Iskreno rečeno, ne vem. Napoved zaustavitve likvidnostnega financiranja grških bank (oziroma da ECB ne bo več sprejemala grških obveznic ali instrumentov, za katere jamči Grčija), je mnoge presenetila. Gre za “grdo igro” (“hardball”), ki naj bi streznila Grčijo, da mora zaprositi za nadaljevanje pomoči. Do sedaj je ECB – na zelo grd način – s tem le grozila Irski, Portugalski in Španiji ter jih s tem prisila, da so zaprosile za pomoč. Gre za discipliniranje Tsiprasove vlade ali pa, kot špekulira Paul Krugman, tudi za signal Nemčiji, naj čim prej reši problem Grčije?

Dejstvo je, da zaradi tega grške banke ne bodo ob likvidnost, saj jo lahko dobijo od grške centralne banke. Gre pa za zelo grob signal. Vprašanje je le, ali grški ali nemški vladi. Do sedaj je v podobnih primerih ECB igrala usklajeno z nemškimi notami.

You can say many things about Mario Draghi; it’s quite possible that he will fail to save the euro, and quite possible that he is making big mistakes; but stupid and crude is not his style. Sure enough, this is a much subtler action that the first headlines suggested. This funding channel is one that Greek banks no longer use very much, and it’s not necessarily to keep them afloat; they can continue to borrow indirectly via the Greek central bank. So this is not a crisis-provoking event.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika kaže, kako nizko so se pripravljeni spustiti pri najbolj uglednem (in najbolj konzervativnem) nemškem časniku Frankfurter Allgemeiner Zeitung, da bi diskreditirali nekoga, ki govori in misli drugače. Grškega finančnega ministra Yanisa Varoufakisa so upodobili ob boku s princem teme (Mrlakenstein iz Harryja Potterja). Ob tem se sprašujejo: “kako to, da se to [primerjava] ni še nikomur posvetilo”?

Vir: Frankfurter Allgemeiner Zeitung

Aleš Praprotnik

Andrew Lainton, avtor zanimivega bloga Decisions Decisions Decisions, je pred kratkim objavil post na temo modeliranja v ekonomiji, v katerem ugotavlja, da obstaja način, kako se izogniti t.i. Lawsonovi kritiki. Tony Lawson, matematik in profesor ekonomije na Univerzi v Cambridgeu, katerega glavno zanimanje je filozofija socialne znanosti, je že leta zelo kritičen do mainstream ekonomske znanosti in tega kam se ekonomija v splošnem razvija. Njegova največja kritika leti na uporabo matematike v ekonomiji. Trdi, da je največja napaka sodobne ekonomije kot znanosti ta, da se v preveliki meri zanaša na formalistično matematično analizo in modeliranje. Nadaljujte z branjem→

Grški finančni minister Yanis Varoufakis je v ponedeljek za Financial Times razkril načrt za refinanciranje grškega dolga. Za razliko od predvolilnih zahtev Tsiprasa o odpisu dolga je javnost presenetil z načrtom, ki predvideva zamenjavo dolga v bolj znosno obliko. Dolg do evropskih držav (EFSF: 141.8 mlr. € in bilateralne kredite: 52.9 mlr. €; skupaj: 194.7 mlr. €) bi Varoufakis zamenjal z obveznicami, ki bi bile indeksirane na nominalno gospodarsko rast, dolg do ECB (ca. 27.5 mlr. €) pa bi zamenjal s t.i. trajnimi obveznicami. Predlagal je tudi, da bi Grčiji dali več fiskalnega prostora za spodbujanje gospodarske rasti, tako da bi ji dovolili manjši primarni proračunski presežek (1 do 1.5% BDP), kot pa je zahtevala trojka (4.5% BDP). To bi pomenilo, da bi Grčija z nekoliko počasnejšo dinamiko odplačevala dolg, pri čemer bi bila ta vezana na dinamiko gospodarske rasti.

