Na vprašanje, kdo bi bil boljši prihodnji voditelj te države, Janez Janša ali Zoran Janković, ima “ulica”, ali če hočete ljudstvo, dva zelo hitra in seveda temu primerno površna odgovora. Prvega – “Janša! Kajti Janković je Kučanov komunist in lopov” – zelo pogosto slišim med znanci na podeželju, polni so ga tudi forumi večine medijev. Drugega – “Vsi kradejo, ampak Janković vsaj kaj naredi” – pa sem zjutraj v avtu na poti v službo slišal že tudi od mojega štirinajstletnega sina. Le nekaj minut zatem sva isti argument v domala identični varianti slišala kot večinsko mnenje v jutranji radijski anketi.*

Javnost je, nič novega, spet globoko politično razdvojena. Vendar tokrat javnost ne presoja političnih konceptov in gospodarskega programa strank, pač pa zgolj in edino ocenjuje osebne karakteristike in dosežke dveh posameznikov. Dveh “velikih J”.

Oba Janša in Janković, sta zelo kontroverzni osebnosti in s svojim (političnim) pedigrejem in svojimi dejanji zbujata polarizacijo med ljudmi. Poskušam nekako racionalizirati in razumeti ta popularna stališča, ki bodo očitno krojila izid prihodnjih volitev. Pri prvem odgovoru, ki je dejansko ideološko obarvano, si predstavljam, da velik del ljudstva razmišlja na naslednji način: Janša bo kot politični desničar s konservativnimi pogledi na gospodarstvo bolje poskrbel za državo kot Janković, ki naj bi bi bil predstavnik nekdanje komunistične elite. Pa nisem prepričan v racionalnost te argumentacije, kajti zelo hitro se zaleti v zid dejstev.

Janša danes v javnosti sicer velja za nosilca konservativne politike, za političnega desničarja. Toda njegova osebna zgodovina in metode delovanja so dejansko skrajno levičarske. Ves njegov pedigre – od izobrazbe (diploma iz obramboslovja na FSPN, nekdanji glavni komunistični ideološki trdnjavi in valilnici komunističnih političnih kadrov), članstva v Komunistični partiji Slovenije, želje biti vzoren komunistični mladinec (romanja v (Titovo) Jajce), želje biti reformator komunističnega sistema od znotraj, do metod delovanja (politične diskvalifikacije, uporaba zasebnih tajnih služb in metod ustrahovanja) – govori o tem, da gre za klenega naslednika nekdanjega komunističnega režima. Ki je pač spotoma zamenjal politične barve in danes z ognjem in žveplom udriha po nekdanjih soborcih. Če bi se nekdo resno lotil politične lustracije, Janša tega preizkusa ne bi prestal.

Na drugi strani nosi Janković oznako skorajda prestolonaslednika nekdanje komunistične elite. Toda če pogledamo njegov pedigre, najdemo resnici na ljubo zelo malo ideološko – politične navlake, predvsem pa veliko pragmatičnosti. Diplomiral je iz ekonomije na ekonomski fakulteti, ni mi znano, da bi bil kdaj član komunistične partije, njegovi sošolci na fakulteti pa govorijo, da ga je ves čas zanimal samo biznis. Če ne bi v drugi polovici 90. let prišel na čelo Mercatorja (po politični poti ali ne) in če ne bi prijateljeval z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom, bi mu težko prilepili oznako, da je kakorkoli ideološko kontaminiran.

Kot pravi kolega Stanislav Kovač, je Jankovićev prvomajski nagovor ob kresu na Rožniku čista farsa, kajti na Jankoviću ni čisto nič socialnodemokratskega. Jankovića dejansko označujejo njegove tajkunske metode delovanja v času vodenja Mercatorja (poslovne naveze z družinskim podjetjem Electo) in podobne metode v njegovem županskem mandatu pri vodenju vseh večjih projektov (Stožice, Kongresni trg) ter pri urbanistično – zemljiških “poslih”. Težko bi mu očitali, da je levičar ali socialdemokrat. Kvečjemu obratno, da je zadrt kapitalist z izrazitim občutkom za lastne materialne koristi. Hkrati pa populist z izrazito žilico za “ne povsem transparentne in etične” metode poslovanja.

