zoran Janković, ima “ulica”, ali če hočete ljudstvo, dva zelo hitra in seveda temu primerno površna odgovora. Prvega – “Janša! Kajti Janković je Kučanov komunist in lopov” – zelo pogosto slišim med znanci na podeželju, polni so ga tudi forumi večine medijev. Drugega – “Vsi kradejo, ampak Janković vsaj kaj naredi” – pa sem zjutraj v avtu na poti v službo slišal že tudi od mojega štirinajstletnega sina. Le nekaj minut zatem sva isti argument v domala identični varianti slišala kot večinsko mnenje v jutranji radijski anketi.*

Javnost je, nič novega, spet globoko politično razdvojena. Vendar tokrat javnost ne presoja političnih konceptov in gospodarskega programa strank, pač pa zgolj in edino ocenjuje osebne karakteristike in dosežke dveh posameznikov. Dveh “velikih J”.

Oba Janša in Janković, sta zelo kontroverzni osebnosti in s svojim (političnim) pedigrejem in svojimi dejanji zbujata polarizacijo med ljudmi. Poskušam nekako racionalizirati in razumeti ta popularna stališča, ki bodo očitno krojila izid prihodnjih volitev. Pri prvem odgovoru, ki je dejansko ideološko obarvano, si predstavljam, da velik del ljudstva razmišlja na naslednji način: Janša bo kot politični desničar s konservativnimi pogledi na gospodarstvo bolje poskrbel za državo kot Janković, ki naj bi bi bil predstavnik nekdanje komunistične elite. Pa nisem prepričan v racionalnost te argumentacije, kajti zelo hitro se zaleti v zid dejstev.

Janša danes v javnosti sicer velja za nosilca konservativne politike, za političnega desničarja. Toda njegova osebna zgodovina in metode delovanja so dejansko skrajno levičarske. Ves njegov pedigre – od izobrazbe (diploma iz obramboslovja na FSPN, nekdanji glavni komunistični ideološki trdnjavi in valilnici komunističnih političnih kadrov), članstva v Komunistični partiji Slovenije, želje biti vzoren komunistični mladinec (romanja v (Titovo) Jajce), želje biti reformator komunističnega sistema od znotraj, do metod delovanja (politične diskvalifikacije, uporaba zasebnih tajnih služb in metod ustrahovanja) – govori o tem, da gre za klenega naslednika nekdanjega komunističnega režima. Ki je pač spotoma zamenjal politične barve in danes z ognjem in žveplom udriha po nekdanjih soborcih. Če bi se nekdo resno lotil politične lustracije, Janša tega preizkusa ne bi prestal.

Na drugi strani nosi Janković oznako skorajda prestolonaslednika nekdanje komunistične elite. Toda če pogledamo njegov pedigre, najdemo resnici na ljubo zelo malo ideološko – politične navlake, predvsem pa veliko pragmatičnosti. Diplomiral je iz ekonomije na ekonomski fakulteti, ni mi znano, da bi bil kdaj član komunistične partije, njegovi sošolci na fakulteti pa govorijo, da ga je ves čas zanimal samo biznis. Če ne bi v drugi polovici 90. let prišel na čelo Mercatorja (po politični poti ali ne) in če ne bi prijateljeval z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom, bi mu težko prilepili oznako, da je kakorkoli ideološko kontaminiran.

Kot pravi kolega Stanislav Kovač, je Jankovićev prvomajski nagovor ob kresu na Rožniku čista farsa, kajti na Jankoviću ni čisto nič socialnodemokratskega. Jankovića dejansko označujejo njegove tajkunske metode delovanja v času vodenja Mercatorja (poslovne naveze z družinskim podjetjem Electo) in podobne metode v njegovem županskem mandatu pri vodenju vseh večjih projektov (Stožice, Kongresni trg) ter pri urbanistično – zemljiških “poslih”. Težko bi mu očitali, da je levičar ali socialdemokrat. Kvečjemu obratno, da je zadrt kapitalist z izrazitim občutkom za lastne materialne koristi. Hkrati pa populist z izrazito žilico za “ne povsem transparentne in etične” metode poslovanja.