Predlog je bil sprejet s precejšnjim navdušenjem med ekonomisti v blogosferi in na finančnih trgih, kar je atensko borzo spet pognalo v nebo. Manj navdušenja je bilo v Bruslju in Berlinu, medtem ko je v ECB naletel na zelo odklonilen odnos. Kako realističen je Varoufakisov predlog? Nadaljujte z branjem→

Hmm, kaj je največji problem današnjega časa in največja skrivnost sveta? Kaj je “sveti gral” ekonomije? Paul Krugman razkriva skrivnost za vas:

Zadeva je brutalno preprosta. Živimo v globalno povezanem stvarstvu, kjer je vaš dohodek odvisen od tega, koliko bo potrošil Nemec, Kitajec ali Brazilec. In kjer je dohodek Kitajca odvisen od tega, koliko boste potrošili vi. Krogotok tokov blaga, storitev in denarja je sklenjen. Njihovo trošenje je vaš dohodek in obratno. Če ga prekinete (zaustavite, zamrznete) z zmanjšanjem trošenja, ste dejansko sebi zmanjšali prihodek. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

William K. Black je nedavno v New Economic Perspectives objavil članek z naslovom Kaj bi bilo, če bi javnost razumela, kako deluje denar?, v katerem razglablja, zakaj ekonomisti v javnosti ponavljajo in vzdržujejo določene mite, kljub temu da vedo, da ne držijo. Npr. mit o izravnanem proračunu. Tako navaja citat Paula Samuelsona, v katerem je ta leta 1995 v intervjuju priznal, da je verjetje, da mora biti proračun vedno izravnan, enako vraževerju. Kljub temu Samuelson skoraj v isti sapi priznava, da je ta mit potreben kot branik pred nebrzdano državno porabo: Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Ob branju Herodotovih zgodb lahko vidimo, kako so antični Grki ob vsaki odločitvi, še zlasti o usodnih zadevah, upoštevali prerokbe preročišč. Preročišča so bila za svoja prerokovanja tudi kraljevsko nagrajena v zlatu in srebru, ker so bistveno prispevala k razreševanju najtežjih in za Grke usodnih vprašanj. Danes pretežno prerokovanje štejemo za izraz praznoverja, za početje, ki nima nič skupnega z znanostjo in stroko, nič skupnega z znanstvenim mišljenjem , ki temelji na razumevanju razmerja med vzroki in posledicami. To antično praznoverje nekako nima nič skupnega z logiko znanosti, ki temelji na empirizmu in racionalizmu.

Vendar, ne smemo spregledati dejstva, da so bile antične prerokbe izrečene kot uganke in ne kot napovedi bodočega dogajanja, ki bi ga bilo mogoče neposredno razumeti. Prav zato so antični Grki v svoji modrosti prerokbe razlagali in v skrivnostni vsebini iskali pomen, iskali so napotek, kaj storiti, da bo njihovo ukrepanje dobro in bo prispevalo k razrešitvi zagat časa. Interpretacija prerokb (danes bi to imenovali znanstvena analiza) je temeljila na pravilih sklepanja, na logičnem iskanju resnice, ki ima cilj spoznati stvarnost in opredeliti zakonitosti dogajanja, vse z namenom obvladovanja procesov in izboljšanja razmer, ali preprečitve katastrof. Nadaljujte z branjem→

Tako nekako bi lahko opisali dojemanje v Nemčiji en teden po grških volitvah. Zdi se, da je v male možgane nemške uradne politike prek vikenda uspelo prodreti spoznanje, da z Grčijo ni vse v redu in da problem ni nič manjši, če ga ignoriraš. Lahko, da ima Nemčija prav glede predpisane terapije zdravljenja grških težav (pa nima), toda če večina Grkov terapijo zavrača kot nehumano, ima Nemčija problem. Pa ga niti ne bi imela, če bi se Grčija nahajala tam nekje v Kongu ali Sudanu. Problem za Nemčijo je v tem, da je Grčija v Evropi, v EU in v Natu. Problem je, kot sem pisal pred dnevi (Grški “izstop po nesreči” ali kako “nor” je Tsipras), da se lahko za pomoč obrne na Kitajsko in Rusijo. In Tsipras je začel flirtati z obema.

Ups, povečan kitajski ali ruski vpliv v članici Nata, EU in evro območja?! Niti slučajno! ZDA so po drugi svetovni vojni Nemčiji odpisale dolgove, oblikovale obsežen Marshallov plan za gospodarsko obnovo Evrope in spodbujale tako intenzivno multilateralno trgovinsko liberalizacijo prek GATT kot intenzivno integracijo med evropskimi državami. Vse zato, da se “rdeči komunistični sovrag” ne bi razširil v zahodno Evropo. Zdaj, 60 let kasneje, pa bi se Rusija ali Kitajska skozi stranska vrata prebili v članico Nata? Ste zmešani?! Nadaljujte z branjem→

Grški nehvaležni odgovor reševalcem iz vrst IMF, ECB in EK.

Vir: Der Spiegel