Z Jankovićem po Đukanovićevi poti naprej! Ali morda Berlusconijevi?

»Posameznik je mozaik in Janković tudi. Za javnost zanimivi kamenčki tega mozaika so Janković s kupovanjem mature za svojega sina, Janković kot šef Electe, podjetja z ruskimi poslovnimi medtodami, in Janković prvi mož Mercatorja, ki zdaj to svojo osvojitev spravlja v posle z Electo. Ko zahodni časopisi opisujejo poslovni in družbeni kaos v Rusiji, uporabljajo za tak tip ljudi izraz tycoon, v prostem prevodu nekakšen roparski kapitalist.*
/…/
Na vrh Mercatorja je priplezal tip poslovneža, kakršnih je v nizkih nadstropjih slovenske poslovne tranzicije z njenim neusmiljenim bojem za preboj in preživetje najbrž precej, v srednjih in visokih pa so, kot se zdi, vendarle še manjšina, izjema. Kako dolgo še? Razplet primera Janković bo izjemno simptomatičen in pomemben. Tu nikakor ne gre zgolj za individualno usodo. Od razpleta primera Janković je v marsičem odvisno, kako se bodo razvijali poslovni standardi in kultura v gospodarstvu.«

To so besede, s katerimi je Janko Lorenci leta leta 1998 opisoval vzpon Zorana Jankovića (Z. J., napaka v eliti?, Sobotna priloga Dela, 5.9.1998). Lorencijeva življenjska sopotnica Mija Repovž je v istem obdobju in istem časopisu v nekaj nadaljevanjih podrobno popisala Jankovićeve dubiozne posle v Mercatorju z družinskim podjetjem Electo ter brezskrupulozno uničevanje in bankrote majhnih gradbenih podjetij, ki so sodelovala v Electinih investicijskih poslih za Mercator.

Zoran Janković je v vmesnem času najprej prevzel vodenje Ljubljane, kjer je nadaljeval z uporabo »strateških pristopov« in »menedžerskih metod«, ki jih obvlada. Rezultat njegove »strategije« so tokrat posodobljena infrastruktura Ljubljane ter seveda zloglasni stadion. Vse skupaj za ceno nekaj sto milijonov evrov dolga, ki ga bo glede na krizne razmere in umik strateških zasebnih partnerjev treba plačati iz žepa davkoplačevalcev. Rezultat njegovih menedžerskih metod pa so izsiljeni donatorji in partnerji, bankroti nepoplačanih podizvajalcev ter seveda številni nepremičninski posli podjetij družinskih članov in povezanih oseb z nezazidljivimi zemljišči na območju mestne občine, ki so nenadoma postala zazidljiva. Kot smo lahko izvedeli iz dokumentov iz preiskave Dursa, ki so pricurljali v javnost, je vmesnem času župan Janković plačilni promet (blokiranega) družinskega podjetja Electa, formalno v lasti njegovih družinskih članov, de facto vodil kar prek svojega osebnega transakcijskega računa.

Pri zadnjem gre nedvomno za še eno zanimivo inovativno poslovno metodo vsestransko sposobnega menedžerja na županskem mestu. V vmesnem času so se vsi Lorencijevi strahovi usresničili – Jankovićeve menedžerske metode so najprej prerasle v uveljavljene sporne »poslovne standarde in menedžersko kulturo« v Sloveniji, na koncu pa tudi v uveljavljen »standard županovanja«.

To potrjuje Jankovićeva relativna zmaga na nedeljskih parlamentarnih volitvah. Volilci, predvsem tisti v osrednji Sloveniji, so očitno ocenili, da Jankovićev standard županovanja ni (dovolj) problematičen. Tako kot zanje ni bil (dovolj) problematičen njegov način vodenja poslov v Marcatorju. Očitno so ocenili, da je v situaciji, kjer se zdi, da vsi politiki kradejo ali so zapleteni v korupcijske škandale, Janković boljša izbira, kajti za Jankovićem ostane vsaj kakšen prenovljen trg in nov stadion, za ostalimi politiki pa nič otipljivega.