Glede drugega popularnega odgovora so tako stvari bolj očitne. Oba, Janša in Janković, sta dobra menedžerja, toda nobeden izmed njiju ne slovi po transparentnosti in etičnosti delovanja. Janšo bremeni prastara orožarska zgodba, zgodba s financiranjem brezplačnikov, podkupnine v primeru Patrie, finančne mahinacije njegovih sodelavcev (Andrijana Starina Kosem, Andrej Lovšin, Robert Časar itd.), igralniške in drugačne koncesije (družina Petek). Jankovića pa bremenijo že naštete zgodbe glede Mercatorja, Stožic in mesta Ljubljane nasploh. Dejanska razlika med obema se pokaže le v tem, da je Janković svoje napovedane megalomanske projekte dejansko izpeljal (čeprav bodo šli na breme bodisi prebivalcev Ljubljane bodisi davkoplačevalcev), medtem ko Janša nobenega izmed napovedanih velikih projektov (od otoka do megazabavišč) ni izpeljal. Še začel jih ni. Še tistega, ki bi ga lahko izpeljal (privatizacija Hit in izgradnja zabavišča na Goriškem na stroške Harrah’s), je njegova vlada zavrla. Ljudski glas glede tega morda ni čisto brez osnove.

Toda naj nas ideologija in mnenje ljudstva tukaj ne zavede. Poglejmo, kdo od obeh “velikih J” bi bil glede na do sedaj prikazane rezultate, glede na do sedaj prikazane konceptualne rešitve in glede na do sedaj uporabljane metode delovanja boljši predsednik vlade, da popelje to državo iz krize. Glede Janše so stvari dokaj jasne, saj smo ga imeli možnost videti na položaju predsednika vlade, Janković pa je še nepopisan list, saj se z državniškimi zadevami ni še nikoli ukvarjal. Za lažje razumevanje si poglejmo možne razlike v njunem vladanju na nekaj ključnih področjih.

Upravljanje z državo in klientelizem
Na podlagi njunih do sedaj prikazanih metod delovanja bi lahko sklepali, da z Janšo dobimo policijsko vzorno urejeno vladavino neformalne zasebne mreže pod politično zaščito ter psihotično ideološko klimo nenehnega javnega lova na čarovnice. Z Jankovićem pa dobimo navzven bolj očitno mafijsko organizirano državo z jasnimi materialnimi koristmi za člane “družine”, toda z manj javne represije. V obeh primerih dobimo veliko dozo ostro hierarhično organiziranega klientelizma, le da bodo v prvem primeru bolje uspevali politično “naši”, v drugem primeru pa (ob “družinskih” članih) tisti, ki bodo pripravljeni več plačati. V obeh primerih pa bo več reda. Predvsem v smislu več reda glede dostopa do “javnega korita” in manj spopadov med različnimi klientelističnimi združbami, kot smo jih bili deležni v Pahorjevem ponesrečenem mandatu. Če poenostavimo, na voljo imamo izbiro med mafijsko državo z izrazito politično represijo in mafijsko državo z manj ideološke in več pragmatične komponente.

Javne finance
Glede na velikanski dolg in na veliko luknjo v proračunu, ki ju je “prigospodarila” odhajajoča vlada, je v naslednjem mandatu mogoče pričakovati močno zategovanje pasu. Glede Janše imam mešane občutke. V prejšnjem mandatu se ni proslavil. V letih zgodovinsko najvišje ravni gospodarske rasti v Sloveniji je pridelal za polovico večji javni dolg in ni ustvaril proračunskega presežka za slabe čase. Še več, namesto nujne pokojninske reforme je naredil antireformo in izničil koristne učinke Ropove pokojninske reforme. Tudi, ko je sedanja vlada pripravljala pokojninsko reformo, je bilo njegovo politično sporočilo zelo mlačno. Iz njega je bilo mogoče zaznati, da se ne zavzema za denimo podaljšanje upokojitvene starosti, pač pa bi kvečjemu pobral pokojnine tistim, ki so jih dobili za izjemne zasluge. To pa pokojninskega problema in s tem javnih finance ne rešuje.