Glede drugega popularnega odgovora so tako stvari bolj očitne. Oba, Janša in Janković, sta dobra menedžerja, toda nobeden izmed njiju ne slovi po transparentnosti in etičnosti delovanja. Janšo bremeni prastara orožarska zgodba, zgodba s financiranjem brezplačnikov, podkupnine v primeru Patrie, finančne mahinacije njegovih sodelavcev (Andrijana Starina Kosem, Andrej Lovšin, Robert Časar itd.), igralniške in drugačne koncesije (družina Petek). Jankovića pa bremenijo že naštete zgodbe glede Mercatorja, Stožic in mesta Ljubljane nasploh. Dejanska razlika med obema se pokaže le v tem, da je Janković svoje napovedane megalomanske projekte dejansko izpeljal (čeprav bodo šli na breme bodisi prebivalcev Ljubljane bodisi davkoplačevalcev), medtem ko Janša nobenega izmed napovedanih velikih projektov (od otoka do megazabavišč) ni izpeljal. Še začel jih ni. Še tistega, ki bi ga lahko izpeljal (privatizacija Hit in izgradnja zabavišča na Goriškem na stroške Harrah’s), je njegova vlada zavrla. Ljudski glas glede tega morda ni čisto brez osnove.

Toda naj nas ideologija in mnenje ljudstva tukaj ne zavede. Poglejmo, kdo od obeh “velikih J” bi bil glede na do sedaj prikazane rezultate, glede na do sedaj prikazane konceptualne rešitve in glede na do sedaj uporabljane metode delovanja boljši predsednik vlade, da popelje to državo iz krize. Glede Janše so stvari dokaj jasne, saj smo ga imeli možnost videti na položaju predsednika vlade, Janković pa je še nepopisan list, saj se z državniškimi zadevami ni še nikoli ukvarjal. Za lažje razumevanje si poglejmo možne razlike v njunem vladanju na nekaj ključnih področjih.

Upravljanje z državo in klientelizem
Na podlagi njunih do sedaj prikazanih metod delovanja bi lahko sklepali, da z Janšo dobimo policijsko vzorno urejeno vladavino neformalne zasebne mreže pod politično zaščito ter psihotično ideološko klimo nenehnega javnega lova na čarovnice. Z Jankovićem pa dobimo navzven bolj očitno mafijsko organizirano državo z jasnimi materialnimi koristmi za člane “družine”, toda z manj javne represije. V obeh primerih dobimo veliko dozo ostro hierarhično organiziranega klientelizma, le da bodo v prvem primeru bolje uspevali politično “naši”, v drugem primeru pa (ob “družinskih” članih) tisti, ki bodo pripravljeni več plačati. V obeh primerih pa bo več reda. Predvsem v smislu več reda glede dostopa do “javnega korita” in manj spopadov med različnimi klientelističnimi združbami, kot smo jih bili deležni v Pahorjevem ponesrečenem mandatu. Če poenostavimo, na voljo imamo izbiro med mafijsko državo z izrazito politično represijo in mafijsko državo z manj ideološke in več pragmatične komponente.

Javne finance
Glede na velikanski dolg in na veliko luknjo v proračunu, ki ju je “prigospodarila” odhajajoča vlada, je v naslednjem mandatu mogoče pričakovati močno zategovanje pasu. Glede Janše imam mešane občutke. V prejšnjem mandatu se ni proslavil. V letih zgodovinsko najvišje ravni gospodarske rasti v Sloveniji je pridelal za polovico večji javni dolg in ni ustvaril proračunskega presežka za slabe čase. Še več, namesto nujne pokojninske reforme je naredil antireformo in izničil koristne učinke Ropove pokojninske reforme. Tudi, ko je sedanja vlada pripravljala pokojninsko reformo, je bilo njegovo politično sporočilo zelo mlačno. Iz njega je bilo mogoče zaznati, da se ne zavzema za denimo podaljšanje upokojitvene starosti, pač pa bi kvečjemu pobral pokojnine tistim, ki so jih dobili za izjemne zasluge. To pa pokojninskega problema in s tem javnih finance ne rešuje.