Seveda ta razlaga ne pokrije vseh vzgibov volilcev, ki so izrazili preferenco za Jankovića. Dobršen del premika v sentimentu volilcev nedvomno temelji na oceni, da je Jankovič navkljub svojim spornim metodam vodenja in, milo rečeno, sumljivi vpletenosti družinskih poslov v županske, manj nevaren za razvoj demokracije v državi kot denimo Janša. Precejšen del premika volilnega telesa pa najverjetneje temelji na Jankovićevi velikodušni obljubi višjega standarda. Volilci nočejo soočenja s krizno situacijo na grški način, nočejo »znoja, krvi in solza«, da se skupaj prebijemo skozi težko situacijo, hočejo boljše življenje. In to zdaj. Volilna matematika povprečnega volilca je, ko izločimo ideološke determinante, zelo enostavna.

No, jaz znancem, ki trdijo, da so v nedeljo glasovali za Jankovića, rad povem, da so s tem glasovali za »đukanovićevsko Slovenijo prihodnosti«, če bodo imeli srečo, pa morda le za »berlusconijevsko«. Pogledi, ki se mi vrnejo, so v razponu med ubijalskimi in nejevernimi.

Toda dejstva so neusmiljena. Če ekstrapoliramo Jankovićevo kariero od podjetnika, managerja največjega podjetja v državi in župana največjega mesta v državi, v kariero voditelja mikro države, so paralele z drugimi državami na dlani. In zaskrbljenost na mestu. Nekdo, ki pozna samo sporne, nečedne in brutalne poslovne metode, nekdo, ki svoj položaj v instituciji (podjetju, občini) zlorablja za zasebne družinske posle v strogo lokalnem napol balkanskem okolju, se ne more razviti v uglajenega politika Pahorjevega kova, ki si želi vabila na dunajski Opernball ali širokega svetovljanskega državnika Drnovškovega kova, ki bi se v govoru na sedežu Združenih narodov v New Yorku zavzel za begunce v Sudanu. Nekdo z Jankovićevim pedigrejem in njegovo »zakladnico« metod poslovanja in vodenja lahko gradi samo na tem, kar mu je v krvi in kar zna.

Napovedi za Jankovićev mandat vodenja države so zato tudi brez kristalne krogle precej predvidljive. Velik, Jankovićev new deal, protikrizni program, naj bi temeljil na javnem zadolževanju za velike javne investicije. Ker denarja doma ni in ker je zadolževanje v tujini postalo pregrešno drago (kdo pa si lahko privošči, da financira investicijo po 7-odstotni obrestni meri?!), ta new deal seveda ne more uspeti. Niti z javno-zasebnimi partnerstvi ali z razprodajo državnega premoženja po sedanjih nizkih tržnih cenah. Seveda bo Janković poskusil oboje in postopno spreminjal strategijo, ko mu bodo trde proračunske omejitve postopoma povsem omejile manevrski prostor. Grizel bo do konca, enako kot pri projektu Stožice. Tudi če bo zaradi tega denimo NLB politično prisilil, da bo postala hišna vladna investicijska banka.

Ta Jankovićeva zgodba se glede na zunanje okoliščine lahko konča samo s povečanim javnim dolgom in nedokončanimi projekti ter posledično višjimi davki. Če Jankovićevo epizodo v Mercatorju potrošniki še danes plačujejo z višjimi maržami, ljubljansko župansko epizodo pa z višjimi cenami javnih storitev od komunale do mestnega prevoza, bomo državljani Jankovićevo premiersko epizodo končali z realno nižjimi plačami in pokojninami, višjimi »solidarnostnimi« davki pri dohodnini, DDV in trošarini ter obubožano javno blagajno. Pri tem pa govorim samo o situaciji, da evro območje in EU uspešno prebrodita to finančno krizo. Če se to ne zgodi, bomo priča zgodbi o zaostritvi nacionalnega interesa in ostremu protekcionizmu, ki bo slovensko gospodarstvo postopoma osamil in izločil na obrobje Evrope.

