Zdaj že ni skoraj nobenega dvoma, da bo Nemčija tudi v tretjem četrtletju zabeležila negativno rast BDP in tako tudi uradno zapadla v tehnično recesijo. Ta teden so se v mozaik postavile še zadnje informacije o padcu naročil, padcu industrijske proizvodnje ter včeraj še o padcu avgustovskega izvoza za največ po letu 2009.

Steen Jakobsen, glavni ekonomist Saxo Bank, ki je februarja pravilno napovedal nemški zdrs v recesijo (sicer šele konec leta), zdaj napoveduje, da bo Nemčija za seboj v recesijo potegnila še preostanek evro območja. Najkasneje v prvem četrtletju 2015. Pri tem pa ne gre toliko posledice ukrajinsko-ruske krize, ki je le pospešila neizogibno, pač pa za vpliv ohlajanja Kitajske in anemičnega povpraševanja v Evropi. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Brezplačna revija o ekonomskih študijah Real World Economics Review je posvetila celotno zadnjo številko odmevnemu delu Thomasa Pikettyja Capital in the 21st Century. Vsi tisti, ki vas zanimajo teme kot so neenakost in akumulacija kapitala, pa tudi vloga in vpliv finančnega sektorja v družbi, vloga korporacij in globalizacija ter končno tudi poti do bolj vzdržnega in poštenega sistema, boste verjetno uživali v prispevkih avtorjev kot so Yanis Varoufakis, Lars Syll, Ann Pettifor, Richard Koo, Michael Hudson, James K. Galbraith in Dean Baker. Celotno številko si lahko brezplačno prenesete tukaj, spodaj pa prilagam še kazalo s povezavami do posameznih prispevkov: Nadaljujte z branjem→

Celoten intervju, ki sem ga imel v Managerju: *

Kaj ste? S katero besedo bi označili svoj svetovni nazor?

Sem liberalec.

Kaj to pomeni – ste levi ali desni?

Po definiciji The Economista sem progresivec. Konzervativci, na primer v Ameriki, so ljudje, ki so za ohranjanje obstoječega stanja in proti razvoju; to so desničarji. Levičarji so bolj socialni, a v nekem smislu revolucionarni. Progresivec pa ni ne lev ne desen, temveč na obeh straneh pobira ideje, ki vodijo k razvoju. Nadaljujte z branjem→

Nimam občutka, da bi iz vsesplošnega zgražanja in iskrene privoščljivosti ob blamaži, ki jo je Alenka doživela v Bruslju, slovenska nacija potegnila kakšno vzgojno lekcijo. Problem Alenkine blamaže v Bruslju ni toliko v njeni nekompetentnosti in neznanju, ali da je je s tem naredila škodo Sloveniji, pač pa v tem, da je do tam sploh prišla. Da se je meteoritsko prebila skozi politiko, brez da bi šla skozi kakršnokoli sito. From zero to hero v dveh letih. Problem je v tem, da je na njeni bliskoviti in brezskrupulozni poti ni nihče zaustavil že na prvem koraku. Ko je prvič odprla usta.

In to je problem celotne slovenske politične kaste. Problem no-nameov, ki jih stranke poberejo nekje na ulici in volilci izvolijo v parlament, in kjer doživijo svojih 5 minut slave. In praznega blebetanja. Nimamo profesionalne politike. Nimamo vzgoje in dresure, skozi katero bi politiki morali iti. Še včeraj si brcal konzervo po ulici, danes pa si že predsednik vlade, jutri pa želiš v Bruselj.

Miha Mazzini je edini, ki je to izpostavil: Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Ob veselju, ki nam ga je prinesla novica o že tretjem zaporednem četrtletju razmeroma visoke gospodarske rasti, je razpoloženje nekoliko skazilo dejstvo, da se rast še ne kaže na ljudem bolj otipljivih mestih. Tudi če tokrat pustimo ob strani razpravo o tem, ali bruto domači proizvod verodostojno odseva raven blaginje prebivalstva, se zdi, da so »rast«, ob izvoznih podjetjih in županih v predvolilni bitki, zaznali zgolj pri statistiki. Kakšna je torej korist od gospodarske rasti, ki ne prinaša višjih plač, večje verjetnosti zaposlitve in ne rešuje našega proračuna? *
Nadaljujte z branjem→

Follow up na moj sobotni komentar o tem kakšne ekonomiste naj vzgajamo. The Economist piše o tem, da bi se morali sodobni poslovni liderji namesto z analitiko, menedžerskimi tehnikami in različnimi zunanjimi aktivnostmi začeti več ukvarjati z branjem klasikov. Od grških filozofov do velikih literatov. To bi jim – namesto analiz včerajšnjega sveta – prineslo intelektualno širino in odprtost za nove ideje glede prihodnosti. Kdor želi biti dva koraka pred konkurenco in sprejemati prave odločitve mora stopiti ven iz predvidljivega sveta miselnih šablon, golega računstva in modelčkov ter dati prostor intuiciji. To loči velike in uspešne od povprečnih in neuspešnih. Nadaljujte z branjem→

Oči in razum nacije so bili včeraj kot v transu uprte v Alenkin reality show v Evropskem parlamentu. Nacija je bila včeraj poenotena kot že dolgo ne v orgazmičnem sado užitku nad pričakovano polomijo Alenkine predstavitve. Toda na koncu bo o Alenkini usodi, tako kot v vsakem reality showu, namesto objektivnosti in stroke odločila “kuhinja”. Tokrat pač politična. In ta odločitev marsikomu ne bi utegnila biti všeč. Ne štejejo kompetence in znanje, sicer Alenke – ne v prejšnji in ne tej igri – ne bi bilo, pač pa interesi.

Toda Alenkin reality show je pozornost nacije v stilu “vsaj iger, če že ni kruha” odvrnil od bistveno večjega problema. Namesto Alenko bi morali gledati v Nemčijo, za katero zadnji podatki kažejo, da negativna rast v drugem četrtletju ni bila naključna in da utegne v tretjem četrtletju tehnično zlesti v ponovno recesijo. Kar pomeni, da bo še manj kruha za naše izvoznike. Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kako leto dni nazaj smo začeli z diskusijo ali ima javnosti pravico vpogleda v seznam vseh slabih posojil v bankah. Ni bilo državnega organa, ki se do tega ne bi opredeljeval, ne medija in ne posameznikov, ki o tej temi ne bi imeli svojega stališča. Rezultat je bil spisek 500 bančnih dolžnikov, katerih posojila sta NLB in NKBM prenesla na slabo banko (Družbo za upravljanje terjatev bank – DUTB). Nadaljujte z branjem→

Študij ekonomije potrebuje prenovo. Mnoge evropske in ameriške univerze so se pridružile trendu, ki ga je zagnala Wendy Carlin, profesorica na University College London, podprla pa nobelovec Joseph Stiglitz s Columbia University in Andy Haldane, glavni ekonomist na britanski centralni banki. Ta trend prenove je rezultiral v projektu CORE, ki naj bi zagotovil prosto dostopna gradiva za ekonomski kurikulum ekonomije. Celoten trend prenove pa sponzorira Institute for New Economic Thinking oziroma milijarder in filantrop George Soros.* Nadaljujte z branjem→