Pri Jankoviću je glede javnih financ mogoče pričakovati manj sentimentalnosti. Pričakovati je, da bi bolj ostro zarezal v obstoječo strukturo proračuna in da bi določene dejavnosti, tudi zdravstvo, prek javno-zasebnega partnerstva prenesel na zasebni sektor. Tudi glede pokojninske reforme je mogoče pričakovati večje ambicije in predvsem politične volje za resnejše spremembe. Nekoliko skeptični smo lahko le glede Jankovićevega megalomanstva, ki ga je pokazal tako v Mercatorju kot tudi kot ljubljanski župan. Javnofinančna situacija trenutno ni v stanju, da bi omogočala izpeljavo velikih projektov. To je v tej situaciji mogoče narediti le z zasebnimi investitorji. Vendar pa je tveganje z njimi, tako kot v primeru umika srbske Delte iz projekta Stožice, za žep davkoplačevalcev preveliko.

Davki in delovna mesta
Glede davkov se zdita Janša in Janković precej podobna. Oba imata občutek za potrebe podjetništva. Precej bo odvisno od izbire finančnega ministra. Glede Širclja ni večjih skrivnosti, od njega zato je mogoče pričakovati znižanje davčnega bremena za podjetja (socialna kapica) in za posameznike (dvig praga pri dohodnini za srednji razred). Od Janše lahko pričakujemo veliko posluha glede spodbujanja podjetij za odpiranje delovnih mest. Glede Jankovićevega izbora pa so zadeve bolj odprte, saj lahko dobimo ministra za finance, ki se bo ukvarjal zgolj z ostrim varčevanjem, ne pa z davčnim spodbujanjem podjetništva. Toda slabše, kot je bilo v tem mandatu glede posluha za podjetništvo verjetno ne more biti.

Privatizacija in upravljanje z državnim premoženjem
Janšev mandat je bil glede privatizacije, kljub umikanju države iz gospodarstva, polomija. Država ni zares privatizirala velikih sistemov kljub načelni odločitvi, da v strateških podjetjih ohrani zgolj četrtinsko lastništvo po formuli 25XY. Ko pa se je država prek Kad in Sod res umikala iz posameznih podjetij, je običajno šlo za netransparentne in nečedne posle. Tipičen primer je denimo prodaja deležev v Mercatorju Laškemu in Istrabenzu v vezani trgovini za pridobitev vpliva v časopisni hiši Delo. Pozitivni primer je bil le javna prodaja delnic NKBM. Pri Telekomu in NLB je država zamudila izvrstno priložnost, da za dobro kupnino privatizira obe podjetji in ju naredi bolj učinkoviti. Toda pri NLB je Janševa vlada potegnila ročno zavoro glede druge faze privatizacije, po drugi strani pa je slabo upravljala to svojo “strateško” naložbo, katere posledice odplačujemo sedaj. Če bi NLB prodala takrat na višku vrednosti, bi s tem krepko zaslužila, njene morebitne slabe kredite pa bi sanirali tuji lastniki. S tem bi se v veliki meri izognili sedanjemu kreditnemu krču. Dvomim, da bo politika Janševe vlade glede tega v prihodnje kaj drugačna. Verjamem, da si bo prizadevala za ohranitev čim večjega števila velikih podjetij pod državnim vplivom, kamor bo lahko namestila svoje kadre, ki bodo nato (kot v primeru Luke Koper in Intereurope) podjetja izčrpavali.

Pri Jankoviću so zadeve manj jasne. Če obstaja resna politična zaveza do Zemljaričevega kroga, potem kakšnih velikih privatizacij (predvsem NLB in Telekoma) ni mogoče pričakovati. Mogoče pa je pričakovati denimo privatizacijo Darsa in predajo avtocestnega omrežja v upravljanje tujcem, s čimer bi si Janković zagotovil večje prilive v proračun.

Politična izbira, predvsem z ekonomskega vidika, nikakor ni bleščeča. Vsekakor pa je mogoče od obeh pretendentov pričakovati boljše menedžiranje države, več posluha za podjetništvo, hkrati pa seveda tudi več kontroliranega klientelizma. Vprašanje je le, kdo od obeh, Janša ali Janković, bo na koncu zapustil za seboj več za nas državljane.