Toda to je le en del zgodbe. Drugi del zgodbe bo paralelni proces privatizacije države. Vprašanje je le, ali bo zadeva šla v đukanovićevsko smer, kjer bo na koncu »družina« kontrolirala velik del javnih investicij in javnih nakupov ter podeljevanje licenc za vse pomembne posle in visoke položaje v državni administraciji, ali pa bo šla v berlusconijevsko smer, ki bo za spoznanje manj centralno kontrolirana ter bolj »zabavna«. Zabavna za tiste izven Slovenije.

Če je bil Janković na nedeljskih volitvah izbran kot manjše zlo v primerjavi z Janšo, bo na dolgi rok povzročil podoben ali še hujši glavobol. Upam pa, da ne pridemo v stanje, da bi na koncu Janković proračun države moral voditi prek osebnega transakcijskega računa, ker bi tuji investitorji blokirali državni proračun. Vsekakor si ne želim, da bi usoda države bila odvisna od (dovoljenega) limita na osebnem transakcijskem računu predsednika vlade. Ne glede na to, koliko zasebnega premoženja je zastavil za tako visok osebni bančni limit.

Toda izvolili smo si ga sami. Bil je naša najboljša izbira. Ali če dovolite, da citiram Lorencija, tokrat 13 let kasneje:

»Napravil bi več reda kot Pahor, hkrati pa ne bi bil grožnja za demokracijo kot Janša. To ne bi bilo malo. Sklep: idealnega voditelja ne bomo našli, išče se optimalen.« (Janko Lorenci, Trojka. Kakšni premieri bi bili Pahor, Janša, Janković?, Mladina, 7. 10. 2011)
_____
* izvirno objavljeno v Financah

24 responses

  1. Seveda je pričujoči prispevek predvsem namenjen vplivanju na trenutno javno mnenje in posledično, na politično polje, zato ga ne bi bilo smiselno preveč “natančno” brati, vendar pa ne glede na okoliščine deluje preveč premočrten.

    Statično gledanje na osebo, na “značajske lastnosti”, je seveda premalo za strokovni nivo, ki naj bi ga članek imel. Zares očitno je to pri navedbi Drnovška, seveda pa je največji problem pri Jankoviću. Verjetno ne rabiš biti psiholog, da si predtavljaš, da s praznimi žepi nisi ista oseba kot s polnimi.

  2. Nekako imam občutek, da je začenja tale stran z neko sicer veliko bolj požigajočo tekmovati, katera bo v še ne povsem sojenega mandatarja zmetala večji kup dreka. Neučakanim predlagam, da vendarle pustijo predsedniku države mandatarja sploh imenovati in potem še slednjemu povedati, kaj misli delati in s kom – nato pa po njem, z vsemi fračami!
    Prej pa naj odigrajo kakšno partijo namiznega, če je dolgčas prevelik.

  3. Nič bat’! Najprej moramo udariti z ritjo ob tla, da se bo Slovenija zbudila, če se bo. Večina, “barbarogeni” je odločila. Zadovoljila se je z obljubljenim in podarjenim – pol klobase in šilce žganja, namesto kosila pri Ritzu s svojega računa v prihodnosti! Bravo!

  4. “Drugič, evropska komisija mora nujno prenesti fokus iz forsiranega zniževanja proračunskega deficita, ki še poglablja krizo, na ustvarjanje gospodarske rasti in novih delovnih mest.”

    To je Jože P. Damijan predlagal pred dvema mescema, zgleda pa sem se zmotil, ko sem ta nasvet bral kot keynesianski recept za zagon gospodarske rasti preko javnih investicij. Se je situacija v zadnjih dveh mesecih tako spremenila, da dr. Damijan v javnih investicijah ne vidi več rešitve, ali pa zgolj meni, da Jankovič slednjih ne more izpeljati tako učinkovito kot Janša, ker ima prevelik minus na svojem računu?