Pri Jankoviću je glede javnih financ mogoče pričakovati manj sentimentalnosti. Pričakovati je, da bi bolj ostro zarezal v obstoječo strukturo proračuna in da bi določene dejavnosti, tudi zdravstvo, prek javno-zasebnega partnerstva prenesel na zasebni sektor. Tudi glede pokojninske reforme je mogoče pričakovati večje ambicije in predvsem politične volje za resnejše spremembe. Nekoliko skeptični smo lahko le glede Jankovićevega megalomanstva, ki ga je pokazal tako v Mercatorju kot tudi kot ljubljanski župan. Javnofinančna situacija trenutno ni v stanju, da bi omogočala izpeljavo velikih projektov. To je v tej situaciji mogoče narediti le z zasebnimi investitorji. Vendar pa je tveganje z njimi, tako kot v primeru umika srbske Delte iz projekta Stožice, za žep davkoplačevalcev preveliko.

Davki in delovna mesta
Glede davkov se zdita Janša in Janković precej podobna. Oba imata občutek za potrebe podjetništva. Precej bo odvisno od izbire finančnega ministra. Glede Širclja ni večjih skrivnosti, od njega zato je mogoče pričakovati znižanje davčnega bremena za podjetja (socialna kapica) in za posameznike (dvig praga pri dohodnini za srednji razred). Od Janše lahko pričakujemo veliko posluha glede spodbujanja podjetij za odpiranje delovnih mest. Glede Jankovićevega izbora pa so zadeve bolj odprte, saj lahko dobimo ministra za finance, ki se bo ukvarjal zgolj z ostrim varčevanjem, ne pa z davčnim spodbujanjem podjetništva. Toda slabše, kot je bilo v tem mandatu glede posluha za podjetništvo verjetno ne more biti.

Privatizacija in upravljanje z državnim premoženjem
Janšev mandat je bil glede privatizacije, kljub umikanju države iz gospodarstva, polomija. Država ni zares privatizirala velikih sistemov kljub načelni odločitvi, da v strateških podjetjih ohrani zgolj četrtinsko lastništvo po formuli 25XY. Ko pa se je država prek Kad in Sod res umikala iz posameznih podjetij, je običajno šlo za netransparentne in nečedne posle. Tipičen primer je denimo prodaja deležev v Mercatorju Laškemu in Istrabenzu v vezani trgovini za pridobitev vpliva v časopisni hiši Delo. Pozitivni primer je bil le javna prodaja delnic NKBM. Pri Telekomu in NLB je država zamudila izvrstno priložnost, da za dobro kupnino privatizira obe podjetji in ju naredi bolj učinkoviti. Toda pri NLB je Janševa vlada potegnila ročno zavoro glede druge faze privatizacije, po drugi strani pa je slabo upravljala to svojo “strateško” naložbo, katere posledice odplačujemo sedaj. Če bi NLB prodala takrat na višku vrednosti, bi s tem krepko zaslužila, njene morebitne slabe kredite pa bi sanirali tuji lastniki. S tem bi se v veliki meri izognili sedanjemu kreditnemu krču. Dvomim, da bo politika Janševe vlade glede tega v prihodnje kaj drugačna. Verjamem, da si bo prizadevala za ohranitev čim večjega števila velikih podjetij pod državnim vplivom, kamor bo lahko namestila svoje kadre, ki bodo nato (kot v primeru Luke Koper in Intereurope) podjetja izčrpavali.

Pri Jankoviću so zadeve manj jasne. Če obstaja resna politična zaveza do Zemljaričevega kroga, potem kakšnih velikih privatizacij (predvsem NLB in Telekoma) ni mogoče pričakovati. Mogoče pa je pričakovati denimo privatizacijo Darsa in predajo avtocestnega omrežja v upravljanje tujcem, s čimer bi si Janković zagotovil večje prilive v proračun.

Politična izbira, predvsem z ekonomskega vidika, nikakor ni bleščeča. Vsekakor pa je mogoče od obeh pretendentov pričakovati boljše menedžiranje države, več posluha za podjetništvo, hkrati pa seveda tudi več kontroliranega klientelizma. Vprašanje je le, kdo od obeh, Janša ali Janković, bo na koncu zapustil za seboj več za nas državljane.

_____
* članek je izvirno objavljen v Financah