_____
* članek je izvirno objavljen v Financah

8 responses

  1. Brilijantno, ne samo dobro!

    Oba nista za enega, pravega, kar Slovenija v tem trenutku potrebuje.

    To zavajanje z ideološkimi predznaki javnosti pa do konca privlečeno za lase.
    Oba velika J-ja slaba investicija za to državo.

    Zakaj ne kandidiraš ti in recimo s teboj osebe, ki bi bile kos situaciji ne le leporečenji in ideološkimi zavajanji, ampak konkretnim znanjem in profesionalnim posegom v sistem, ki se sesuva?

  2. hm, na vse povedano bi kratko komentiral, da ni važno, kakšne barve je mačka, le da dobro lovi miši. Glede komentarjev avtorja članka o “koritih” pri Jankoviću, pa bi želel, da mu poskusi prodati svoje enourno predavanje, pa bo potem povedal kakšno ceno je dosegel, v primerjavi s ceno, ki jo dosega pri npr. fully compliant Gea college ali kako se že reče akademskim bypassom po novem?

  3. Odgovor na vpršanje komentatorke, zakaj ne kandidira JožeP.Damijan ali kdo drug od ekonomistov, bi dopolnila z vprašanjem: Od kdaj se pri nas za mandatarja kandidira?!
    če je po tradiciji mandatar (kar mora formalno predlagati predsednik države) predsednik tiste stranke, ki je dobila največ glasov na volitvah, potem mora Jankovićeva stanka najprej dobiti največ glasov na volitvah! Forum 26 še ne bo zadoščal.

  4. @ZdenkaK: glede kandidiranja-YES!

    Nisem ne za enega ne za drugega. Nepričakovano pa se je pojavil še en kandidat-Gregor Virant, tukaj je še četrti, Matjaž Hanžek-politični prostor se razpira, izbira je postala bolj zanimiva in pestra.

    V Dnevniku sem doslej prebrala mnenji dveh državljanov: oba zgroženo ugotavljata slabo stanje pravne države.

    Naj citiram del besedila: ” Določene vzporednice z ukrajinskim primerom lahko potegnemo tudi v Sloveniji. Tudi pri nas namreč poteka sojenje nekdanjemu premierju zaradi kaznivega dejanja, ki bi ga lahko zelo ohlapno prav tako uvrstili v segment zlorabe oblasti. Vendar je Slovenija do svojih nekdanjih voditeljev precej bolj razumevajoča. Nekdanjemu predsedniku vlade namreč zaradi polnjenja žepov grozi le kazen do treh let zapora za povrh pa se lahko na volitvah mirno poteguje za zmago in posredno za nov premierski mandat.”

    No, neke vzporednice res lahko povlečemo, vendar jaz osebno ne bi dala za primer ravno Ukrajino. Kazen se mi zdi prehuda.

    Na koncu bi rekla: JJ bi praviloma moral “zamrzniti” svojo politično dejavnost, dokler se sodni postopek ne konča s pravnomočno razsodbo, da je v celoti oproščen suma kaznivega dejanja in da je nedolžen. Ja, v tej državi zelo malo stvari dobro deluje.

    Bomo videli.

    Jože P. Damijan je napisal odlično analizo stanja pri pri enem in drugem kandidatu, ki pa nikakor ni vzpodbudno. Pri vsem tem je dobro le to, da nista več edini opciji.

  5. Damijan! Lepo, toda bil si v vladi – ena majhna stranka kot je desus ti lahko vse projekte blokira. Ni primerjave občine, kjer Jankovićevih 50+ melje, z vlado v kateri je Nova Slovenija in Desus. Tu si Zokija ni moč predstavljati.