  5. Jože P. Damijan je na žalost napisal zgolj in edino resnico, ta pa je kakršna je. Tudi sam ne morem zaupati človeku, ki podpira Jakliča, ki je znan kršilec zakonov in pravil dobrega ter poštenega poslovanja, na skrivaj podpira (nadzira) poslovanje svojih sinov, je poln levičarskih parol, razmišlja pa kot najbolj brezobziren in novodoben kitajski kapitalist. Na zunaj rdeč, na znotraj črn.

    Ne poznam nobenega pravega levičarja, ki bi bil bogat, oziroma pravi levičar si sploh ne želi biti bogat, zadovoljen je s povprečnostjo.

    Zoran ne bo nič rešil, je Pahor lepo povedal, da je avtokrat, vsi pa vemo, da je znan po izsiljevanju dobaviteljev in podizvajalcev, pa tudi bosanci v stožicah in Celovških dvorih je niso dobro odnesli.

    Zagrizeni levičarji in desničarji še vedno iščejo svojega mesijo, oboji pa vodijo državo v neizpodbiten proprad.

    Če primerjam državo s TEŠ6, potem si obetam naslednji obet. Potrebujemo več denarja, zadolževanja, še več denarja, zadolževanje, uf, še vedno smo manj zadolženi kot drugi, zadolževanje, malo se še lahko zadolžimo, zadolževanje, u šit, zdaj smo se pa prezadolžili. Evropa na pomoč?!

    p.s.
    Zoki ma vas vse rad.

  6. Matej, a misliš, da boš s šparanjem zmanjšal državni dolg? Saj je dr. Damijan pred dvema mesecema lepo povedal, da forsirano zmanjševanje proračunskega primanjkljaja samo poglablja krizo, recesija pa pomeni upad davčnih prihodkov in s tem povečanje bremena dolga.

    Dr. Damijan najprej zagovarja prodajo državnega premoženja in javna vlaganja na kredit, nato pa oznani, da v Sloveniji to pač ne bo šlo, če bo vladal Janković. Če bi bila izvoljena Janša ali pa Virant, pa bi se new deal posrečil, saj bi bile obrestne mere nižje in državno premoženje dražje?

  7. “Zoran ne bo nič rešil, je Pahor lepo povedal, da je avtokrat, …”

    To je bil relevanten pomislek pred prvim mandatom v Ljubljani. Od takrat pa lahko vidimo, da si predvsem rad izbere strokovno ali konpetentno ekipo sodelavcev, ki jim prepusti pristojnosti in zahteva/pričakuje/želi (najraje bolj materialne) rezultate.

    Seveda pa je očitno da uživa v vlogi gazde, šerifa. Vendar pa je – če si lahko tudi jaz sposodim pri Pahorju -, “… vprašanje koliko je pri tem suveren.”

  8. Tomaž

    Država je kot vsako gospodinjstvo. Ko imaš denar, zapravljaš, ko ga nimaš, varčuješ. Vsakršna drugačna logika vodi v zadolževanje, ta pa v grški scenarij. Ni treba biti zelo pameten ali izobražen, da vidiš kam kapitalizem vodi države in ljudi. V propad. Seveda pa se nekateri s tem tudi okoriščajo, v glavnem tisti, ki posojajo denar in živijo na račun tuje bede in bedakov, ki se pustijo voditi za nos.

    Kar se pa prodaje premoženja tiče, načeloma podpiram, ampak ne zdaj. Zdrava pamet govori, da se ne prodaja takrat, ko so cene nizke, takrat se kvečjemu kupuje, razen, če bi se s tem izognili visokim stroškom, ki bi pretehtali kasnejšo prodajo.

    Na izbiro imamo dve možnosti. Ali bomo kratkoročno stisnili zobe in začeli postopoma na novo graditi našo družbo ter gospodarstvo, ali pa, in ta scenarij bo mnogo slabši, bomo hirali na obroke.

    Včasih kratkotrajen upad gospodarske aktivnosti lahko pomeni tudi nekaj dobrega, če se bo investicija dolgoročno obrestovala.

    Naša država bi tako morala raje investirati v podjetja, ki se ukvarjajo s predelavo lesa in izdelovanje izdelkov, iskanje dobrih podjetij z dobrimi idejami, skratka podpirati dobre projekte, ne pa politične projekte.
    Jasno kot beli dan je, da bomo morali rezati stroške in čimprej odplačati nekatere kredite, ki nas dušijo. Predvsem pa planirati bodoče investicije in poskušati sfinancirati projekte s svojim denarjem. Tako delam tudi sam. Privarčujem denar, nato kupim z gotovinskim popustom.

    Nadalje bi se morali bolj povezati z republikami bivše Jugoslavije, morda skleniti nekakšno multilateralno ekonomsko cono ali unijo.

  9. Jankovič res ni dober ampak vseeno bolši kot tisti , ki so bili najprej najbolj zvesti člani partije nato so se naenkrat spreobrnili ker je zapihal drug veter in tako prodali ideale v katere so nas prej sami prepričevali.

  10. Ne, Matej, država NI kot vsako gospodinjstvo, tega bi sicer morali študente naučiti že v prvem letniku faksa, ampak kaj, ko pa se gospodinjskih metafor poslužujejo profesorji sami. Temu se v angleščini reče “fallacy of composition”, gre pa za zelo pogosto logično napako, ki jo ljubijo medijski komentatorji in z njo pitajo nevedno ljudstvo.

    http://neweconomicperspectives.blogspot.com/2009/08/teaching-fallacy-of-composition-federal.html

    Preprosto povedano: gospodinjstvo lahko zniža svoj dolg, če varčuje. Če bodo varčevala vsa gospodinjstva v državi, torej nujno sledi, da se bo znižal tudi dolg države. A če varčujejo vsa gospodinjstva, bo država zaradi pomanjkanja povpraševanja zapadla v recesijo in njen dolg se bo le še povečal. Edini izhod iz krize je zato povečanje zadolževanja za investicije, ki bodo zagnale rast in tako napolnile državno blagajno.

  11. Tomaž

    Hvala za povezavo in pojasnila…Ne mi zameriti, če bom v nadaljevanju skušal pojasniti svoje argumente, ki sem jih nadgradil z vašimi informacijami.

    Država je kot družina, kjer varčna oče in mati garata cele dneve, da lahko svojima zapravljivima otrokoma privoščita razvoj in napredek, da lahko nekega dne postaneta samostojna in varčna odrasla človeka in si ustvarita svoji družini, ki redno plačuje davke in investira v dom, izobraževanje ter delo. Država torej raste s svojimi prebivalci, s politiko oziroma odnosom, ki ga goji do svojega prebivalstva ter družine.

    Investicije so seveda potrebne, a kje dobiti denar za investicije. Če namreč predpostavimo, da želimo investirati denar v nek projekt, potem se mora nekdo nečemu odpovedati. A nič ne de, ko bo projekt uresničen, bo prišel na svoj račun tudi tisti, ki je varčeval. Navsezadnje je presežek-primankljaj enako 0. Investicija pa prinaša nova delovna mesta oziroma prihranek denarja (če je seveda pametno uporabljena) in ponovno zažene nov krog potrošnje.

    Edino tega ne razumem zakaj se potem sploh “razburjam”. Potem je menda najbolje, da vzamemo, ne samo 1 milijardo kredita, raje kar 5 milijard kredita, bo denar ustvarjal denar.

    In tudi ne razumem zakaj so potem Grkom znižali plače za 20%, podaljšali delovno dobo oziroma zaostrili pogoje upokojevanja. Zakaj, če zadolževanje prinaša večje investicije in večjo potrošnjo???

    Zakaj moramo potem pri nas sprejeti pokojninsko reformo, reformo trga dela, znižanje stroškov v javni upravi? Mar se ne bo s tem znižala tudi potrošnja in investicije?

    Uf, malo sem zmeden. Včasih imam občutek, da so tudi ekonomisti malce zmedeni. Namreč varčevanje ni dobro zapravljanje tudi ne. Torej kje vzeti in komu dati, kako prerazporediti dobrine, da bo družba dobro funkcionirala?

  12. Se mi zdi, da ta članek Damjana v bistvu ni namenjen temu, da strogo razpravljamo ad personam , torej katera oseba je manjše zlo (JJ ali Jankovič), ampak da se razvije diskurz o tem, kaj je prav in kaj je onstran rubikona, na osebni in tudi družbeni ravni.

    In le tak diskurz lahko nam na koncu odpre oči za tiste rešitve, ki bodo prav(e) in pravične.

    @Tomaž
    Se strinjam, država je vse drugo kot gospodinjstvo. Tudi nove investicije (upam tokrat nekoliko bolj modro in trajnostno naravnane, kot vsa desetletja prej), so potrebne. Vendar bo vse zaman, če se v EU-območju s skupno ekonomsko politiko ne doseže vsaj približno uravnotežene zunanjetrgovinske bilance vseh članic (predvsem tistih na periferiji). Sedanje težnje, da se kriza zajezi zgolj s fiskalnimi/monetarnimi mehanizmi, se je v minulih 2 letih izkazalo kot neučinkovito in predrago.

  13. Tomaz,

    Keynesianski “paradoks varcevanja” (in s tem povezana “fallacy of composition” – ideja, da obnasanje, ki bi bilo smiselno za posameznika, ni smiselno za celotno druzbo) poslusamo predvsem s strani ekonomistov tipa Krugman. Pravijo res, da smo prevec zapravljali, prevec smo se zadolzevali in premalo varcevali pred krizo, a ne smemo zaceti popravljati te slabe vzorce vedenja zdaj. – “Vrnimo se nazaj k vrlinam, ampak manyana,manyana…”

    Tu ni nobenega paradoksa. Keynes ni imel prav. Je zelo zazeljivo, da druzine katerim grozi izguba sluzbe sparajo in tudi za druzbo, ki je se je prevec zadolzevala in zapravljala, da zacne varcevati.

  14. “Se mi zdi, da ta članek Damjana v bistvu ni namenjen temu, da strogo razpravljamo ad personam , torej katera oseba je manjše zlo (JJ ali Jankovič), ampak da se razvije diskurz o tem, kaj je prav in kaj je onstran rubikona, na osebni in tudi družbeni ravni.”

    Ali je to res sedaj glavni problem?

    Janković sedaj že 6 let aktivno dela v politiki, očitki, sumi pa letijo 11, 15 let nazaj.

    To je minornost, ki je bila napihnjena ob volitvah, sedaj jo pa najbolj pogreva Virant, ki na žalost ni znal biti desetinko tako kritičen in načelen borec, ko je bil 4 leta v vladi.

  15. “In tudi ne razumem zakaj so potem Grkom znižali plače za 20%, podaljšali delovno dobo oziroma zaostrili pogoje upokojevanja. Zakaj, če zadolževanje prinaša večje investicije in večjo potrošnjo???”

    Tudi jaz se to sprašujem. Grčija je imela pred krizo dolg 120 odstotkov BDP, danes, po brutalnem sekanju javne porabe, pa je dolg presegel 160 odstotkov. To se zgodi, če država varčuje v recesiji, hkrati pa upniki zahtevajo bolj ali manj popolno povračilo dolgov.

  16. V Sloveniji ni zmagala levica ali desnica – zmagal je POPULIZEM. Seštejte odstotke, ki sta jih dobila največja populista Jankovič in Erjavec, ki obljubljata deželo blagostanja na vedno večjem dolgu (beri: heroinu), in odstotek, ki ga je dobila stranka, ki je edina povedala, da tako v Sloveniji, Evropi in celem svetu več ne gre: TRS.

  17. Vsi, ki predlagate odvajanje s heroina s še več heroina ste – oprostite – navadni idioti. Odvajanje s heroina je boleče, ampak alternativa je samo ena – smrt.

  18. Grčija je imela recimo primankjaj 15% BDP. Dejansko je imela primankljaj 30% BDP, samo je 15% “nadomestila” z lažnim dviganjem BDPa skozi potrošnjo, temeljeno na zadolževanju. TO JE PRAVA PIRAMIDNA SHEMA, še hujša od tistih bančnih. Zdaj, ko so znižali plače, se je čez noč znižala nerealna potrošnja in s tem je BDP nenadoma padel 15%. Prav zaradi prekinitve piramidne sheme zadolževanja in potrošnje se je dolg v odstotkih BDPa brutalno povečal. Ampak to je edini možni prvi korak v smeri finančne konsolidacije. Čeprav je po moje za Grke že prepozno, pa Merkelin načrt gor ali dol.

  19. Peter

    Zadnji članek ima zares Odličen argument. V tej smeri sem razmišljal tudi sam, ampak nisem znal tako natačno definirati v čem točno je problem.

    V bistvu pa je zelo logično. Če nekaj časa preveč trošiš, ti gre res fino in tudi potem, ko se zaveš, da si globoko v minusu in se skušaš nekako izvleči iz minusa, a lezeš čedalje globlje, še nekako živiš, ko pa moraš nehati zapravljati in vrniti dolg, pa čez noč postaneš revež.

    Razmišljam nekako takole. Če bi bil jaz bogat in bi imeel veliko denarja, bi ga tudi jaz posojal državam ali podjetjem in bi jih molzel toliko časa dokler bi šlo. Ko bi država ali podjetje bankrotirala, bi ju zasegel in prodal najboljšemu ponudniku.

    Včasih so na podoben način bankirji prišli do zemljišč na katerih so odkrili nafto, premog ipd. ali pa so izvedeli, da bo tam potekala železnic, cesta ipd. Čez noč se je cena zemljišč podražila za nekajkrat in so lepo zaslužili.

  20. Peter, s tabo se absolutno strinjam. Bančni krediti so napihnili balonček, zato je bila gospodarska rast močnejša, rasle so seveda tudi plače. Po poku balončka je prilagoditev neizbežna: plače se nižajo, podjetja se zapirajo, brezposelnih je vse več. Realno breme dolga seveda narašča, saj se gospodarstvo krči.

    To je ena stran zgodbe. Na drugi strani so tisti, ki so s krediti ta balonček omogočili in z njim dobro zaslužili. Tisti, ki so kredite prodajali. Torej banke, njihovi lastniki in bankirji. Vsi ti so v času balončka, ki si ga tako lepo opisal, služili velike dobičke, imeli bogate dividende, pa mastne nagrade za uspešnost.

    V bistvu je tvoj argument zelo logičen, kot pravi Matej, le da ga nisi uporabil na primeru bank. Iz lažne rasti BDP in lažne rasti plač so si bankirji odrezali lep kos za svoje obresti, zaradi te lažne rasti so lahko bankirji dobro služili s krediti. Preprosteje povedano, velik del zaslužkov bankirjev je bil lažen, tako kot so bili lažni dvigi plač.

    Prav je, da bankirji prevzamejo del stroškov reševanja krize, ne pa da se ljudi sili, da z demontažo socialne države poplačajo bankirjem lažne kredite.

  21. Nisem navdušen nad Jankovićevo zmago, ampak vse skupaj bi z malo banaliziranja lahko povzeli: on je krao al’ je i nama dao. V mestu se vidi, zakaj nas je zapufal. Denar je prej prav tako sumljivo odtekal, brez šerifskih metod, poznalo pa se nikjer ni nič. Ne eno, ne drugo ni v redu, lahko pa začnemo razpravljat, kaj je večje zlo. Kerr je skoriaj ni investicije v Sloveniji, kjer se ne bi kradlo na veliko, z žegnom tako lavih kot desnih. Vsak Slovenec, ki dobi pet možnost odločati vsaj pet minut primakne kamenček k mozaiku totalno pokvarjenega sistema.
    V deželi kjer so vsi gangsterji, eni očitno, drugi pa pritajeno na visokih uradniških funkcijah, je to kar smo izvolili pač logično.

%d bloggers like this: