Čudovita zgodba Tima Harforda v Financial Timesu (ki dopolnjuje Nata Silverja v “The Signal and the Noise“) o tem, zakaj so eksperti izjemno slabi pri napovedovanju prihodnjih dogodkov. Zakaj? Ker svoje napovedi preveč bazirajo na privzetih modelskih ali miselnih konceptih, na sistematičnem, logičnem in nekritičnem razmišljanju, ker ne dopuščajo intuicije, ne spreminjajo mnenja, če se podatki spremenijo. Kot kažejo rezultati velikega eksperimenta Philipa Tetlocka “Good Judgment Project “, so bolj uspešni napovedovalci tisti, ki so manj samoprepričani in so sposobni spreminjati mnenje na podlagi novih informacij, ali na kratko: ki so pri svojem razmišljanju “aktivno odprte glave”.

Zgodba pa je odlično motivirana z različno uspešnostjo borznega investiranja med podjetnikom Rogerjem Babsonom, tedaj najboljšim ameriškim ekonomistom Irvingom Fisherjem in britanskim ekonomistom Johnom M. Keynesom. Babson je pravilno napovedal borzni zlom iz leta 1929 in obogatel. Fisher in Keynes sta se zmotila in izgubila premoženje. Toda Keynes je spremenil strategijo in nehal investirati na podlagi makroekonomskih napovedi, Fisher pa je vztrajal pri makro napovedih. Keynes je obogatel sebe in sklad King’s College univerze v Cambridgu, ki ga je upravljal, Irving pa je obubožal in umrl v revščini. Sedem desetletij kasneje je njegovi zgodbi “znanstveno” v propad zgrmel tudi sklad LTRM, ki je imel na krovu dva nobelovca s področja financ (glejte Kako smo znanstveno zavozili). Nadaljujte z branjem→

Tole sem dopoldne slišal v avtu na radiju – odličen remake pesmi Pankrtov.

Nadaljujte z branjem→

Dober prijatelj, sicer Črnogorec po duši in obnašanju ter dober pogajalec, je nekoč povzel zelo dober pogajalski nasvet: Nikoli ne potegni pištole, če je ne misliš zares uporabiti. In Mario Draghi je očitno res dedec tega kalibra. S pozivom izpred dveh tednov v Jacksonu Holu k spremembi fiskalne politike in napovedjo začetka kvantitativnega sproščanja (QE) s strani ECB je javno potegnil pištolo. Kljub večinskemu pričakovanju, da gre zgolj za napoved ukrepov, ki naj bi se zgodili enkrat v prihodnosti in če bo Nemčija dovolila, je včeraj presenetil opazovalce in tudi ustrelil. In to večkrat.

Toda ni pomembno to, da je izstrelil več metkov (znižanje obrestne mere na zgolj 0.05%, dvig negativne obrestne mere na depozite na -0.2%, začetek programa namenskega financiranja bank za kreditiranje podjetij in začetek programa kvantitativnega sproščanja z odkupovanjem bančnih in podjetniških obveznic), pač pa to, da je ustrelil. Kljub izrecnemu nemškemu nasprotovanju znotraj sveta ECB. In da kljub klicem Angele Merkel in Wolfganga Schaeubla ni umaknil izjav glede nujnosti spremembe fiskalne politike.

Draghi je s tem premaknil Rubikon evropske monetarne unije. V dveh letih je Rubikon z izrecnim kršenjem Pogodbe o EU premaknil že drugič. In obakrat vlil upanja, da je vsaj ena inštitucija v EU operativno sposobna ter sposobna preseči egoistične parcialne interese posamičnih držav, da bi zavarovala interes skupnosti. Da bi zavarovala eksistenco evropske integracije. Nadaljujte z branjem→

Slika učinkov evropskega varčevanja v letih 2011-2013:

Nadaljujte z branjem→

Zadnji teden sem se zabaval z nemškimi odzivi na spremembo kurza ekonomske politike, ki jo je napovedal Mario Draghi na konferenci v Jackson Hole. Draghi je zahteval, da fiskalna politika spremeni smer in pomaga monetarni ter strukturnim reformam. Dejansko je povedal le tisto, kar trdi večina vlad in mednarodnih inštitucij ter ekonomistov: da varčevanje za vsako ceno ubija gospodarsko rast in EU pelje v dolgo deflacijsko depresijo. Toda nemški politiki se ne dajo in še naprej trdijo, da “rast in fiskalna konsolidacija nista v nasprotju“. Mar res? Nadaljujte z branjem→

Der Spiegel poroča o tem, kako Nemčija ostaja vse bolj osamljena v taboru zagovornikov politike strogega varčevanja. V tabor zagovornikov bolj fleksibilnega tolmačenja Pakta o stabilnosti in rasti sta po Italiji in Franciji prestopila tudi Mario Draghi (Predsednik ECB) in Jean-Claude Juncker, novi predsednik Evropske komisije. V tem taboru pa so že dolgo mednarodne inštitucije, ZDA in večina ekonomistov. Toda kanclerka Angela Merkel in finančni minister Wolfgang Schäuble se ne data.

In essence, the dispute focuses on the question that has divided Europe since the beginning of the euro crisis. The Chancellery in Berlin has demanded that EU countries in crisis undertake far-reaching structural reforms coupled with biting austerity programs. Paris, meanwhile, has been the voice of those asking that the stability pact be made more flexible to make room for economic stimulus, with reforms coming later, if at all. Until recently, the two camps had been roughly equal in strength within the EU. But recently, Paris has unexpectedly won over new allies.

Nadaljujte z branjem→