  6. Primož,
    ne bodi naiven. V Janševi koaliciji je bila železna disciplina. Nihče od koalicijskih predsednikov si ni upal niti na WC brez dovoljenja JJ. Poglej si, kako so zmleli Drobniča, ki je hotel preveč pri delovno-pravni zakonodaji. Če ne poznaš podrobnosti, je brez veze, da ti razlagam.
    V Janševi vladi bi lahko sprejeli in izvedli kar bi hoteli, če bi imeli interes. Problem je, da niso imeli interesa na področju reform ali velikih projektov, imeli pa so ga denimo pri Mercatorju, Delu, Patrii itd.
    In to je glavni problem JJ: ne zanima ga “divide & conquer” Jankovićevega (rimljanskega) tipa, ki si s stadioni, trgi, garažnimi hišami kupuje “ljubezen” someščanov, JJ zanima samo “conquer” ter seveda privatne koristi njegovih oprod.
    To je tudi poanta mojega članka: oba (JJ in ZJ) vladata z mafijskimi metodami, kjer gredo izdatne rente “njunim”, toda po ZJ zna ostati tudi kak stadion ali kaj podobnega za ljudstvo, po JJ pa nič. Osebno pa ne bi (in nikoli nisem) volil nobenega izmed njiju.

  7. Kar se Drobnica tice, lahko to stoprocentno potrdim, saj je o tem sam pripovedoval in kako so mu nastavili afero z mikrofoni…
    Ko je odletel in ga njegova stranka ni zascitila ( ob vseh hvalospevih bajuka je bil to clovek brez pravega ekonomskega znanja in je pomagal izdatno izvodeneti in izniciti Mramorjevo delo, v odnosu do JJ-ja pa brez vsake hrbtenice), je Drobnic lepo spakiral in odsel iz stranke. Na koncu so ga njegovi se javno lincali, da menda clanarine ni placal in podobne bolsevisticne floskule.

    Clovek, ki je razgledan, pameten ( sploh ni nujno, da je moder! ) ob JJ-ju ne more preziveti. To so energije, ki nosijo vsem v blizini zlo, ce nisi z njimi kompatibilen.

    Vcasih si mislim, kaksne posledice bo to pustilo na njegovih druzinskih clanih, kaksne na slovenski politicni sceni, pa itak vemo.

  8. Ljudje, ki so jih enkrat komunisti zaprli in so potem karkoli hoteli narediti v Sloveniji, so bili skozi naše medije obravnavani kot gobavci. Medijski umori ter nenehna gonja proti tem ljudem je izoblikovala njihov zelo zadržan značaj (že Kocbek, potem Pirc, evidentno Pučnik, pa tudi Janša) ter po drugi strani tudi veliko previdnost, ki je očitno nujna, ko gre za javno izpostavljanje proti 70letni vladavini zelo krute komunistične oblasti ter njihovih kaviar-levičarskih naslednikov (vedeti moramo, da so še 89 bili z Janšo tudi zaporniki na Metelkovi v samicah /lahko si greste samice pogledat v mladinski hotel Celica/. V tem smislu se značaj Janševega vladanja najbrž ne more bistveno razlikovati od vladanja tistih, ki so ga skozi zelo grde postopke skušali odvrniti od vsakega političnega angažmaja. /Še meni, ki nisem nikjer politično aktiven, je zelo zoprno govoriti čisto svobodno o tem, kar mislim celo med znanci, čeravno smo že 20 let v “svobodni” Sloveniji. Namreč napadi z leve so tako zelo hudi, da je nemogoče normalno artikulirati argumente./ V tem smislu je precej za razumet Janšo, njegovo nezmožnost, da bi sprovedel npr. lustracijo ali pa, da bi bil dosleden v ekonomskih reformah v mandatu 2004-2008 ter hkrati tudi to, da ni prav zaupal raznim ekonomistom s faksov /v katerih so do pred kratkim učili študente o različnih tipih socialističnega gospodarstva/, ki so mu predlagali zelo težke “reze” v proračunu, ko to ni bilo (vsaj na videz in glede na gospodarsko rast) tako nujno potrebno. Vsaka Janševa poteza je bila v medijih pospremljena s parolami, ki so spominjale na udbaške in ki so se posmehovale, delale iz njega kriminalca in tako naprej.
    To ni zagovor njegovih potez, ki mu niso v čast (zgoraj naštete), temveč poskus razumevanja situacije, v kateri je Janša bil. Njegov način vladanja pa je definitivno bolj demokratičen od načina delovanja Jankoviča- konec koncev je Janša za osvobajanje Slovenije in njeno demokratizacijo zastavil vse. Večina zdajšnjih politikov tega ni naredila ali pa je do konca bila za to, da bi ostali v balkanskih povezavah ter v enopartijskem sistemu.

%d bloggers like this: