Nobelovec Joseph Stiglitz o dokazovanju uspešnosti politike varčevanja po šestih letih globoke depresije in o tem, zakaj zniževanje davkov in rezanje javnih izdatkov tako teoretično kot empirično vodita v še večjo luknjo.

Austerity has failed. But its defenders are willing to claim victory on the basis of the weakest possible evidence: the economy is no longer collapsing, so austerity must be working! But if that is the benchmark, we could say that jumping off a cliff is the best way to get down from a mountain; after all, the descent has been stopped. Nadaljujte z branjem→

• Europe’s Austerity Zombies – Joseph Stiglitz
• How Brussels’ medicine is killing the ‘French patient’ – CER
• How to pull the eurozone out of the mire – CER
• The entirely predictable recession – mainly macro
• Getting to the top is as much to do with how you look as what you achieve – The Economist
• Mismeasuring long-run growth – vox
• The FRBNY DSGE Model Forecast – Liberty Street Economics
• Macrocomplaining vs. macrosplaining – Noahpinion
• The Rising Dollar and Macro and Policy Prospects – Econbrowser
• Entrepreneurial advice from the horse’s mouth – Digitopoly
• The FT and the undergraduate economics curriculum – longandvariable
• A Tale of Two States—Bringing Back Productivity Growth – IMFdirect
• An ASEAN Economic Community by 2015? – vox

Simon Wren-Lewis o tem, kako je bila pretekla recesija popolnoma predvidljiva v okviru standardne (mainstream) makroekonomije: kadar velikega zmanjšanja javnih izdatkov (fiskalne konsolidacije, varčevanja) ne nadomesti ustrezno ekspanzivna monetarna politika, mora output (BDP) pasti, brezposelnost pa porasti.

That framework says that if you have a large fiscal contraction like this […] without a large compensating relaxation in monetary policy, then you will get the stagnation in output that I showed at the top of this post, and a substantial increase in unemployment. Nadaljujte z branjem→

Ali lahko najdete še kak bolj trivialen, kakšen bolj banalen razlog za čudežno gospodarsko rast? Mar ni v ozadju kaj bolj »plemenitega«? Toda ne, ni nas povlekel ven naš paradni konj izvoz (no, je približno polovično), niti ker so podjetja začela množično vlagati v nove proizvodne linije, niti ker so si gospodinjstva želela zamenjati kuhinjske aparate ali renovirati hiše. Ne, tisti odločilni »presežek« izhaja iz dejstva, da nismo imeli boljše ideje, kako »pokuriti« evropski denar. Med evropske tigre nas je katapultiral keynesianizem na lokalni ravni, pretežno sofinanciran z evropskim denarjem. Ali če hočete: med zvezde so nas katapultirali »strički Keynesi« v posamičnih lokalnih skupnostih, ki bi se pred volitvami radi izkazali pred sokrajani.

Kakšne opcije ostanejo na voljo ministru za finance Mramorju? Če bi vlekla tako izvoz kot lokalne komunalne investicije (vsaj do sredine naslednjega leta), bi letošnji rebalans proračuna lahko »zaprl« s povečanimi fiskalnimi prilivi zaradi višje gospodarske rasti, medtem ko bi na drugi strani porezal nekatere neracionalnosti v javni porabi. Kaj pa če se izvoz zaustavi?

Več v današnjih Finance Weekend

Bine Kordež

Na spodnjem grafikonu je prikazano gibanje BDP Slovenije in sicer indeksi (kvartalni podatki) z osnovo povprečje leta 2003. Pri tem so upoštevani desezonirani podatki. Rdeča črta prikazuje gibanje skupnega BDP, kjer je seveda lepo viden padec v letu 2009, a tudi hitra rast dve leti pred tem. Kasneje je sledila relativna stagnacija z malo večjim padcem v 2012, pa tudi postopno okrevanje, pravzaprav že od začetka leta 2013. Desezonirani indeksi so natančnejši kazalec tekočih gibanj kot običajne primerjave z istim obdobjem leta poprej (le-to je odvisno tudi od osnove, od nivoja istega kvartala pred letom dni). Nadaljujte z branjem→

Podatki FBI za ZDA kažejo, kako se je po začetku sedanje krize povečalo število masovnega nasilja (streljanja). V letih 2007-23 je bilo povprečno letno 16.4 takšnih masovnih streljanj, v letih 2000-06 pa “samo” 6.4. To je “normalna” posledica povečanja brezposelnosti, negotovosti in občutka brezizhodnosti, ki se hkrati napaja iz velikih dohodkovnih in premoženjskih razlik.

Nadaljujte z branjem→

Takšna je slika, s katero sem vas strašil v začetku krize: če ne bomo hitro ukrepali glede sanacije bank in spodbujanja okrevanja, nas čaka takšno “izgubljeno japonsko desetletje“:

Nadaljujte z branjem→

Heh, tale je dobra: po pisanju STA Jože Tanko (SDS) zahteva, da minister za finance Dušan Mramor ponovi prisego, saj se je med uradno prisego zmotil. Iz uradne prisege “Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije” je namreč izpustil tri besede “da bom ravnal“. S tem se je po Tankovih besedah Mramor postavil nad ustavo, saj se je zavezal samo k temu, da bo “spoštoval ustavni red po svoji vesti“.

Mhm, so v SDS na podlagi video posnetka uspeli ugotoviti, če je Mramor med prisego imel eno roko na hrbtu in na njej prekrižana prsta? To bi utegnilo imeti hude implikacije za nacijo. Huckleberry Finn je bil navaden amater.

Črt Kostevc

Pred nekaj tedni je slovensko javnost znova razburila naša uvrstitev na globalni lestvici konkurenčnosti, ki jo objavlja Svetovni gospodarski forum (WEF). Dejstvo, da ob ponovni izgubi, tokrat osmih mest, zdaj na 70. mestu lestvice zaostajamo tudi za Črno goro in Makedonijo, dobi dodatno dimenzijo ob spoznanju, da nas menedžerski forum ocenjuje kot podobno perspektivne kot Gruzija, Vietnam in Bocvana. Da, Bocvana na lestvici za nami zaostaja za zgolj štiri mesta, kar pa je ravno polovica našega zaostanka za Ruando. Mednarodna konkurenčnost Slovenije je daleč od tiste, ki bi si jo želeli, pa vendar naša uvrstitev in tudi globalna lestvica konkurenčnosti nimata posebnega smisla. Kljub intuitivni privlačnosti WEF-rangiranja, ki daje občutek športnega tekmovanja med državami in, kar je še pomembneje, namiguje na objektivnost »tekmovalnega sistema«, je položaj na omenjeni lestvici vse prej kot relevantna mera konkurenčnosti.* Nadaljujte z branjem→

Ob zaslišanjih ministrskih kandidatov za tri ključne gospodarske resorje sem dobil rahlo nelagoden občutek. Občutek, da ministri ne vedo točno, v kaj se spuščajo oziroma da si niso dobro pogledali številk, preden so prišli na zaslišanje. Tudi tisti, ki bi naj bili strokovno zelo podkovani. Podoben občutek sem sicer imel tudi pri Urošu Čuferju, ki si je ob nastopu zaželel treh mesecev, da se spozna s področjem. Vendar se je Čufer kasneje kar »naredil« in izpeljal ključne projekte skorajda brez napake. Toda najbrž predvsem zato, ker je imel zelo jasna »navodila za uporabo« iz Frankfurta in Bruslja. * Nadaljujte z branjem→